Papež sprejel delegacijo Vzhodne asirske Cerkve pod vodstvom katolikosa-patriarha Mara Awo III.
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Svetost, zahvaljujem se vam za vaše vljudne besede in za vaš prvi bratski obisk v Vatikanu kot katolikos-patriarh častite in drage Vzhodne asirske Cerkve. Rim pa Vaši svetosti ni tuj. V tem kraju ste živeli in študirali in rad bi vam povedal, če parafraziram apostola Pavla, da tukaj niste niti tujec niti gost, ampak sodržavljan (prim. Efež. 2,19), pravzaprav ljubljeni brat, na skupnem temelju apostolov in prerokov in predvsem na vogelnem kamnu, ki je Kristus Jezus, naš Gospod in naš Bog (prim. v. 20).
Njemu se zahvaljujem za vezi, stkane v zadnjih desetletjih med našima Cerkvama. Začenši s številnimi obiski v Rimu njegove svetosti Mara Dinkhe IV., blaženega spomina: od prvega leta 1984 do tistega deset let pozneje, ko je s papežem Janezom Pavlom II. podpisal zgodovinsko skupno kristološko izjavo, ki je končala 1500 let doktrinarnih polemik v zvezi s koncilom v Efezu. V srcu hranim tudi hvaležen spomin na srečanja, ki sem jih imel z vašim častitljivim predhodnikom Njegovo svetostjo Marom Gewargisom III. Ob njegovem zadnjem obisku v Rimu leta 2018 sva skupaj podpisala Izjavo o položaju kristjanov na Bližnjem vzhodu. Spominjam se tudi najinega toplega objema v Erbilu, med mojim potovanjem v Irak, ob koncu evharističnega slavja. Tistega dne so nas številni verniki, ki so doživeli neizmerno trpljenje že zaradi dejstva, da so kristjani, obdali s svojo toplino in svojim veseljem. Zdelo se je, da nas sveto Božje ljudstvo spodbuja na poti k večji edinosti!
Ob spominu na našo pot bi rad pozdravil člane Mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in Vzhodno asirsko Cerkvijo ter se hvaležno spomnil dosedanjega dela. Od svoje ustanovitve leta 1994 je vaša komisija ustvarila dragocene rezultate. Mislim na študijo o anafori apostolov Tadeja in Marija, ki je leta 2001 omogočila vzajemno sprejemanje k evharistiji v posebnih okoliščinah vernike Vzhodne Asirske Cerkve in Kaldejske Cerkve; kot tudi objavo skupne izjave o zakramentalnem življenju leta 2017. Srečanja in dialog so z Božjo pomočjo obrodili dobre sadove, spodbujali so pastoralno sodelovanje za dobro naših vernikov, pastoralni ekumenizem, ki je naravna pot k popolni enosti.
In če pridem k sedanjosti, se mi zdi zelo lepa tema novega dokumenta, ki ga zaključujete: podobe Cerkve v sirskem in latinskem patrističnem izročilu. Izhajali ste iz ekleziologije cerkvenih očetov, oblikovane v tipološkem in simbolnem jeziku, ki ga je navdihnilo Sveto pismo. Bolj kot s pojmovnimi in sistematičnimi predstavitvami so Očetje govorili o Cerkvi s številnimi podobami, kot so luna, brezšivna tunika, gostija, poročna soba, ladja, vrt, trta … Ta preprost, univerzalen in dostopen jezik je bolj podoben Jezusovemu in zato bolj živ in aktualen. Našim sodobnikom spregovori bolj kot marsikateri koncept. Pomembno je, da se na ekumenski poti vedno bolj zbližujemo, ne samo z vračanjem k skupnim koreninam, ampak tudi tako, da skupaj današnjemu svetu s pričevanjem življenja in z besedami življenja oznanjamo skrivnost Kristusove ljubezni in njegove neveste Cerkve.
