Papež Frančišek: Duh univerze se odpira drugim kulturam in zazna potrebo po tem, da podeli znanje

S. Leonida Zamuda SL; p. Ivan Herceg DJ

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pozdravljam vsakega izmed vas in se zahvaljujem za lepe besede, ki so bile izrečene in ob katerih se bom kmalu zaustavil. To je zadnje srečanje med mojim obiskom na Madžarskem in s hvaležnim srcem rad pomislim na tok Donave, ki povezuje to deželo z mnogimi drugimi ter poleg njene geografije združuje tudi zgodovino. Kultura je na nek način kot velika reka: povezuje in teče skozi različna področja življenja in zgodovine ter vzpostavlja povezave, omogoča, da plujemo v svetu ter da objamemo oddaljene države in dežele; poteši žejo uma, napoji dušo in omogoča rast družbe. Beseda kultura izhaja iz glagola kultivirati. Znanje vključuje vsakodnevno setev, ki s tem, da se potopi v brazde resničnosti, obrodi sadove.

Pred stotimi leti je imel Romano Guardini, veliki intelektualec in človek vere, ravno, ko je bil zatopljen v pokrajino, edinstveno zaradi lepote voda, rodovitno kulturno intuicijo. Zapisal je: »V teh dneh sem bolj kot kdaj koli prej razumel, da obstajata dve obliki spoznavanja[…], eno vodi k temu, da se potopimo v predmet in njegov kontekst, zaradi česar človek, ki hoče poznati, poskuša živeti v njem; drugi pa, nasprotno, zbira stvari, jih razčlenjuje, ureja po predalih, jih obvladuje in poseduje, gospoduje nad njimi« (Lettere dal Lago di Como. La tecnica e l'uomo, Brescia 2022, 55). Razlikuje med ponižnim in odnosnim spoznavanjem, ki je kakor »vladanje, ki se ga doseže s služenjem; ustvarjanje v skladu z naravo, ki ne gre preko meja, ki so določene« (prim. str. 57), in drugačnim načinom vedenja, ki »ne opazuje, ampak analizira […] se ne potopi več v predmet, ampak se ga oprime« (st. 56).

V tem drugem načinu spoznavanja se »energije in substance združujejo v en sam smoter: stroj« (str. 58), in »tako se razvije tehnika podrejanja živega bitja« (str. 59-60). Guardini ne demonizira tehnike, ki omogoča, da bolje živimo, komuniciramo in imamo številne prednosti, vendar pa opaža nevarnost, da bi ta lahko uravnavala življenje ali celo gospodovala nad njim. V tem smislu je videl veliko nevarnost: »Človek izgubi vse notranje vezi, ki mu dajejo celovit občutek za mero in oblike izražanja v harmoniji z naravo« in »medtem ko je v svoji notranji biti postal brez obrisov, brez mere, brez smeri, samovoljno določa svoje cilje in primora sile narave, ki jih obvladuje, da jih uresničujejo« (str. 60) In tistim, ki so živeli za njim, je zapustil vznemirjajoče vprašanje: »Kaj se bo zgodilo z življenjem, če se bo končalo pod tem jarmom? […] Kaj se bo zgodilo, […] ko se bomo znašli pred prevladujočimi imperativi tehnike? Življenje je že uokvirjeno v sistem strojev […] Ali lahko v takšnem sistemu življenje ostane živo?«

Ali lahko življenje ostane živo? Gre za vprašanje, ki si ga je dobro zastaviti, zlasti na tem kraju, kjer se poglablja informatiko in »bionske znanosti«. To, kar je zaznal Guardini, je očitno tudi danes. Pomislimo na ekološko krizo, na naravo, ki se zgolj odziva na našo instrumentalno rabo. Pomislimo na pomanjkanje omejitev, na logiko »lahko se naredi, torej je dovoljeno«. Pomislimo tudi na hotenje, da v središče vsega ne bi postavili osebe in njenih odnosov, temveč posameznika, ki je osredotočen na lastne potrebe, dobičkaželjen in nenasiten v tem, da bi zgrabil realnost. In pomislimo na posledično krhanje skupnostnih vezi, zaradi česar se zdi, da sta se osamljenost in strah iz bivanjskega stanja spremenila v družbeno stanje. Koliko osamljenih posameznikov, ki veliko uporabljajo družabna omrežja, vendar so malo družabni, se kot v začaranem krogu zateka k tehničnim  tolažbam, da bi zapolnili praznino, ki jo čutijo, in še bolj mrzlično tekajo, medtem ko v družbi, v kateri je zunanja hitrost v sorazmerju z notranjo krhkostjo, kakor sužnji divjega kapitalizma čutijo svoje krhkosti kot še bolj boleče. In to je ta drama. S temi besedami ne želim spodbujati pesimizma – to bi bilo v nasprotju z vero, ki jo z veseljem izpovedujem –, ampak razmišljati o tej »oholosti biti in imeti«, ki jo je Homer že na začetkih evropske kulture videl kot grozečo in ki jo tehnokratska paradigma še poslabšuje z določeno uporabo algoritmov, ki lahko predstavlja dodatno tveganje za destabilizacijo tega, kar je človeško.

