Papež: Kdor je navezan na lastne gotovosti, preprečuje delovanje Duha

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Govor papeža Frančiška

»Obhajati generalni kapitelj ni kanonična formalnost. Pomeni živeti binkošti, ki morejo vse narediti novo (prim. Raz 21,5). V dvorani zadnje večerje so imeli Jezusovi učenci dvome, negotovosti, strahove, želeli so ostati trdni in zaščiteni; vendar pa jih Duh, ki veje, kjer hoče (prim. Jn 3,8), spodbudi, da se premaknejo, da gredo ven, na periferije, da bi prinesli kerigmo, blagovest.

V teh dneh obravnavate pet tematik, ki so pomembne za vašo kongregacijo: identiteta, poslanstvo, posvečeno življenje, formacija in vodstvo. Gre za temeljne medsebojno povezane teme, s katerimi ponovno premišljujete o vaši karizmi v luči znamenj časov. To skupnostno razlikovanje je ukoreninjeno v sposobnosti vsakega izmed vas, da išče skrivnost Kristusa Odrešenika, ki je razlog vašega posvečenja in služenja moškim in ženskam, ki živijo na bivanjskih periferijah naše današnje zgodovine. Ukoreninjeno je v rodovitnosti alfonzijanske karizme, kot limfa, ki hrani duhovno življenje in poslanstvo vsakega posameznika ter stori, da ponovno vzcveti. Spodbujam vas, da bi bili drzni, pri tem pa naj bosta vaša edina meja evangelij in cerkveni nauk. Ne bojte se hoditi po novih poteh, biti v dialogu s svetom (prim. Konst. 19), v luči vašega bogatega izročila moralne teologije. Ne bojte se umazati rok v službi najbolj potrebnim in ljudem, ki ne štejejo.

V vaših Konstitucijah je zelo lep izraz, ki pravi, da so redemptoristi razpoložljivi za soočenje vsakršne preizkušnje, da bi vsem prinesli Kristusovo odrešenje (prim. št. 20). Razpoložljivost. Ne imejmo te besede za samoumevno! Pomeni posvetiti se poslanstvu v celoti, z vsem srcem, dies impendere pro redemptis, vse do konca, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki je, »čeprav je bil v podobi Boga [...] sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6-7); in postal je dobri Samarijan, služabnik (prim. Lk 10,25-37; Jn 13,1-15).

Bratje in sestre, Cerkev in posvečeno življenje živita edinstven zgodovinski trenutek, v katerem imata priložnost, da se prenovita, da bi z ustvarjalno zvestobo odgovorila na Kristusovo poslanstvo. Ta prenova poteka skozi proces spreobrnjenja srca in uma, intenzivne metanoie, pa tudi skozi spremembo struktur. Včasih moramo razbiti stare vrče (prim. Jn 4,28), podedovane iz naših tradicij, ki so nosili veliko vode, vendar so že opravili svojo nalogo. In razbiti naše vrče, polne naklonjenosti, kulturnih navad, zgodb, ni lahka naloga, je boleče; vendar je nujno, če hočemo piti novo vodo, ki prihaja iz izvira Svetega Duha, ki je vir vsake prenove. Kdor ostaja navezan na lastne gotovosti, tvega, da zapade v otrdelost srca, ki preprečuje delovanje Duha v človeškem srcu. Ne smemo postavljati ovir prenovitvenemu delovanju Duha, predvsem v svojih srcih in načinu življenja. Le tako postanemo misijonarji upanja!

V tem procesu ponovnega predstavljanja in prenove Kongregacije ne smemo pozabiti na tri temeljne stebre: središčnost Kristusove skrivnosti, življenje v skupnosti in molitev. Pričevanje in nauk sv. Alfonza vas nenehno vabita, da »ostajate v Gospodovi ljubezni«. Brez Njega ne moremo ničesar storiti; če ostanemo v Njem, obrodimo sad (prim. Jn 15,1-9). Opustitev skupnostnega življenja in molitve je pot do sterilnosti v posvečenem življenju, smrti karizme in zaprtosti do bratov. Poslušnost Kristusovemu Duhu pa spodbuja k evangelizaciji ubogih, v skladu z oznanilom Odrešenika v Nazareški shodnici (prim. Lk 4,14-19), ki ga je v kongregaciji uresničil sv. Alfonz Marija Ligvorij. To poslanstvo, s katerim so nadaljevali vaši svetniki, mučenci, blaženi in častitljivi Božji služabniki, vodi redemptoriste vsega sveta, da dajo življenje za evangelij in pišejo zgodbe odrešenja na strani našega časa.

Novemu generalnemu vodstvu, prvemu organu, ki spodbuja apostolsko življenje Kongregacije, želim ponižnosti, enotnosti, modrosti in razločevanja pri vodenju vaše ustanove v tem lepem in zahtevnem času naše zgodovine. Delo je Gospodovo, mi smo samo služabniki, ki smo storili, kar smo bili dolžni storiti (prim. Lk 17,10). Tisti, ki si prilaščajo vodstveno funkcijo zaradi lastnih interesov, ne služijo Gospodu, ki je učencem umil noge, ampak malikom posvetnosti in egoizma.

Dragi bratje, vašo Kongregacijo izročam varstvu Matere Božje nenehne pomoči: naj vas vedno spremlja, kakor je spremljala svojega Sina pod križem (prim. Jn 19,25). Niste sami, ste ljubljeni in varovani otroci. Gospoda prosim, da bi mogli biti zvesti in vztrajni pri svojem poslanstvu ter nikoli ne bi pozabili na najrevnejše in najbolj zapuščene, ki jim služite in oznanjate veselo novico odrešenja. Iz srca blagoslavljam vas, sestre in vernike laike, ki delijo vašo karizmo. Prosim vas, da molite zame. Hvala.«