Papež posvečenim osebam: Cerkev potuje v zgodovini med spominom in prihodnostjo
Papež Frančišek
Govor papeža Frančiška v katedrali Matere Božje pomoči v Astana
Dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni, dragi redovniki in redovnice, bogoslovci in pastoralni delavci!
Vesel sem, da sem tukaj med vami, da lahko pozdravim Škofovsko konferenco Srednje Azije in srečam Cerkev, sestavljeno iz mnogih različnih obrazov, zgodb in izročil, ki pa jih vse združuje ena sama vera v Kristusa Jezusa. Msgr. Mumbiela Sierra, ki se mu zahvaljujem za pozdravne besede, je rekel: »Večina nas je tujcev«. Res je, ker prihajate iz različnih krajev in držav, a lepota Cerkve je v tem, da smo ena sama družina, v kateri nihče ni tujec. Ponavljam: v Cerkvi ni nihče tujec, smo eno samo sveto Božje ljudstvo, ki ga bogati toliko narodov! In moč našega duhovniškega in svetega ljudstva je ravno v tem, da iz različnosti naredimo bogastvo s podelitvijo tega, kar smo in kar imamo. Naša majhnost se pomnoži, če jo delimo.
Odlomek Božje besede, ki smo ga poslušali, potrjuje prav to: skrivnost Boga – pravi sv. Pavel – je bila razodeta vsem ljudstvom. Ne samo izvoljenemu ljudstvu ali neki eliti vernih ljudi, ampak vsem. Vsak človek ima lahko dostop do Boga, ker so – razlaga apostol – pogani »sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju« (Ef 3,6).
Rad bi poudaril dve besedi, ki ju je uporabil Pavel: dediščina in obljuba. Po eni strani Cerkev vedno podeduje zgodovino, vedno je hčerka prvega oznanila evangelija, dogodka pred njo, drugih apostolov in evangelizatorjev, ki so jo postavili na živo Jezusovo besedo; po drugi strani pa je tudi skupnost tistih, ki so v Jezusu videli izpolnitev Božje obljube in kot otroci vstajenja živijo v upanju prihodnje izpolnitve. Da, smo naslovljenci obljubljene slave, ki naše potovanje oživlja s pričakovanjem. Dediščina in obljuba: dediščina preteklosti je naš spomin, obljuba evangelija je prihodnost Boga, ki nam prihaja naproti. Rad bi se nekoliko zadržal skupaj z vami ob tem: Cerkev, ki potuje v zgodovini med spominom in prihodnostjo.
Najprej spomin. Če danes v tej prostrani, večkulturni in večverski državi lahko vidimo žive krščanske skupnosti in verski čut, ki se prepleta skozi življenje prebivalstva, je to predvsem posledica bogate zgodovine, ki je bila pred vami. Mislim na širjenje krščanstva v Srednji Aziji, do katerega je prišlo že v prvih stoletjih, na številne evangelizatorje in misijonarje, ki so se darovali za širjenje luči evangelija ter ustanavljali skupnosti, svetišča, samostane in bogoslužne prostore. Obstaja torej krščanska in ekumenska dediščina, ki jo je treba spoštovati in ohranjati, prenos vere, v katerem so glavno vlogo igrali tudi mnogi preprosti ljudje, veliko starih staršev, očetov in mater. Na duhovni in cerkvenostni poti ne smemo izgubiti spomina na vse tiste, ki so nam oznanjali vero, saj nam spominjanje pomaga razvijati duha premišljevanja o čudovitih delih, ki jih je Bog storil v zgodovini, čeprav sredi življenjskih naporov ter osebne in skupnostne krhkosti.
Toda bodimo previdni: ne gre za to, da bi nostalgično gledali nazaj in obtičali na stvareh preteklosti ter se pustili ohromiti negibnosti: to je skušnjava vračanja v preteklost. Ko se krščanski pogled obrne k spominjanju, nas hoče odpreti začudenju pred skrivnostjo Boga, da bi naše srce napolnil s hvalnico in hvaležnostjo za vse, kar je Gospod storil. Hvaležno srce, ki prekipeva od hvalnice, ne goji objokovanja, temveč sprejema današnji dan, ki ga živi kot milost. In želi se podati na pot, iti naprej, oznanjati Jezusa, kakor žene in emavška učenca na veliko noč!
