Pri papežu člani komisije za zaščito mladoletnih: Popraviti, kar je bilo razbito

Andreja Červek – Vatikan

Spolna zloraba mladoletnikov s strani klera in slabo reševanje tega pojava s strani cerkvenih voditeljev, je po papeževih besedah bil eden največjih izzivov za Cerkev našega časa. »Vojne, lakota in brezbrižnost do trpljenja drugih so strašna realnost našega sveta, so realnost, ki vpije v nebesa. Kriza spolnih zlorab pa je za Cerkev še posebej resna, saj spodkopava njeno zmožnost, da v polnosti sprejme osvobajajočo Božjo navzočnost in o njej pričuje. Nesposobnost, da bi ustrezno ukrepali ter tako zaustavili to zlo in priskočili na pomoč njegovim žrtvam, smo iznakazili naše pričevanje o Božji ljubezni. Pri kesanju prosimo za odpuščanje ne le za krivice, ki smo jih storili, ampak tudi za dobro, ki ga nismo storili. Na grehe opustitve zlahka pozabimo, saj se na nek način zdijo manj resnični; vendar so zelo konkretni in prizadenejo skupnost prav tako kot drugi, če ne še bolj.«

Iz obupa Bog oblikuje upanje

Papež je v nadaljevanju govora članom komisije spregovoril o treh načelih, ki bi jih naj upoštevali pri svojem delu ter jih razumeli kot del »duhovnega zadoščenja«. Na prvem mestu je izpostavil, da »tam, kjer je bilo življenje ranjeno, smo poklicani, da se spomnimo ustvarjalne moči Boga, ki iz obupa ustvari upanje in iz smrti življenje«. Kot je dodal, se včasih zdi, da je strašen občutek izgube, ki ga mnogi občutijo zaradi primerov zlorab, prevelik, da bi ga prenesli. Tudi podoba voditeljev Cerkve, ki jim je skupen občutek sramu zaradi neukrepanja, je bila okrnjena, sposobnost oznanjevanja evangelija pa je bila ranjena. Toda Gospod, ki v vsakem času poraja nove stvari, lahko povrne življenje posušenim kostem (prim. Ez 37,6).

»Zato vas pozivam,« je dejal papež, »da tudi takrat, ko je pot pred vami naporna in utrujajoča, ne obtičite, da še naprej ponujate roko in poskušate vlivati zaupanje tistim, ki jih srečujete in ki z vami delijo to skupno stvar. Ne obupajte, ko se zdi, da se le malo spreminja na bolje. Vztrajajte, pojdite naprej!«

Kar je razbito, je mogoče ponovno sestaviti

Na drugem mestu je izpostavil, da so spolne zlorabe prinesle razkosanje v naš svet in ne samo v Cerkev. Številne žrtve so še vedno ogorčene zaradi dejstva, da zloraba, ki se je zgodila pred mnogimi leti, še vedno povzroča ovire in razpoke v njihovem življenju. Posledice zlorab se lahko pojavijo med zakoncema, med starši in otroki, med brati in sestrami, med prijatelji in sodelavci. Skupnosti so pretresene; zahrbtna narava zlorabe razdira in razdvaja ljudi, v njihovih srcih in med njimi.

»Toda naše življenje ni namenjeno temu, da bi ostalo razdeljeno. Kar se je zlomilo, ne sme ostati po koščkih. Stvarstvo nam govori, da so vsi deli našega življenja skladno povezani, življenje v veri pa celo povezuje ta svet s prihodnjim! Vse je povezano. Pooblastilo, ki ga je Jezus prejel od Očeta, je, da od vsega tega nič in nihče ni izgubljen (prim. Jn 6,39). Kjer je torej življenje razbito, vas prosim, da konkretno prispevate k ponovni združitvi kosov v upanju, da bo to, kar je razbito, mogoče ponovno sestaviti.«

V sebi gojiti Božje spoštovanje in ljubeznivost

Na tretjem mestu je sveti oče zbrane pozval, naj v sebi gojijo Božje spoštovanje in ljubeznivost« ter dodal, naj so blagi pri svojem delovanju in naj nosijo bremena drug drugega (prim. Gal 6,1-2), brez pritoževanja, ampak z mislijo, da bo ta trenutek zadoščenja za Cerkev prešel v drug trenutek v zgodovini odrešenja. »Živi Bog še ni izčrpal svojih zalog milosti in blagoslovov! Ne pozabimo, da so rane trpljenja ostale v telesu vstalega Gospoda, ne več kot vir trpljenja ali sramote, ampak kot znamenje usmiljenja in preobrazbe.«

»Zdaj je čas, da popravimo škodo, ki je bila povzročena generacijam pred nami in tistim, ki še vedno trpijo. Ta velikonočni čas je znamenje, da se za nas pripravlja nov čas, nova pomlad, oplojena z delom in solzami, ki jih delimo s tistimi, ki so trpeli. Zato je pomembno, da nikoli ne nehamo hoditi naprej.«

Zaščita mladoletnih in ranljivih oseb je za vse pravilo

Papež je dodal, da si člani komisije s svojimi spodobnostmi in kompetencami prizadevajo »popraviti strašno rano Cerkve«, ko se »postavljajo v službo različnim krajevnim Cerkvam«. »Od običajnega življenja škofije v župnijah in semeniščih do formacije katehistov, učiteljev in drugih pastoralnih delavcev mora biti pomembnost zaščite mladoletnih in ranljivih oseb pravilo za vse; in v tem smislu se mora v redovnem in apostolskem življenju novinka za klavzuro držati istih standardov službenosti kot ostareli brat, ki je vse življenje učil mlade,« je izpostavil.

»Načela spoštovanja dostojanstva vseh, lepega vedenja in zdravega načina življenja morajo postati splošna norma, ne glede na kulturo ter ekonomski in socialni položaj ljudi. Vsi služabniki Cerkve jih morajo izkazovati pri služenju vernikom, z njimi pa morajo spoštljivo in dostojanstveno ravnati tisti, ki vodijo skupnost. Navsezadnje se bo kultura zaščite uveljavila le, če bo med njenimi voditelji prišlo v tem smislu do pastoralnega spreobrnjenja.«