Pri papežu Mednarodna teološka komisija: vzejemno poslušanje, dialog in razločevanje
Andreja Červek – Vatikan
Z odobravanjem je izpostavil teme, ki se jim trenutno posveča Mednarodna teološka komisija. Prva tema je kristološka vera, ki jo je izpovedal Nicejski koncil (325), katerega 1700-letnico bomo obhajali leta 2025. Druga tema se nanaša na nekatera antropološka vprašanja, ki se pojavljajo danes in so ključnega pomena za človeško družino v luči Božjega načrta zveličanja. Tretja pa je namenjena poglobitvi teologije stvarstva s trinitaričnega vidika, ki posluša krik ubogih in zemlje, kar je po papeževih besedah vedno bolj nujno in odločilno.
Z obravnavo teh tem Mednarodna teološka komisija nadaljuje svoje delo. »Poklicani ste,« je dejal papež, »da ga opravljate v skladu z drugim vatikanskim koncilom, ki šestdeset let po svojem začetku predstavlja zanesljiv kompas pri hoji Cerkve, ki je v Kristusu zakrament enosti z Bogom in edinosti celotnega človeškega rodu« (prim. Lumen gentium, 1).
Papež je v nadaljevanju govora ponudil tri smernice za ta zgodovinski čas, ki je naporen, a s pogledom vere napolnjen z obljubo in upanjem, ki izvirata iz velike noči Gospoda, križanega in vstalega. Gre za zvestobo izročilu, načelo interdisciplinarnosti ter kolegialnost.
Ustvarjalna zvestoba izročilu
Na prvo mesto je postavil »ustvarjalno zvestobo izročilu«. »Gre za to, da z vero in ljubeznijo sprejmemo ter dosledno in odprto opravljamo službo teologije (ko poslušamo Božjo besede, sensus fidei Božjega ljudstva, nauk in karizme ter z razločevanjem znamenj časa) za razvoj apostolskega izročila, s pomočjo Svetega Duha.« Skliceval se je na Benedikta XVI. in konstitucijo Veritatis gaudium ter dejal, da je izročilo »živa reka, v kateri so vedno prisotni izviri«. Izročilo tako namaka različne dežele, hrani različne geografske pokrajine in omogoča, da iz te zemlje, iz te kulture vzklije najboljše. Na ta način se evangelij še naprej uteleša na vseh koncih sveta in na vedno nov način.
Odpreti se za prispevek različnih disciplin
Druga smernica se nanaša na priložnost, da se preudarno odpremo »prispevku različnih disciplin« na podlagi posvetov s strokovnjaki, tudi nekatoličani, z namenom poglobitve in inkulturacije evangelija. Gre za to, da »načelo interdisciplinarnosti« postane zaklad. Ne toliko v svoji »šibki obliki preproste multidisciplinarnosti« kot pristopa, ki spodbuja boljše razumevanje predmeta preučevanja z več vidikov, ampak bolj v »močni obliki transdisciplinarnosti kot povezovanja in oblikovanja vsega znanja v prostoru Luči in Življenja, ki ga ponuja Modrost, ki izhaja iz Božjega razodetja«.
Kolegionalnost v okviru sinodalne poti
Kolegialnost je bil tretji papežev poudarek, ki lahko ponudi poseben prispevek v okviru sinodalne poti, na katero je pozvano vse Božje ljudstvo. To izpostavlja delovni dokument »Sinodalnost v življenju in poslanstvu Cerkve«: »Kot vsaka druga krščanska poklicanost je tudi služba teologa poleg osebne prav tako skupnostna in kolegialna. Cerkvena sinodalnost torej zavezuje teologe, da teologijo opravljajo v sinodalni obliki in med seboj pospešujejo zmožnost poslušanja, dialoga, razločevanja in vključevanja mnogoterosti in raznolikosti predlogov in prispevkov.«
Ostati odprti za glas Svetega Duha
Papež Frančišek je ob koncu govora zbranim članom Mednarodne teološke komisije zaželel, da svoje delo nadaljujejo ravno v tem »duhu vzajemnega poslušanja, dialoga in skupnega razločevanja, odprti za glas Svetega Duha«. Kot je dodal, so teme ki se jim posvečajo, »zelo pomembne v tej novi fazi oznanjevanja evangelija«, ko nas Gospod kliče, da ga živimo »kot Cerkev v služenju univerzalnemu bratstvu v Kristusu«. Pravzaprav nas vabijo, da »v celoti prevzamemo pogled učenca, ki z vedno novim čudenjem spoznava, da Kristus s tem, ko razodeva skrivnost Očeta in njegove ljubezni, v polnosti razodeva tudi človeka samemu sebi in mu razodeva njegov najvišjo poklicanost«. Tako nas uči, da je »temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preoblikovanja sveta nova zapoved ljubezni«.