Vaša svetost, vaša Cerkev si s kaldejsko katoliško Cerkvijo deli sijajno zgodovino vere in poslanstva, zgledno življenje velikih svetnikov, bogato teološko in liturgično dediščino ter, zlasti v zadnjih letih, neizmerno trpljenje in pričevanje mnogih mučencev. Na žalost je Bližnji vzhod še vedno ranjen zaradi tolikega nasilja, nestabilnosti ter negotovosti in zato so mnogi naši bratje in sestre v veri morali zapustiti svoje dežele. Mnogi se borijo, da bi ostali tam, in z Vašo svetostjo ponovno pozivam, naj uživajo svoje pravice, zlasti versko svobodo in polno državljanstvo. V tem okviru si duhovščina in verniki naših Cerkva v težkih razmerah prizadevajo ponuditi skupno pričevanje Kristusovega evangelija in marsikje že živijo v skoraj popolnem občestvu. To je res in ta situacija je znamenje časa, močan klic k molitvi in intenzivnemu delu, da se pripravimo na težko pričakovani dan, ko bomo lahko skupaj obhajali evharistijo, sveto kurbano, na istem oltarju, kot izpolnitev enosti naših Cerkva, enosti, ki ni ne vpijanje ne zlitje, ampak bratsko občestvo v resnici in ljubezni.
Dragi brat, vaša svetost, vem, da boste čez nekaj dni podali poročilo o sinodalnosti v sirskem izročilu v okviru simpozija »Poslušanje Vzhoda«, ki ga organizira Angelicum, o sinodalnih izkušnjah različnih pravoslavnih in vzhodnih pravoslavnih Cerkva. Pot sinodalnosti, po kateri hodi katoliška Cerkev, je in mora biti ekumenska, tako kot je ekumenska pot sinodalna. Upam, da bomo lahko nadaljevali naš »syn-odos«, našo »skupno pot«, vedno bolj bratsko in konkretno, s srečevanjem, s vzeti si k srcu, podelitvijo naših upov in prizadevanj in predvsem, kot danes zjutraj, z molitvijo in hvaljenjem Gospoda. V zvezi s tem se zahvaljujem Vaši Svetosti, da ste izrazili željo, da bi našli skupen datum za skupno praznovanje velike noči kristjanov. In glede tega bi rad povedal – ponovim – kar je takrat rekel sveti Pavel VI.: »pripravljeni smo sprejeti vsak skupni predlog«. Leto 2025 je pomembno: praznovali bomo obletnico prvega cerkvenega zbora (Niceja), pomembno pa je tudi zato, ker bomo na isti datum praznovali veliko noč. Opogumimo se torej narediti konec tej delitvi, ki nas včasih spravlja v smeh: »Kdaj bo tvoj Kristus vstal?« Signal, ki ga je treba dati, je: en Kristus za vse nas. Bodimo pogumni in iščimo skupaj. Jaz sem pripravljen, a ne le jaz, katoliška Cerkev je pripravljena slediti temu, kar je rekel sveti Pavel VI. Sporazumite se in mi bomo šli, kamor boste rekli. Upam si celo izraziti sanje: da bo ločitev od ljubljene Vzhodne asirske Cerkve, prva trajna v zgodovini Cerkve, po Božji volji tudi prva razrešena.
To našo pot izročimo priprošnji mučencev in svetnikov, ki že združeni v nebesih spodbujajo našo pot na zemlji. V tem smislu, dragi brat, sem vam želel ponuditi relikvijo apostola svetega Tomaža, za darilo katere se zahvaljujem nadškofu Emidiu Cipolloneju in nadškofiji Lanciano-Ortona. Vem, da bo postavljena v novo patriarhalno katedralo Asirske vzhodne Cerkve v Erbilu. Naj sveti Tomaž, ki se je z roko dotaknil Gospodovih ran, pospeši popolno ozdravitev naših preteklih ran, da bomo lahko kmalu prepoznali Križanega in Vstalega okrog enega evharističnega oltarja in mu skupaj rekli: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).
Še nekaj bi vam rad rekel. Rad bi podelil z vami kosilo, da dobro zaključimo, comment il faut, vendar moram odpotovati ob 10.30. Prosim oprostite mi! Ne bi rad, da bi rekli, da je ta papež malo skop in nas ne povabi na kosilo! Rad bi delil mizo, a bo še kakšna priložnost. Hvala, vaša svetost, in hvala vsem vam!
