Papež Frančišek: Jezus nam s konkretnimi primeri razloži, v čem je dopolnitev postave
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dopolnit je ključna beseda za razumevanje Jezusa in njegovega sporočila. Kaj pomeni ta dopolnit? Da bi to pojasnil Gospod najprej spregovori o tem kaj ni dopolnitev. Sveto pismo, tako On razlaga, Sveto pismo torej pravi »ne ubijaj«, ampak to za Jezusa ni dovolj, če se pa potem rani brate z besedami. Sveto pismo pravi ne prešuštvuj, toda to ne zadostuje, če se živi ljubezen umazano z dvojnostjo in lažnivostjo. Sveto pismo pravi »ne prisegaj po krivem«, toda ne zadostuje svečana prisega, če pa se potem ravna hinavsko. (prim. Mt 21-37). V tem ni dopolnitve.
Da bi nam dal konkreten zgled, se Jezus osredotoči na obred daritve. Ko daruješ Bogu, pride do zastonjske izmenjave darov. Šlo je za zelo pomemben obred, tako pomemben, da ga je bilo prepovedano prekiniti, razen iz zares težkih razlogov. Toda Jezus trdi, da ga je potrebno prekiniti, če ima brat kaj proti nam, da se gremo najprej spraviti z njim (prim. vv. 23-24). Samo tako je obred izpolnjen. Gre za zelo jasno sporočilo. Bog nas prvi zastonjsko ljubi in naredi proti nam prvi korak, ne da bi si ga zaslužili. Tako mi ne moremo obhajati njegove ljubezni, ne da bi mi storili prvega koraka za spravo s tistim, ki nas je ranil. Tako pride do dopolnitve v Božjih očeh, kajti zunanje čisto ritualno izpolnjevanje je jalovo: delam se da…, ne . Če rečemo drugače, Jezus nam da razumeti, da so verski predpisi potrebni, verski predpisi so dobri, ampak so samo začetek. Da bi jih izpolnili, je potrebno iti onkraj črke in živeti njihov pomen. Zapovedi, ki nam jih je Bog podaril, ne smemo zapreti v neprodušne trezorje formalnega izpolnjevanja, kajti če jih izpolnjujemo tako, ostanemo v neki zunanji in odmaknjeni vernosti, sužnji »boga gospodarja«, ne pa otroci Boga Očeta. Jezus hoče, da nimamo ideje služiti »bogu gospodarju«, ampak Očetu in zaradi tega je potrebno iti onkraj črke.
Bratje in sestre, ta problem ni bil samo v Jezusovih časih, je tudi danes. Včasih se na primer sliši govoriti: »Oče, nikogar nisem ubil, nisem kradel, nikomur nisem storil nič hudega…«, kot bi rekel: »Čisto v redu sem.« Poglejte, to je formalno izpolnjevanje, ki se zadovolji z najmanjšim potrebnim, medtem ko nas Jezus vabi k največjemu možnemu, to je, da Bog ne razmišlja preračunljivo ali preko tabel, kajti On nas ljubi kot zaljubljenec, ne z najmanj, ampak na polno. Ne pravi nam: »Rad te imam do neke mere«. Resnična ljubezen ni nikoli do neke mere in ji ni nikoli dovolj. Ljubezen ne more, da ne bi šla onkraj. Gospod nam je to pokazal s tem, da je dal za nas svoje življenje na križu in je odpustil svojim ubijalcem (prim. Lk 23,34). In nam je izročil zapoved, ki mu je najbolj pri srcu, da se ljubimo med seboj, kakor nas je On ljubil (prim. Jn 15,12). To je ta ljubezen, ki dopolni postavo, izpolni vero, izpolni resnično življenje!
Tako se bratje in sestre lahko vprašamo: kako živim vero? Gre za preračunavanje, formalnosti, ali pa za ljubezensko zgodbo z Bogom? Se zadovoljim s tem, da ne delam hudega, da vzdržujem čisto »fasado«, ali pa skušam rasti v ljubezni do Boga in do drugih? Vsake toliko časa preverim glede velike Jezusove zapovedi in se vprašam, če ljubim bližnjega tako, kot me On ljubi? Kajti morda smo neupogljivi v obsojanju drugih in pozabimo biti usmiljeni, kot je Bog z nami.
Marija, ki je v polnosti izpolnjevala Božjo Besedo, naj nam pomaga, da bi dopolnili svojo vero in svojo dejavno ljubezen.
