Papež ob sklepu medverskega kongresa: Hodimo skupaj, bodimo glasniki miru in edinosti

Andreja Červek – Vatikan

Kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev, ki se je odvijal v Palači sprave in miru, se je zaključil danes, 15. septembra, dopoldne z branjem sklepne izjave, na katero se je skliceval tudi sveti oče med svojim govorom. To je bil zadnji dogodek apostolskega potovanja v Kazahstan, ki se je začel v torek, 13. septembra.

V ospredju papeževega govora so bili trije pojmi – mir, ženske in mladi –, ki so tudi neke vrste smernice za branje sklepne izjave. Sicer pa je sveti oče začel z zahvalo za skupno hojo v teh »dneh podelitve, dela in prizadevanja v znamenju dialoga, še toliko bolj dragocenega v tako težkem obdobju, ki ga poleg pandemije bremeni tudi nesmiselna norost vojne. »Preveč je sovraštva in ločitev, preveč pomanjkanja dialoga in razumevanja drugega: to je v globaliziranem svetu še bolj nevarno in škandalozno. Ne moremo hoditi naprej povezani in ločeni, povezani in razdvojeni zaradi premnogih neenakosti. Hvala torej za prizadevanja za mir in edinost,« je dejal in zahvalo namenil tudi krajevni oblasti, ki je gostila in pripravila kongres, ter prebivalstvu Kazahstana, »prijateljskega in pogumnega, ki je sposobno sprejeti druge kulture, pri tem pa ohranjati svojo plemenito zgodovino in dragocene tradicije«.

Potrditi pravo in neodtujljivo bistvo verstev

Spomnil je na geslo svojega obiska Glasniki miru in edinosti ter dejal, da sedmi Kongres v Kazahstanu predstavlja pomembno etapo. Od vsega začetka leta 2003 se je dogodek zgledoval po Dnevu molitve za mir na svetu, ki ga je leta 2002 sklical Janez Pavel II. v Assisiju, da bi poudaril pozitivni prispevek verskih tradicij k dialogu in slogi med narodi. Po 11. septembru 2001 se je bilo treba nujno skupaj odzvati na ozračje, ki ga je spodbujalo teroristično nasilje in je obstajala nevarnost, da vera postane dejavnik konflikta. »Toda psevdoreligiozni terorizem, ekstremizem, radikalizem in nacionalizem, preoblečen v svetost, še vedno podžigajo strahove in zaskrbljenost glede religije. Zato je bilo v teh dneh previdnostno, da smo se zbrali in ponovno potrdili njeno pravo in neodtujljivo bistvo.«

V zvezi s tem sklepna izjava Kongresa poudarja, da ekstremizem, radikalizem, terorizem in vsako drugo spodbujanje k sovraštvu, sovražnosti, nasilju in vojni, ne glede na njihov povod ali cilj, »nimajo ničesar skupnega z avtentičnim verskim duhom« in »morajo biti zavrnjeni na najbolj odločen način«: obsoditi jih je treba brez »če« ali »ampak«. »Poleg tega smo se na podlagi dejstva, da je Vsemogočni ustvaril vse ljudi enake, ne glede na njihovo versko, etnično ali družbeno pripadnost, strinjali, da morata medsebojno spoštovanje in razumevanje biti bistvena in nepogrešljiva pri verskem poučevanju,« se je papež skliceval na besedilo izjave.

