Sveti oče o vprašanju rodnosti: Družina ni del problema, ampak del rešitve

Andreja Červek – Vatikan

Malo rojstev, malo upanja

»Rojstvo otrok je glavni pokazatelj upanja pri nekem narodu,« je papež začel svoj govor. »Če se jih rodi malo, to pomeni, da je upanja malo. Kar pa nima le gospodarskih in socialnih posledic, ampak tudi spodkopava zaupanje v prihodnost.« Italija je lani dosegla rekordno nizko število rojstev (393.000 novih rojstev), kar je po papeževih besedah zaskrbljujoče.

»Otroci so danes razumljeni kot podvig, ki je na ramenih družine. To pa žal pogojuje miselnost mladih generacij, ki odraščajo v negotovosti, če ne celo v razočaranju in strahu. Živijo v družbenem ozračju, v katerem se ustvarjanje družine spreminja v velikanski napor, namesto da bi bilo skupna vrednota, ki jo vsi priznavajo in podpirajo. Počutiti se samega in se zanašati le na lastne moči je nevarno: to pomeni, da se počasi zmanjšuje skupnostno življenje in se prepuščamo osamljenemu življenju, v katerem mora biti vsak sam za vse. Posledica tega je, da si le najbogatejši lahko privoščijo več svobode pri izbiri, kako oblikovati svoje življenje. To pa je nepravično in ponižujoče.«

Ženske na razpotju med kariero in materinstvom

V današnjem času mlade generacije doživljajo občutek negotovosti, saj se jim jutrišnji dan zdi kot gora, ki jo je nemogoče preplezati. Težave pri iskanju stabilne zaposlitve, težave pri ohranjanju zaposlitve, previsoke cene stanovanj, hitro naraščajoče najemnine in nezadostne plače so resnični problemi, ki politiko postavljajo pod vprašaj, saj trg brez potrebnih popravkov postane divji in ustvarja vse hujše razmere in neenakosti. Papež Frančišek je kontekst, v katerem smo se znašli, opisal kot »kulturo, ki je bolj malo prijateljska, če ne celo sovražna do družine«. Osredotočena je na potrebe posameznika, kjer »se nenehno zahtevajo individualne pravice, o pravicah družine pa se ne govori«.

Kot je dodal, veljajo zlasti za ženske skoraj nepremostljive omejitve: »Najbolj prizadete so prav one, mlade ženske, ki so pogosto prisiljene biti na razpotju med kariero in materinstvom ali pa obremenjene s skrbjo za svojo družino, zlasti če so v njej slabotni ostareli in nesamostojne osebe.«

Družina ni del problema, ampak del rešitve

Kot je nadaljeval sveti oče, obstaja Božja previdnost, o čemer pričujejo mnoge družine s svojim življenjem in izbirami. Vendar pa junaštvo mnogih ne more postati opravičilo za vse. »Potrebne so dolgoročne politike. Treba je pripraviti rodovitna tla, da se bo razcvetela nova pomlad, in pustiti za seboj to demografsko zimo. In ker so tla skupna, tako kot sta skupna družba in prihodnost, se je problema treba lotiti skupaj, brez ideoloških ograj in v naprej pripravljenih stališč.« Sicer je bilo že veliko narejenega, a po papeževih besedah je to še vedno premalo. »Spremeniti moramo miselnost: družina ni del problema, ampak del njegove rešitve,« pri čemer je zastavil vprašanje: »Ali je kdo, ki zna pogumno gledati naprej in staviti na družine, otroke in mlade?«

Gojiti želje po sreči

Ne moremo se sprijazniti s tem, da »naša družba preneha biti generativna in se izrodi v žalost«. »Ne moremo pasivno sprejemati, da veliko mladih težko uresniči svoje družinske sanje in so prisiljeni spustiti raven želja ter se zadovoljiti z zasebnimi in povprečnimi nadomestki, kot so denar, osredotočenost na kariero, potovanja, ljubosumno varovanje prostega časa ... Vse to so dobre in pravilne stvari, če so del generativnega načrta, ki ustvarja življenje okoli sebe in za sabo. Če pa ostanejo le individualne želje, se sprevržejo v sebičnost in vodijo v notranjo utrujenost, ki anestetizira velike želje in zaznamuje našo družbo kot družbo utrujenosti!« je opozoril papež in pozval, naj mladim pomagajo, da bodo ponovno začutili željo po sreči.

»Vsak med nami čuti, kaj je pokazatelj njegove lastne sreče: ko se počutimo napolnjeni z nečim, kar poraja upanje in ogreva dušo ter to spontano delimo z drugimi. Nasprotno pa, ko smo žalostni, se branimo, zapremo se vase in vse dojemamo kot grožnjo.« Rodnost in sprejemanje si nista nasprotna, ampak sta dve plati istega kovanca, in nam kažeta, koliko sreče je v družbi. »Srečna skupnost naravno razvija želje po porajanju življenja in vključevanju, medtem ko ju nesrečna družba zreducirana na vsoto posameznikov, ki poskušajo za vsako ceno braniti to, kar imajo.«

Izziv rodnosti je vprašanje upanja

V nadaljevanju govora se je sveti oče zaustavil še pri upanju. »Izziv rodnosti je vprašanje upanja,« je dejal ter opozoril, da pa »upanje ni optimizem«, »ni nek nejasen občutek glede prihodnosti«. »Ni iluzija ali čustvo. Je konkretna krepost. In povezana je s konkretnimi izbirami. Upanje se hrani z zavzemanjem vsakega posameznika za dobro, raste, ko čutimo, da sodelujemo in smo vključeni v osmišljanje svojega življenja in življenja drugih. Gojiti upanje je torej družbeno, intelektualno, umetniško in politično delovanje v najvišjem pomenu besede; pomeni usmeriti svoje sposobnosti in sredstva za skupno dobro, pomeni sejati prihodnost. Upanje ustvarja spremembe in izboljšuje prihodnost.«

Pozval je, naj ne podležemo sivini in nerodovitnemu pesimizmu: »Ne verjemimo, da je zgodovina že začrtana, da ne moremo storiti ničesar, da bi obrnili smer. Kajti ravno v najbolj suhih puščavah Bog odpira nove poti (prim. Iz 43,19). Skupaj poiščimo te nove poti v tej suhi puščavi!«

Upanje nas namreč spodbuja, da se lotimo iskanja rešitev, ki bodo oblikovale družbo na ravni zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. »Spodbuditi rodnost pomeni popraviti oblike socialne izključenosti, ki pritiskajo na mlade in njihovo prihodnost. In to je delo za vse: otroci niso individualna dobrina, ampak osebe, ki prispevajo k rasti vseh, prinašajo človeško in generacijsko bogastvo,« je dejal papež Frančišek in zbrane na srečanju spodbudil, naj se čutijo poklicani k tej pomembni nalogi, da obnovijo upanje ter da začnejo procese, ki dajejo zagon in življenje Italiji, Evropi in svetu.