Kateheza o Jezusu kot učitelju oznanjevanja: veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev, čudenje

Andreja Červek – Vatikan

Jezus ni samo vzor za oznanjevanje, ampak tudi učitelj oznanjevanja. Papež je izpostavil pet elementov, ki vidni v Jezusovem načinu oznanjevanja in o katerih poučuje tudi nas kot oznanjevalce evangelija. To so veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje, ki jih je sveti oče pojasnil na podlagi odlomka iz Lukovega evangelija, ki pripoveduje, kako je Jezus prišel v shodnico v Nazaretu in bral z zvitka preroka Izaija.

Svetopisemski odlomek: Lk 4,17-21

Jezus je odvil zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Kateheza: Jezus, učitelj oznanjevanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnjo sredo smo razmišljali o Jezusu kot vzoru oznanjevanja, o njegovem pastirskem srcu, ki je vedno usmerjeno k drugim. Danes si ga poglejmo kot učetelja oznanjevanja. Pustimo se voditi prizoru, v katerem pridiga v shodnici v svojem kraju Nazaret. Jezus prebere odlomek preroka Izaija (prim. Iz 61,1-2) in nato vse preseneti z zelo kratko »pridigo«, ki je sestavljena iz le enega stavka. Pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). To pomeni, da ta preroški odlomek za Jezusa vsebuje bistvo tega, kar želi povedati o sebi. Zato bi vsakokrat, ko govorimo o Jezusu, morali obnoviti njegovo prvo oznanilo. Poglejmo, kaj ga sestavlja. Opredelimo lahko pet temeljnih elementov.

Prvi element je veselje. Jezus razglasi: »Duh Gospodov je nad menoj; […] poslal me je, da ubogim prinesem veselo oznanilo« (prim. Lk 4,18). Veselo oznanilo: o Jezusu ni mogoče govoriti brez veselja, kajti vera je čudovita zgodba o ljubezni, ki jo je treba podeliti. Pričevati Jezusa, v njegovem imenu storiti kaj za druge, pomeni med vrsticami življenja povedati, da smo prejeli tako lep dar, da ga nobena beseda ne more izraziti. Ko pa primanjkuje veselja, se evangelija ne sporoča, saj je – kot pravi sama beseda – dobro oznanilo, oznanilo veselja. Žalosten kristjan lahko govori zelo lepe stvari, a je vse zaman, če oznanilo, ki ga posreduje, ni veselo.

Preidimo k drugemu vidiku: osvoboditev. Jezus pravi, da je bil poslan oznanit jetnikom prostost. To pomeni, da kdor oznanja Boga, ne more delati prozelitizma, ne more pritiskati na druge, ampak jih razbremeniti: ne nalaga bremen, ampak jih dviga; prinaša mir, ne občutkov krivde. Seveda je slediti Jezusu povezano z askezo, žrtvovanjem; a po drugi strani, če to velja za vsako lepo stvar, koliko bolj potem velja za najbolj odločilno resničnost življenja! Kdor pričuje Kristusa kaže bolj lepoto cilja kot pa naporno hojo. Zgodilo se nam bo, da bomo nekomu pripovedovali o čudovitem potovanju, ki smo ga opravili: govorili bomo o lepoti krajev, o tem, kaj smo videli in doživeli, ne pa o času, ki smo ga porabili za pot, in o vrstah na letališču! Zato mora vsako oznanilo, vredno Odrešenika, sporočati osvoboditev.

Tretji vidik: luč. Jezus pravi, da je prišel, da bi prinesel »slepim vid«. Presenetljivo je, da se v celotnem Svetem pismu pred Kristusom nikoli ne pojavi ozdravitev slepega človeka. To je bilo obljubljeno znamenje, ki bo prišlo z Mesijo. Vendar tu ne gre le za fizični vid, temveč za luč, ki omogoča, da človek vidi življenje na nov način. Gre za »prihod na svetlo«, za ponovno rojstvo, ki se zgodi le z Jezusom. Če pomislimo, se je krščansko življenje za nas začelo tako: s krstom, ki so ga v starih časih imenovali »razsvetljenje«. In kakšno luč nam daje Jezus? Prinaša nam luč sinovstva: On je Očetov ljubljeni Sin, ki živi večno; z Njim smo tudi mi Božji otroci, ki smo večno ljubljeni, kljub našim napakam in pomanjkljivostim. Tako življenje ni več slepa hoja proti niču, ni vprašanje usode ali sreče, ni odvisno od naključja ali zvezd, niti od zdravja in denarja. Odvisno je od ljubezni Očeta, ki skrbi za nas, svoje ljubljene otroke. Kako čudovito je deliti to luč z drugimi!

