Papež Frančišek: Dejavna ljubezen zahteva zglednost, daljnovidnost in povezovanje

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje in sestre, prisrčno vas pozdravljam in se vam zahvaljujem za pesmi, pričevanja in za to, kar ste mi povedali, predvsem pa za vse, kar počnete! V tej deželi, kjer je toliko nasilja, ki odmeva kot gromek udarec podrtega drevesa, ste vi gozd, ki raste vsak dan v tišini in dela zrak boljši, da se ga da dihati. Seveda padajoče drevo povzroči več hrupa, toda Bog ljubi in goji velikodušnost, ki tiho klije in obrodi sadove, in z veseljem usmerja svoj pogled na tiste, ki služijo pomoči potrebnim. Tako raste dobro, v preprostosti rok in src, ki se stegujejo k drugim, da se s pogumom majhnih korakov v Jezusovem imenu približamo najšibkejšim. Tisti pregovor, ki ga je citirala Cecilia, resnično drži: »Tisoč korakov se vedno začne z enim!«

Presenetilo me je, da niste preprosto nanizali socialnih problemov in niste našteli veliko podatkov o revščini, ampak ste predvsem z naklonjenostjo govorili o revnih. Pripovedovali ste o sebi in osebah, ki jih prej niste poznali, a so sedaj za vas postali domači z imeni in obrazi. Hvala za ta pogled, ki zna prepoznati Jezusa v njegovih najmanjših bratih. Gospoda je treba iskati in ljubiti v ubogih in kot kristjani moramo biti pozorni, da se ne oddaljimo od njih, kajti nekaj je narobe, če vernik drži Kristusove ljubljence na razdalji.

Medtem ko jih mnogi danes zavržejo, jih vi sprejmete; medtem ko jih svet izkorišča, jih vi promovirate. Gre za spodbujanje proti izkoriščanju: tukaj je gozd, ki raste, medtem ko sečnja odmetavanja silovito divja! Rad bi dal glas vašemu početju, da bi spodbujali rast in upanje v Demokratični republiki Kongo in na tej celini. Sem sem prišel z željo dati glas tistim, ki nimajo glasu. Kako si želim, da bi mediji dali več prostora tej državi in ​​celotni Afriki! Naj se spoznava narode, kulture, trpljenje in upe te mlade celine prihodnosti! Odkrivali bomo neizmerne talente in zgodovine pravih človeških in krščanskih veličin, zgodbe, rojene v pristnem vzdušju, ki dobro pozna spoštovanje do najmlajših, do ostarelih in do stvarstva.

Lepo je, da vam dam glas tukaj na nunciaturi, kajti papeška predstavništva, »papeževe hiše«, raztresene po vsem svetu, so in morajo biti ojačevalci človeške promocije, gibalo karitativnosti, v prvi vrsti diplomacije usmiljenja, v spodbujanju konkretne pomoči in mrež sodelovanja. To se že brez hrupa dogaja marsikje po svetu in tukaj že dolgo časa, kajti ta »hiša«, ki že desetletja daje navzočnost bližine, je bila slovesno odprta pred devetdesetimi leti kot apostolska delegacija in bo čez nekaj dni praznovala šestdeseto obletnico povišanja v nunciaturo.