V romanu, ki sem ga že večkrat citiral, Gospodar sveta Roberta Bensona, je zapisano, da »mehanska kompleksnost ni sinonim za resnično veličino in da se v najbolj bleščeči zunanjosti skriva najbolj prefinjena zvijačnost« (Verona, 2014,24-25). V tej knjigi, ki je v nekem smislu »preroška«, saj je bila napisana pred več kot enim stoletjem, je opisana prihodnost, v kateri prevladuje tehnika in kjer se v imenu napredka vse uniformira: povsod se oznanja novi »humanitarizem«, ki odpravlja razlike, izničuje življenja ljudstev in ukinja verstva. Odpravlja vse razlike, vse. Nasprotujoče si ideologije pa so si edine v homologaciji  ki ideološko kolonizira. Drama ideološke kolonizacije je, da človek v stiku s stroji postaja vedno bolj otopel, skupno življenje pa postaja žalostno in redko. V tem naprednem vendar mračnem svetu, ki ga opisuje Benson, in v katerem se vsi zdijo neobčutljivi in anestezirani, se zdi samoumevno, da se zavrže bolnike in se izvaja evtanazijo, pa tudi odpravlja narodne jezike in kulture, da bi dosegli univerzalni mir, ki pa se v resnici spreminja v preganjanje, utemeljeno na podlagi vsiljevanja soglasja do te mere, da eden izmed protagonistov pravi, da se zdi, da je »svet na milost in nemilost prepuščen perverzni vitalnosti, ki pokvari in zmede vse stvari« (str. 145).

Ob tem pregledu mračnih barv sem se zaustavil zato, ker prav v tem kontekstu pride bolj do izraza vloga kulture in univerze. Univerza je namreč, kot nakazuje že njeno ime, kraj, kjer se odprto in simfonično, ne neodprto in solistično rojeva, raste in zori misel. Je »svetišče«, v katerem je znanje poklicano, da se osvobaja ozkih meja imetja in posedovanja, da bi postalo kultura, to je »kultiviranje« človeka in njegovih temeljnih odnosov: s transcendentnim, z družbo, z zgodovino, s stvarstvom. V zvezi s tem drugi vatikanski koncil  pravi: »Kultura mora stremeti k celostni popolnosti človeške osebe, k dobremu skupnosti in celotne človeške družbe. Zato je potrebno gojiti duha tako, da se razvijejo sposobnosti občudovanja, intuicije, kontemplacije ter da človek postane sposoben oblikovati osebno presojo in gojiti verski, moralni in socialni čut« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 59). Že v antičnih časih so govorili, da je čudenje začetek filozofije, torej sposobnost čudenja. S tega vidika zelo cenim vaše besede. Vaše, monsinjor rektor, ko ste rekli, da je »v vsakem pravem znanstveniku nekaj pismouka, duhovnika, preroka in mistika«; ter da »s pomočjo znanosti ne želimo samo razumeti, ampak tudi storiti to, kar je prav, to je zgraditi človeško in solidarno civilizacijo, trajnostno kulturo in okolje. S ponižnim srcem se lahko povzpnemo ne le na Gospodovo goro, ampak tudi na goro znanosti«.