Ste kdaj pomislili, da je naše življenje – moje, tvoje, naše – dejanje ljubezni? Da je povabilo k ljubezni? To je čudovito! A na to velikokrat pozabimo v težavah, ob slabih novicah, posvetnosti in načinu posvetnega življenja.

Četrti vidik oznanila: ozdravitev. Jezus pravi, da je prišel, da bi pustil »zatirane na prostost«. Zatiran je tisti, ki se v življenju čuti obteženega zaradi nečesa: bolezni, utrujenosti, težkega srca, krivde, napak, pregreh, grehov ... Kar nas stiska, je ravno to zlo, ki ga ne more pozdraviti nobeno zdravilo ali človeška pomoč: greh. Dobra novica je, da z Jezusom to starodavno zlo, ki se zdi nepremagljivo, nima več zadnje besede. Jaz lahko grešim, ker sem slaboten. Vsak lahko, a to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te dvigne iz greha. Vsakokrat ko ti ni dobro, ti Gospod vedno ponudi roko. Moraš se je samo oprijeti in se prepustiti. Blagovest je, da z Jezusom to staro zlo nima več zadnje besede: zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te povede naprej. Jezus nas vedno in zastonj ozdravi greha. Vse, ki so »utrujeni in obteženi«, vabi, naj pridejo k Njemu (prim. Mt 11,28). Spremljati nekoga v srečanje z Jezusom pomeni pripeljati ga k zdravniku srca, ki ponovno dvigne življenje. To pomeni reči: »Brat, sestra, nimam odgovorov na mnoge tvoje težave, toda Jezus te pozna in ljubi, lahko te ozdravi in razjasni tvoje srce.« Kdor nosi bremena, potrebuje nežnost do preteklosti, potrebuje odpuščanje. Kdor veruje v Jezusa, lahko drugim podari prav to: moč odpuščanja, ki dušo osvobaja vseh dolgov. Bratje, sestre, ne pozabimo tega: Bog vse pozabi. Bog pozabi vse naše grehe in se jih več ne spomni. Bog vse odpusti, ker pozabi naše grehe. Moramo se mu le približati in vse nam bo odpustil. Prosim, imejmo zaupanje v to. Na ta način Gospod ljubi. Kdor nosi s sabo težo in potrebuje nežnost do svoje preteklosti, naj se zaveda, da Jezus daje odpuščanje in dušo osvobaja vsakega dolga. Sveto pismo govori o letu, v katerem je bil človek osvobojen bremena dolgov: jubilej, leto milosti. Kot da je zadnja točka oznanila.

Jezus namreč pravi, da je prišel »oznanit leto Gospodove milosti«. To ni bil nek načrtovan jubilej. Milost, ki ustvarja novo življenje, vedno pride in osupne. Jezusovo oznanilo mora prinesti čudenje nad milostjo. Kajti nismo mi tisti, ki delamo velike stvari, ampak je Gospodova milost ta, ki po nas izvršuje nepredvidljive stvari. Božja presenečenja. Evangelij nas spremlja k čudovitemu smislu in novosti, ki ima ime: Jezus.

On naj nam pomaga, da ga bomo oznanjali, kot to sam želi, sporočali veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.

Evangelij pravi, da je to veselo oznanilo namenjena »ubogim«. Pogosto pozabimo nanje, pa vendar so ravno oni tisti, ki jih Jezus izrecno omenja, saj so Božji izbranci. Spomnimo se jih in ne pozabimo, da mora vsak od nas, če želi sprejeti Gospoda, postati »notranje ubog«. To pomeni, da premagamo vse predstave o samozadostnosti, da bi se razumeli kot oseba, ki potrebuje milost in ki vedno potrebuje Njega.