Papež skalabrinski družini: msgr. Scalabrini je migrante gledal s Kristusovim pogledom
P. Ivan Herceg DJ
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vsi ste še praznični. Zahvaljujem se patru Chiarellu za pozdravne besede in predstavitev. Vesel sem, da sem lahko nekaj časa z vami, ki ste se včeraj udeležili evharističnega slavja in kanonizacije blaženega Janeza Krstnika Scalabrinija. Ste zelo raznoliko občestvo – to je čudovito! –: ste misijonarji, misijonarke redovnice, svetne misijonarke in skalabrinski laiki; pa tudi verniki škofij Como in Piacenza; in potem so migranti iz mnogih držav. Res lepa sadna solata, to je res lepo. Na ta način dobro predstavljate širino dela škofa Scalabrinija, odprtost njegovega srca, kateremu, če tako rečemo, škofija ni bila dovolj.
Velik pomen je imel njegov apostolat v korist italijanskih izseljencev. Takrat so na tisoči odhajali v Ameriki. Msgr. Scalabrini jih je gledal s Kristusovim pogledom, o katerem nam govori evangelij. Na primer Matej piše takole: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (9,36). Za njih je skrbel z veliko dejavno ljubeznijo in pastoralno bistroumnostjo in jim tako zagotavljal primerno materialno in duhovno pomoč.
Tudi danes so migracije zelo pomemben izziv. Kažejo na nujno potrebo, da zoperstavimo bratstvo pred zavrnitvijo, solidarnost pred brezbrižnostjo. Danes je vsak krščeni poklican odsevati Božji pogled na svoje brate in sestre migrante in begunce – veliko jih je – in pustiti da Njegov pogled razširi naš pogled, zahvaljujoč srečanju s človeštvom na poti, skozi konkretno bližino, po zgledu škofa Scalabrinija.
Danes smo poklicani živeti in širiti kulturo srečanja, enakopravnega srečanja med migranti in prebivalci države, ki jih sprejema. To je bogata izkušnja, saj razkriva lepoto raznolikosti. In je tudi plodna, saj so vera, upanje in vztrajnost migrantov lahko zgled in spodbuda tistim, ki si želijo prizadevati se pri gradnji sveta miru in blaginje za vse. In da bo za vse, to dobro veste, je treba začeti z zadnjimi, saj če ne začneš z zadnjim, ni za vse. Kot pri gorskih pohodih: če prvi tečejo, skupina razpade, prvi pa čez nekaj časa začenjajo omagovati; če pa se drži korak z zadnjimi, gredo vsi skupaj navzgor. To je pravilo modrosti. Ko gremo, ko romamo, vedno sledimo stopinjam zadnjih.
Za rast bratstva in družbenega prijateljstva, smo vsi poklicani biti ustvarjalni in razmišljati zunaj ustaljenih shem. Poklicani smo odpirati nove prostore, kjer umetnost, glasba in sobivanje postanejo orodja medkulturne dinamike, kjer se lahko okuša bogastvo srečanja različnosti.
Zato vas, skalabrinski misijonarji, spodbujam, da se vedno pustite navdihovati svojemu svetemu ustanovitelju, očetu migrantov, vseh migrantov. Naj njegova karizma v vas prenovi veselje, da ste z migranti, da ste jim v službi in da to počnete z vero, ki jo poživlja Sveti Duh, v prepričanju, da v vsakem od njih srečamo Gospoda Jezusa. To vam bo pomagalo imeti slog velikodušne zastonjskosti, s katerim ne boste varčevati s fizičnimi in gospodarskimi viri za spodbujanje migrantov na celovit način; prav tako vam bo pomagal delati s skupno zavzetostjo, kot družina, združena v raznolikosti.
Dragi bratje in sestre, naj nas svetost Janeza Krstnika Scalabrinija »okuži« z željo, da bi bili sveti, vsak na izviren, edinstven način, kakor nas je ustvarila in hotela neskončna Božja domišljija. Njegova priprošnja pa nam daje veselje, in nam daje upanje, da bomo skupaj hodili proti novemu Jeruzalemu, ki je simfonija obrazov in ljudstev, proti kraljestvu pravičnosti, bratstva in miru.
Hvala, ker ste prišli podeliti vaše praznovanje! Prisrčno blagoslavljam vas in vse vaše sopotnike, ki so tam, kjer živite. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.