Ta živi spomin na Jezusa, ki nas napolnjuje z začudenjem in ga zajemamo predvsem iz evharističnega Spomina, je moč ljubezni, ki nas spodbuja. To je naš zaklad. Zato brez spomina ni začudenja. Če izgubimo živi spomin, potem je nevarnost, da vera, pobožnosti in pastoralne dejavnosti oslabijo, da so kot slamnati ognji, ki hitro zagorijo vendar kmalu ugasnejo. Ko izgubimo spomin, se izčrpa veselje. Zmanjka tudi hvaležnost do Boga in do bratov, ker pademo v skušnjavo, da mislimo, da je vse odvisno od nas. Pater Ruslan nas je spomnil na nekaj lepega: da je biti duhovnik že veliko, ker se v duhovniškem življenju zavemo, da to, kar se dogaja, ni naše delo, ampak je Božji dar. In ko je sestra Klara govorila o svoji poklicanosti, se je predvsem želela zahvaliti tistim, ki so ji oznanili evangelij. Hvala vam za ta pričevanja, ki nas vabijo, naj se hvaležno spominjamo prejete dediščine.
Kaj vidimo, če pogledamo v to dediščino? Da vera ni bila posredovana iz generacije v generacijo kot skupek stvari, ki jih je treba razumeti in vršiti, kot enkrat za vselej določen zakonik. Ne, vera je prehajala z življenjem, s pričevanjem, ki je prineslo ogenj evangelija v srce razmer, da bi razsvetlil, očistil in razširil Jezusovo tolažilno toplino, veselje njegove odrešujoče ljubezni, upanje njegove obljube. S spominjanjem se torej učimo, da vera raste s pričevanjem. Ostalo pride pozneje. To je klic za vse in vsem vernim laikom, škofom, duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, ki na različne načine delajo v pastoralnem življenju skupnosti, bi rad ponovno poudaril: ne naveličajmo se izpričevati jedra zveličanja, Jezusove novosti, ki je Jezus! Vera ni lepa razstava stvari iz preteklosti, ampak je vedno aktualen dogodek, srečanje s Kristusom, ki se tukaj in sedaj dogaja v življenju! Zato je ne sporočamo samo s ponavljanjem nečesa, kar je vedno bilo, ampak s posredovanjem novosti evangelija. Na ta način vera ostane živa in ima prihodnost.
In tu je druga beseda, prihodnost. Spomin na preteklost nas ne zapira vase, ampak nas odpira za obljubo evangelija. Jezus nam je zagotovil, da bo vedno z nami: ne gre torej za obljubo, ki je usmerjena samo v daljno prihodnost. Poklicani smo, da danes sprejmemo prenovo, ki jo v življenje prinaša Vstali. Kljub našim slabostim, se On ne naveliča biti z nami, skupaj z nami graditi prihodnost svoje in naše Cerkve.
Zaradi številnih izzivov vere, zlasti tistih, ki zadevajo sodelovanje mlajših generacij, kakor tudi zaradi življenjskih problemov in naporov ter ob pogledu na lastno število in na prostranost države, kot je ta, bi se lahko čutili »majhne« in neprimerne. In vendar, če sprejmemo Jezusov pogled, poln upanja, pridemo do presenetljivega odkritja. Evangelij pravi, da je biti majhen, ubog v duhu blagor, prvi blagor (prim. Mt 5,3), ker nas majhnost ponižno izroča Božji moči in nas vodi k temu, da cerkvenega delovanja ne utemeljujemo na svojih sposobnostih. To je milost! Ponavljam, biti majhna Cerkev, mala čreda, je skrita milost. Namesto da bi kazali svoje moči, svoja števila, svoje strukture in vse druge oblike človeške pomembnosti, se pustimo voditi Gospodu in se ponižno postavimo ob ljudi. V ničemer bogati in v vsem ubogi preprosto stopamo blizu sester in bratov našega ljudstva in v življenjske razmere prinašamo veselje evangelija. Kakor kvas v testu in kot najmanjše izmed semen, vrženo v zemljo (prim. Mt 13,31-32), živimo v veselih in žalostnih dogodkih družbe, v kateri živimo, da ji služimo od znotraj.
Majhnost nas spominja, da nismo samozadostni, da potrebujemo Boga, pa tudi druge, vse druge: sestre in brate drugih veroizpovedi, tistih, ki izpovedujejo drugačna verska prepričanja od našega, vseh moških in žensk dobre volje. V duhu ponižnosti se zavedamo, da samo skupaj, v dialogu in medsebojnem sprejemanju lahko naredimo nekaj dobrega za vse. Značilna naloga Cerkve v tej državi je, da ni skupina, ki se plazi skozi stvari, ki so od vedno ali se zapira v svojo lupino, ker se čuti majhna, ampak skupnost, ki je odprta za Božjo prihodnost, vžgana od ognja Duha. Živa, polna upanja, odprta za njegove novosti in za znamenja časov, spodbujena po evangeljski logiki semena, ki rodi sad v ponižni in rodovitni ljubezni. Na ta način se obljuba življenja in blagoslova, ki ju Bog Oče izliva na nas po Jezusu, ne uveljavlja samo za nas, ampak se uresničuje tudi za druge.