Bratje in sestre, ki imate radi to deželo in se posvečate njenim ljudem, saj to, kar počnete, je čudovito, a nikakor ni lahko. Na jok mi gre, ko poslušam zgodbe, ki ste mi jih pripovedovali o trpečih ljudeh, ki jih splošna brezbrižnost prepusti blodečemu življenju, ki jih pripelje v življenje na ulici, zaradi česar so izpostavljeni tveganju fizičnega nasilja ter spolne zlorabe in celo obtožbam čarovništva, medtem ko potrebujejo le ljubezen in oskrbo. Dotaknilo se me je, kar si povedal Tekadio, da se zaradi gobavosti še danes, leta 2023, počutiš »diskriminiranega, zaničevanega in ponižanega«, medtem ko ljudje z mešanico sramu, nerazumevanja in strahu hitijo počistiti tam, kjer je šla mimo le tvoja senca. Revščina in zavrnitev žalita človeka, maličita njegovo dostojanstvo. Sta kot pepel, ki ugasne ogenj, ki ga nosimo v sebi. Da, vsak človek, ustvarjen po Božji podobi, odseva svetli ogenj, a le ljubezen odstranjuje pepel, ki ga prekriva. Samo z vrnitvijo dostojanstva se lahko povrne človečnost! Žalosti me, ko slišim, da so tudi pri vas, tako kot marsikje po svetu, zavrženi otroci in starejši. Poleg tega, da je to škandalozno, je to škodljivo za celotno družbo, ki jo izgrajuje ravno skrb za starejše in za otroke, za korenine in za prihodnost. Zapomnimo si: resničnega človeškega razvoja ni brez spomina in prihodnosti. Spomin, ki ga prinašajo ostareli in prihodnost, ki jo prinašajo mladi.

Bratje, sestre, danes bi rad z vami in prek vas z mnogimi delavci dobrega v tej veliki deželi podelil dve vprašanji. Prvič: ali je vredno? Ali je vredno posvečati se soočanju z oceanom potreb, ki nenehno in dramatično narašča? Ali ni to prazen, pa tudi pogosto grenak napor? Pomaga nam, kar je rekla redovna sestra Maria Celeste: »Kljub naši majhnosti nas križani Gospod želi imeti ob sebi, da z njim nosimo dramo sveta«. Res je, dejavna ljubezen nas uglasi z Bogom in On nas preseneti z nepričakovanimi čudeži, ki se dogajajo po tistih, ki ljubijo. Vaše zgodbe so polne osupljivih dogodkov, znanih Božjemu srcu in nemogočih z vidika človeškega prizadevanja. Mislim na to, kar si nam povedal Pierre, ko si rekel, da si v puščavi nemoči in brezbrižnosti, v morju bolečine, skupaj s svojimi prijatelji ugotovil, da te Bog ni pozabil, ker ti je poslal ljudi, ki se niso obrnili stran na drugi strani ceste, ampak so jo prečkali tam, kjer ste bili. Tako ste v njihovem obrazu ponovno odkrili Jezusovega in zdaj želite isto narediti drugim. Dobro je takšno, se razširja, ne pusti se ohromiti sprijaznjenosti v usodo in statistiki, ampak vabi, da podarjamo drugim, kar smo zastonj prejeli. Kar prejmem, dam. Mladi morajo to videti, videti te obraze, ki premagajo brezbrižnost s pogledom v oči, roke, ki ne primejo orožja in upravljajo z denarjem, ampak se sklonijo k tistim, ki so na tleh, in jih dvignejo do njihovega dostojanstva, do dostojanstva Božje hčere in sina. Samo v enem primeru je dovoljeno gledati drugo osebo od zgoraj navzdol. Pomagati ji dvigniti se. Drugače se ne sme gledati druge osebe od zgoraj navzdol.

Splača se torej in je dobro znamenje, saj so oblasti z nedavnimi dogovori s škofovsko konferenco prepoznale in ovrednotile delo tistih, ki se udejstvujejo na socialnem in karitativnem področjem. To vsekakor ne pomeni, da lahko skrb za najbolj ranljive ter obveznosti na področju  zdravja in izobraževanja sistematično prenesemo na prostovoljstvo. To so prednostne naloge tistih, ki so na oblasti, s pozornostjo zagotavljanja osnovnih storitev tudi tistim prebivalcem, ki živijo daleč od večjih urbanih središč. Obenem pa Kristusovi verniki ne smejo nikoli umazati pričevanja dejavne ljubezni, ki je pričevanje Boga, z iskanjem privilegijev, ugleda, vidnosti in oblasti. To je nekaj grdega. Nikoli ne počnite tega. Ne, sredstva, viri in dobri rezultati so za uboge in kdor skrbi zanje, je vedno poklican, da se spomni, da je moč v služenju in da dejavna ljubezen ne vodi k spanju na lovorikah, ampak zahteva neodložljivost in konkretnost. V tem smislu bi med številnimi stvarmi, ki jih je treba narediti, izpostavil izziv, ki zadeva vse in ne samo to deželo. Tisto, kar povzroča revščino, ni toliko pomanjkanje dobrin in priložnosti, temveč njihova neenakomerna porazdelitev. Tisti, ki so premožni, še posebej, če so kristjani, so pozvani, da podelijo svoje imetje s tistimi, ki nimajo potrebnih dobrin, zlasti če pripadajo istemu ljudstvu. Ne gre za vprašanje dobrote, ampak pravičnosti. To ni človekoljubje, to je vera; ker je, kot pravi Sveto pismo, »vera brez del mrtva« (Jak 2,26).

