Kateheza: Evangelizacija je povezana s pričevanjem in svetostjo

Andreja Červek – Vatikan

Pričevanje o Kristusu je hkrati prvo sredstvo evangelizacije in bistveni pogoj, da je oznanilo evangelija rodovitno, je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, 22. marca. Izhajal je iz apostolske spodbude Evangelii nuntiandi, za katero je dejal, da je še vedno aktualna. Izpostavil je, da pričevanje mora biti skladno s tem, kar kristjan veruje, in tem, kar oznanja in živi. Evangelizacijo pa je povezal tudi s svetostjo, pri čemer sta pomembni molitev in evharistija, ki pri oznanjevalcu pospešujeta rast v svetosti.

Svetopisemski odlomek: 1 Pt 3,8-9

»Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.«

Kateheza: Prva pot evangelizacije: pričevanje (Evangelii nuntiandi)

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bomo prisluhnili »magni karti« evangelizacije v sodobnem svetu: to je apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi svetega Pavla VI. (EN, 8. december 1975). Napisal jo je leta 1975, a je aktualna, kot da bi bila napisana včeraj. Evangelizacija je več kot navadno posredovanje doktrine in morale. Predvsem je pričevanje. Ne moremo evangelizirati brez pričevanja. Gre za pričevanje o osebnem srečanju z Jezusom Kristusom, učlovečeno Besedo, v kateri se je izpolnilo odrešenje. Je nepogrešljivo pričevanje, zlasti ker svet potrebuje »evangelizatorje, ki govorijo o Bogu, ki ga poznajo in jim je domač« (EN, 76); in tudi zato, ker »sodoben človek raje posluša pričevalce kot pa učitelje, […] če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci« (EN, 41). Pričevanje o Kristusu je torej istočasno prvo sredstvo evangelizacije in bistveni pogoj za njegovo učinkovitost (prim. EN, 76), da bi oznanilo evangelija bilo rodovitno. Biti pričevalci.

Treba je spomniti, da pričevanje zajema tudi izpovedano vero, torej prepričano in izraženo sprejetje Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, ki nas je zaradi ljubezni ustvaril in odrešil. Vera, ki nas spreminja, ki spreminja naše odnose, merila in vrednote, ki določajo naše izbire. Pričevanje torej ne more zaobiti skladnosti med tem, kar se veruje, in tem, kar se oznanja in živi. Biti verodostojni ne pomeni govoriti o doktrini ali ideologiji. Oseba je verodostojna, če ima harmonijo med tistim, kar veruje, in tistim, kar živi – med verovanjem in življenjem. Mnogi kristjani le pravijo, da verujejo, živijo pa drugače, kot da ne bi verovali. To je hinavščina. Nasprotje pričevanja je hinavščina.

Vsak med nami je poklican odgovoriti na tri temeljna vprašanja, kot jih je izrazil Pavel VI.: »Veruješ v to, kar oznanjaš? Živiš to, kar oznanjaš? Oznanjaš to, kar živiš?« (prim. EN, 76). Ne smemo se zadovoljiti z enostavnimi in v naprej pripravljenimi odgovori. Poklicani smo sprejeti celo destabilizirajoče tveganje iskanja in popolnoma zaupati delovanju Svetega Duha, ki deluje v vsakem od nas in nas vedno spodbuja, da gremo onkraj: onkraj naših meja, naših ovir, naših omejitev, kakršnih koli že.

V tem smislu pričevanje o krščanskem življenju vključuje pot svetosti, ki temelji na krstu, po katerem postanemo »deležni božje narave in tako resnično sveti« (Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 40). Svetost ni namenjena samo peščici, ampak je Božji dar, ki ga je treba sprejeti, da obrodi sadove za nas in za druge. Bog nas je izbral in nas ljubi in to ljubezen moramo ponesti drugim. Pavel VI. uči, da vnema za evangelizacijo izvira iz svetosti, izvira iz srca, ki je napolnjeno z Bogom. Evangelizacija, ki se hrani z molitvijo in zlasti z ljubeznijo do evharistije, pri oznanjevalcu pospešuje rast v svetosti (prim. EN,76). Hkrati pa brez svetosti evangelizatorjeva beseda »težko odpre pot v srce današnjega človeka« in »tvega, da bo prazna in nerodovitna« (EN,76).

Zavedati se torej moramo, da naslovniki evangelizacije niso samo drugi, tisti, ki izpovedujejo druge vere ali ne izpovedujejo nobene, ampak smo to tudi mi sami, verniki v Kristusa in dejavni udje Božjega ljudstva. Vsak dan se moramo spreobrniti, sprejeti Božjo besedo in spremeniti življenje. Vsak dan. Tako poteka evangelizacija srca. Da bi pričevala, mora tudi Cerkev kot taka začeti z »evangelizacijo same sebe«. Če Cerkev ne evangelizira same sebe, ostaja muzejski eksponat. Kar jo nenehno posodablja, je evangelizacija same sebe. Nenehno mora poslušati to, kar mora verovati, razloge svojega upanja, novo zapoved ljubezni. Cerkev, ki je Božje ljudstvo, potopljeno v svet in pogosto v skušnjavi mnogih malikov, mora vedno slišati oznanjevanje Božjih del. To z eno besedo pomeni, da jo je treba vedno evangelizirati, da mora sprejeti evangelij, moliti in čutiti moč Duha, ki spreminja srce.

Cerkev, ki se evangelizira, da bi evangelizirala, je Cerkev, ki je pod vodstvom Svetega Duha poklicana hoditi po zahtevni poti, poti spreobrnjenja in prenove. To vključuje tudi zmožnost spreminjanja načinov razumevanja in življenja svoje evangelizacijske navzočnosti v zgodovini, pri čemer se mora izogibati zatekanju v zaščitena območja logike »vedno se je delalo tako«. To so zatočišča, zaradi katerih Cerkev zboli. Cerkev mora iti dalje, mora nenehno rasti, da bi ostala mlada.

Ta Cerkev je v celoti obrnjena k Bogu in torej deležna njegovega načrta odrešenja za človeštvo, hkrati pa je v celoti obrnjena k človeštvu. Cerkev mora biti Cerkev, ki se dialoško srečuje s sodobnim svetom, plete bratske odnose, ustvarja prostore srečanja, izvaja dobre prakse gostoljubja, sprejemanja, prepoznavanja in vključevanja drugega in drugačnosti ter skrbi za skupni dom, kar je stvarstvo. To je Cerkev, ki se dialoško srečuje s sodobnim svetom, se pogovarja s sodobnim svetom; ki se vsak dan srečuje z Gospodom in se pogovarja z Gospodom; ki pusti, da v njo vstopi Sveti Duh, ki je protagonist evangelizacije. Brez Svetega Duha bi lahko Cerkev le oglaševali, ne pa evangelizirali. Sveti Duh v nas je tisti, ki nas spodbuja k evangelizaciji, in to je resnična svoboda Božjih otrok.

Dragi bratje in sestre, ponovno vas vabim, da preberete apostolsko spodbudo Evangelii nuntiandi. Po resnici vam povem, da jo pogosto berem, saj je to mojstrovina svetega Pavla VI.; je dediščina, ki nam jo je zapustil za evangeliziranje.