Res je, veliki intelektualci so namreč skromni. Po drugi strani pa se skrivnost življenja razodeva tistim, ki znajo vstopati v majhne stvari. V zvezi s tem je lepo, kar je rekla Dorottya: »Ko odkrivamo vedno manjše podrobnosti, se potapljamo v kompleksnost Božjega dela«. Če kulturo razumemo na ta način, le-ta resnično predstavlja varovanje človeškega. Potaplja v kontemplacijo in oblikuje ljudi, ki niso na milost in nemilost prepuščeni trenutnim modam, ampak so trdno zasidrani v resničnosti stvari. In ki kot ponižni učenci znanja čutijo, da morajo biti odprti in komunikativni, nikoli togi in bojeviti. Kdor ljubi kulturo, nikoli ne čuti, da bi že vse dosegel ali da je vse postavljeno na svoje mesto, ampak v sebi nosi zdrav nemir. Išče, sprašuje, tvega in raziskuje; zna izstopati iz lastnih gotovosti in se ponižno podati v skrivnost življenja, ki gre z roko v roki z nemirom in ne z navado; ki se odpira drugim kulturam in zazna potrebo po tem, da podeli znanje. To je duh univerze in zahvaljujem se vam, da ga živite na ta način, kakor nam je povedal prof. Major, ki je spregovoril o lepoti sodelovanja z drugimi izobraževalnimi stvarnostmi prek skupnih raziskovalnih programov in tudi s sprejemanjem študentov z drugih področij sveta, kot je Bližnji vzhod, posebej iz mučene Sirije. Ko se odpremo drugim, bolje spoznavamo same sebe. Odprtost, odpreti se drugim je kot ogledalo, saj s tem bolj spoznavam samega sebe.

Kultura nas spremlja pri spoznavanju samih sebe. Na to spominja klasična misel, ki ne sme nikoli zamreti. Na misel mi prihajajo znane besede iz delfskega oraklja: »Spoznaj samega sebe«. To je eden izmed dveh ključnih izrazov, ki vam ju želim nameniti ob koncu. Toda kaj pomeni spoznati samega sebe? Pomeni, da znamo prepoznati lastne meje in posledično brzdati svojo domišljavost glede samozadostnosti. To nam dobro dene, saj ustvarjalni postanemo predvsem tako, da se prepoznamo kot ustvarjenine; tako da se v svet potopimo, namesto da bi gospodovali nad njim. In medtem ko tehnokratska misel stremi k napredku, ki ne priznava meja, je realni človek narejen tudi iz krhkosti in pogosto prav tam razume, da je odvisen od Boga ter povezan z drugimi in s stvarstvom. Stavek iz delfskega oraklja torej vabi k spoznanju, ki izhajajoč iz ponižnosti, izhajajoč iz omejenosti, izhajajoč iz ponižne omejenosti, odkrije lastne čudovite zmožnosti, ki daleč presegajo zmožnosti tehnike. Z drugimi besedami, spoznavanje sebe zahteva, da v krepostni dialektiki združujemo človekovo krhkost in veličino. Iz čudenja nad tem nasprotjem nastane kultura: nikoli povsem zadovoljna in vedno v iskanju, nemirna in skupnostna, disciplinirana v svoji končnosti in odprta za absolutno. Želim vam, da bi gojili to navdušujoče odkrivanje resnice!

Drugi ključni izraz se nanaša prav na resnico. So besede Jezusa Kristusa, ki je rekel: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Na Madžarskem so si sledile ideologije, ki so se vsiljevale kot resnica, vendar niso dajale svobode. In tudi danes nevarnost ni izginila. Pri tem mislim na prehod iz komunizma v konzumizem. Obema »izmoma« je skupna napačna predstava o svobodi. »Svoboda« v komunizmu je bila prisiljena, omejena od zunaj, o njej je odločal nekdo drug. Pri konzumizmu pa gre za »svobodo«, ki je svobodomiselna, hedonistična, osredotočena nase, ki zasužnjuje s potrošnjo in stvarmi. Kako lahko je preiti od omejitev, ki so postavljene razmišljanju, kakor je bilo v komunizmu, k temu, da mislimo, da nimamo omejitev, kakor je v konzumizmu! Od zavirane svobode k svobodi brez zavor. Jezus pa nam ponuja izhod, ko pravi, da je resnično to, kar človeka osvobaja njegovih odvisnosti in zaprtosti. Ključ za dostop do te resnice je spoznanje, ki ni nikoli ločeno od ljubezni, je odnosno, ponižno in odprto, konkretno in skupnostno, pogumno in konstruktivno. To je tisto, kar so univerze poklicane kultivirati, vera pa gojiti. Tej in vsem drugim univerzam torej želim, da bi bile središče univerzalnosti in svobode, rodovitno gradbišče humanizma, laboratorij upanja. Iz srca vas blagoslavljam in se vam zahvaljujem za to, kar počnete. Najlepša hvala!