Zaščitimo pravico do vere, upanja, lepote

V nadaljevanju je spregovoril o zdravem odnosu med politiko in verstvi, izhajajoč pri tem iz kazahstanske zastave. »Obstaja torej zdrava povezava med politiko in presežnim, zdravo sobivanje, ki ohranja razlikovanje obeh področij. Razlikovanje, ne zmešnjava in ne ločitev. “Ne“ zmešnjavi: za dobro človeka, ki kakor orel potrebuje svobodno nebo za letenje, prostor, ki je svoboden in odprt za neskončnost in ni omejen z zemeljsko močjo. Presežno, ki po drugi strani ne sme podleči skušnjavi, da bi se spremenila v oblast, sicer bi nebesa padla na zemljo, božansko, ki je onkraj, bi bilo ujeto v zemeljsko sedanjost, ljubezen do bližnjega pa v delne odločitve.« In prav tako »ne« ločitvi med politiko in presežnim, saj »najvišja človeška hrepenenja ne morejo biti izključena iz javnega življenja in odrinjena v zgolj zasebno sfero«. »Zato naj bo vedno in povsod zaščiten tisti, ki želi na legitimen način izraziti svojo veroizpoved. Koliko ljudi je še danes preganjanih in diskriminiranih zaradi svoje vere!« je opozoril Frančišek. »Vlade in ustrezne mednarodne organizacije smo odločno pozvali, naj pomagajo verskim skupinam in etničnim skupnostim, ki so bile žrtve kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter nasilja skrajnežev in teroristov, tudi kot posledice vojn in vojaških spopadov. Predvsem si moramo prizadevati, da verska svoboda ne bo abstrakten pojem, ampak konkretna pravica. Zaščitimo pravico do vere, upanja, lepote: do nebes.«

Pot medverskega dialoga je pot miru

Katoliška Cerkev, ki se ne utrudi pri oznanjevanju neodtujljivega dostojanstva vsake osebe, ustvarjene po podobi Boga, prav tako veruje v edinost človeške družine. Verjame, da vsi narodi sestavljajo eno samo skupnost in imajo isti izvor, saj je Bog naselil človeštvo po vsej zemlji. Zato je Sveti sedež, predvsem po Dikasteriju za medverski dialog, od vsega začetka aktivno sodeloval na Kongresu, je spomnil sveti oče in zagotovil, da želi tako tudi nadaljevati: »Pot medverskega dialoga je skupna pot miru in za miru in kot takšna je nujna in brez povratka. Medverski dialog ni samo neka priložnost, ampak je nujno in nepogrešljivo služenje človeštvu, v čast in slavo Stvarnika vseh.«

Pot vseh verstev je usmerjena k človeku

»Stična točka« te skupne poti Cerkve je človek, kot je to dejal Janez Pavel II., Frančišek pa je dodal, da je človek prav tako »pot vseh verstev«: »Da, konkretno človeško bitje, ki ga je oslabila pandemija, poteptala vojna, ranila brezbrižnost! Človek, krhko in čudovito bitje, ki brez Stvarnika izgine in brez drugih ne obstaja! Pred sprejemanjem pomembnih odločitev glejmo najprej na dobro človeka in ne na strateške in gospodarske cilje, nacionalne, energetske in vojaške interese. Da bi sprejeli zares pomembne odločitve, se ozrimo na otroke, mlade in njihovo prihodnost, ostarele in njihovo modrost, navadne ljudi in njihove resnične potrebe. Povzdignimo glas in zavpijmo, da človek ni omejen na to, kar proizvede in zasluži; da ga je treba sprejeti in nikoli zavreči; da je družina, v kazahstanskem jeziku "gnezdo duše in ljubezni", naravno in nenadomestljivo okolje, ki ga je treba zaščititi in podpirati, da bi lahko moški in ženske prihodnosti rasli in zoreli.«

Skupna temelja: presežno in bratstvo

Velike modrosti in verstva so za vse ljudi poklicane pričevati o obstoju skupne duhovne in moralne dediščine, ki temelji na dveh temeljih: presežnem in bratstvu. »Presežno, Drugi, čaščenje. Lepo je, da se vsak dan na milijone moških in žensk različnih starosti, kultur in družbenih slojev zbira v molitvi na številnih krajih bogočastja. To je skrita sila, ki ohranja svet. In potem bratstvo, drugi, bližina: kajti ne more izpovedati resnične pripadnosti Stvarniku, kdor ne ljubi njegovih stvaritev.« In to je po papeževih besedah tudi duh, ki prežema sklepno izjavo Kongresa, iz katere je ob koncu želel izpostaviti tri besede: mir, ženska, mladi.