Tu je torej drugo vprašanje prav o dolžnosti in neodložljivosti delanja dobrega: kako to narediti? Kako izvajati dejavno ljubezen, po katerih kriterijih se ravnati? Tukaj bi vam rad ponudil tri preproste točke. To so vidiki, ki jih karitativne ustanove, ki delujejo tukaj, že poznajo, a si jih je dobro zapomniti, da bo služenje Jezusu v ubogih vedno bolj plodno pričevanje.

Dejavna ljubezen zahteva predvsem zglednost: pravzaprav ni le nekaj, kar delaš, ampak je izraz tega, kar si. Je življenjski slog, je živeti evangelij. Zato sta potrebni verodostojnost in transparentnost. Tu mislim na finančno in administrativno vodenje projektov, pa tudi na zavezo k zagotavljanju ustreznih in kvalificiranih storitev. Točno to je duh, ki je značilen za mnoga cerkvena dela, od katerih ima ta država korist in ki so zaznamovala njeno zgodovino. Naj bo vedno zglednost!

Druga točka: daljnovidnost, to je znati gledati naprej. Bistveno je, da so pobude in dobra dela poleg odzivanja na takojšnje potrebe trajnostna in dolgotrajna. Ne le začasno socialno skrbstvene, temveč zgrajene na podlagi tega, kar je dejansko mogoče storiti in to z dolgoročno perspektivo, tako da gledajo časovno naprej in se ne končajo s tistim, ki jih je začel. V tej državi je na primer neverjetno rodovitna zemlja, izjemno rodovitna zemlja. Velikodušnost tistih, ki pomagajo, ne more spregledati te lastnosti, ampak spodbujati notranji razvoj tistih, ki poseljujejo to zemljo, jih učiti obdelovati in oživljati razvojne projekte, ki dajejo prihodnost v njihove roke. Namesto razdeljevanja dobrin, ki bodo vedno potrebne, je bolje prenašati znanje in orodja, s katerimi postane razvoj avtonomen in trajnosten. Pri tem mislim tudi na velik prispevek katoliškega zdravstva, ki v tej državi, tako kot v mnogih drugih po svetu, je v pomoč, daje upanje prebivalstvu z zastonjsko in resno pomočjo ter vedno išče, kakor je to dejansko potrebno, da bi pomagalo s sodobnimi in primernimi napravami.

Zglednost, daljnovidnost in končno – tretji element – ​​povezovanje. Bratje in sestre, potrebno je  ustvariti mrežo, ne le virtualno, ampak konkretno, kot se dogaja v tej deželi v simfoniji življenja velikega gozda in njegove pestre vegetacije. Mreženje: čedalje več delati skupaj, biti v nenehni sinergiji drug z drugim, v občestvu z lokalnimi Cerkvami in z ozemljem. Mreženje, vsak s svojo karizmo, a povezani skupaj, razdeljujoč nujnosti, prednostne naloge, potrebe, brez zapiranja in samosklicevanja, pripravljeni pridružiti se drugim krščanskim skupnostim in drugim verstvom ter številnim prisotnim humanitarnim organizacijam. Vse za dobro revnih. Ustvarjati omrežje z vsemi.

Dragi bratje in sestre, zapuščam vam te misli in se vam zahvaljujem za to, kar ste danes pustili v mojem srcu. Res je, najlepša hvala, ker ste se dotaknili mojega srca. Dragoceni ste. Blagoslavljam vas ter vas prosim, da še naprej molite zame.