In uresničuje se vsakič, ko živimo bratstvo med nami, ko prevzamemo skrb za uboge in ranjene od življenja, vsakič ko v človeških in družbenih odnosih pričujemo za pravičnost in resnico, rekoč »ne« pokvarjenosti in dvoličnosti. Krščanske skupnosti, zlasti bogoslovje, naj bodo »šole iskrenosti« in ne toga ter formalna okolja, ampak vadnice resnice, odprtosti in medsebojne podelitve. In v naših skupnostih – spomnimo se – smo vsi Gospodovi učenci. Vsi učenci, vsi bistveni, vsi enakega dostojanstva. Ne samo škofje, duhovniki in redovniki, ampak vsak krščen je bil potopljen v Kristusovo življenje in v Njem – kakor nas je spomnil sv. Pavel – je poklican, da sprejme dediščino in prejme obljubo evangelija. Torej moramo dati prostor laikom. Dobro vam bo delo, če skupnosti ne postanejo toge in se ne klerikalizirajo. Sinodalna Cerkev, ki je na poti proti prihodnosti Duha, je Cerkev soudeleženosti in soodgovornosti. To je Cerkev, ki je sposobna iti naproti svetu, ker je izurjena v občestvu. Name je napravilo vtis, da se je v vseh pričevanjih pojavljalo nekaj. Ne samo pater Ruslan in sestre, ampak tudi Kiril, družinski oče, so nas spomnili, da se v Cerkvi, v stiku z evangelijem, naučimo prehajati od sebičnosti k brezpogojni ljubezni. To je izstop iz sebe, ki ga vsak učenec stalno potrebuje. To je potreba, da gojimo dar, ki smo ga prejeli v krstu in nas priganja povsod, v naših cerkvenostnih srečanjih, v družinah, na delu, v družbi, da postanemo moški in ženske občestva in miru, ki sejejo dobro, kjerkoli so. Odprtost, veselje in medsebojna podelitev so znamenja Cerkve začetkov, so pa tudi znamenja Cerkve prihodnosti. Sanjamo in z Božjo milostjo tudi gradimo Cerkev, ki je bolj naseljena z veseljem Vstalega, ki zavrača strahove in pritožbe, ki ne pusti, da bi jo okostenela dogmatizem in moralizem.
Dragi bratje in sestre, za vse to prosimo velike pričevalce vere te dežele. Posebej bi se rad spomnil blaženega Bukowińskega, duhovnika, ki je svoje življenje potrošil, da je negoval bolnike, pomoči potrebne in odrinjene ter na lastni koži plačal zvestobo evangeliju z zaporom in prisilnim delom. Povedali so mi, da so bile še pred njegovo beatifikacijo, na njegovem grobu vedno sveže rože in prižgana sveča. To je potrditev, da Božje ljudstvo zna prepoznati, kje je svetost, kje je pastir, ki je zaljubljen v evangelij. Zlasti bi to rad povedal škofom in duhovnikom, da je naše poslanstvo to, da nismo upravitelji svetega ali žandarji, ki jih skrbi uveljavljanje spoštovanja verskih predpisov, ampak pastirji, ki so blizu ljudem, žive ikone Kristusovega sočutnega srca. Spominjam se tudi blaženih grkokatoliških mučencev škofa msgr. Budka, duhovnika Zaryczkyja in Gertrude Detzel, za katero se je začel postopek za beatifikacijo. Kot nam je rekla gospa Miroslava: Kristusovo ljubezen so prinašali v svet. Vi ste njihova dediščina. Bodite obljuba nove svetosti!
Blizu sem vam in vas spodbujam. Z veseljem živite to dediščino in velikodušno pričujte zanjo, da bodo tisti, ki jih srečujete, mogli začutiti, da je obljuba upanja namenjena tudi njim. Spremljam vas z molitvijo. Sedaj pa se na poseben način izročimo srcu Presvete Marije, ki jo na poseben način častite kot Kraljico miru. Bral sem o lepem materinskem znamenju, ki se je zgodilo v težkih časih. Ko je bilo veliko ljudi izgnanih in so bili prisiljeni na lakoto in mraz, je ona, nežna in skrbna Mati, poslušala prošnjo, ki so jo nanjo naslovili njeni otroci. V eni najbolj ostrih zim je sneg hitro skopnel in nastalo je jezero z veliko ribami, ki so nahranile veliko lačnih ljudi. Naj Marija stopi mraz v srcih, naj v naše skupnosti vlije prenovljeno bratsko toplino, naj nam podari upanje in novo navdušenje za evangelij! Z ljubeznijo vas blagoslavljam in se vam zahvaljujem. In, prosim vas, molite zame.