Zavzemati se za mir in ne za oboroževanje

Mir je »povzetek vsega«, je »izraz žalostnega krika«, so »sanje in cilj naše poti«. »Mir je nujen, kajti kakršen koli vojaški konflikt ali žarišče napetosti in spopadov ima danes zlovešči “domino efekt“ in resno ogroža sistem mednarodnih odnosov,« je dejal. A mir ni le preprosta odsotnost vojne in se ne more omejiti samo na vzpostavljanje ravnovesja nasprotnih si sil; ni nek učinek despotske oblasti, temveč je »delo pravičnosti«. »Izvira torej iz bratstva, raste z bojem proti nepravičnosti in neenakosti, gradi se s podajanjem roke drugim. Mi, ki verujemo v Stvarnika vseh, moramo biti v prvi vrsti pri širjenju mirnega sobivanja. Moramo pričevati, oznanjati, rotiti. Izjava zato svetovne voditelje poziva, naj vsepovsod ustavijo konflikte in prelivanje krvi ter odstopijo od agresivne in uničevalne retorike. Prosimo vas, v imenu Boga in za dobro človeštva: zavzemajte se za mir in ne za oboroževanje! Samo s služenjem miru bo vaše ime v zgodovini ostalo veliko,« so se glasile papeževe besede.

Ženske v središču odločanja

Če manjka mir je to zato, ker manjkajo pozornost, nežnost in zmožnost rojevati življenje. Slednje pa pomeni, da je treba še bolj vključiti ženske, s čimer se je papež navezal na drugi poudarek, ki je navzoč v sklenem dokumentu. »Ker ženska daje svetu skrb in življenje, je pot proti miru. Zato smo podprli potrebo po zaščiti njihovega dostojanstva in izboljšanju njihovega družbenega položaja kot enakopravnega dela družine in družbe. Ženskam je treba dodeliti tudi večje vloge in odgovornosti. Koliko smrtonosnim odločitvam bi se izognili, če bi bile ženske v središču odločanja! Prizadevajmo si, da bodo bolj spoštovane, priznane in vključene.«

Mladi so glasniki miru in edinosti

Ob koncu je papež Frančišek spregovoril še o mladih in jih imenoval »glasnike miru in edinosti današnjega in jutrišnjega dne«. Ravno mladi bolj kot drugi pozivajo k miru in spoštovanju skupnega doma stvarstva. »Logika nadvlade in izkoriščanja, kopičenje virov, nacionalizmi, vojne in vplivna območja pa zarisujejo stari svet, ki ga mladi zavračajo, svet, ki je zaprt za njihove sanje in upe. Prav tako tudi toga in dušeča vernost ne pripada prihodnosti, temveč preteklosti.« Kot je dejal, izjava v zvezi z novimi generacijami potrjuje pomembnost izobraževanja, ki krepi vzajemno sprejemanje in spoštljivo sobivanje med verstvi in kulturami. »Dajmo mladim priložnost za izobraževanje in ne orožij za uničevanje! Poslušajmo jih, ne da bi se bali, da nam bodo zastavljali vprašanja. Predvsem pa gradimo svet z mislijo nanje!«

Hodimo skupaj kot tkalci upanja in obrtniki sloge

Sveti oče je govor sklenil s trditvijo, da prebivalstvo Kazahstana, ki je odprto za jutri in pričuje o velikem trpljenju v preteklosti, s svojimi številnimi verstvi in kulturami ponuja zgled prihodnosti. »Vabi nas, da jo gradimo, ne da bi pozabili na presežnost in bratstvo, čaščenje Najvišjega in sprejemanje drugega. Pojdimo naprej na ta način, hodimo skupaj na zemlji kot otroci nebes, tkalci upanja in obrtniki sloge, glasniki miru in edinosti!«