Sveti oče: Bog ne ustvarja svetnikov v laboratoriju
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
»Zato smo skupaj, da bi se Gospodu zahvalili, ker je iz vaših skupnosti izbral dva sveta Pastirja, ki sta znala voditi Cerkev v času velikega navdušenja, pa tudi velikih vprašanj in izzivov. Kot protagonista sta doživela val nove vitalnosti, ki je spremljal drugi vatikanski koncil, prav tako pa sta se morala soočiti z velikima nevarnostma, kot sta terorizem in "hladna vojna". In spričo vsega tega zgodovina potrjuje, da sta bila "pastirja po Božjem srcu" (prim. Jer 3,15), ki sta znala poiskati izgubljeno ovco, obvezati ranjeno, krepiti bolno, obvarovati rejeno in krepko, pasti s pravičnostjo in usmiljenjem (prim. Ezk 34,16).
Najprej se zahvalimo Gospodu, da nam ju je podaril. Za to, da ju je podaril vašima skupnostma kot sinova in brata, ki sta odraščala med vašimi ulicami, kjer sta pustila sledi njune poti svetosti; do te mere, da so še danes kraji njune navzočnosti romarski cilji za številne moške in ženske, ki tja prihajajo iz Italije in tujine. Pri vas najdejo tolažbo in oporo, hkrati pa vaša dežela postaja bolj živa in bogata v veri.
Gospodu pa se zahvalimo tudi zato, ker je vas, njune sokrajane, naredil za sodelavce pri tem daru. Velika pastirja sta lahko namreč postala predvsem zato, ker sta na svoji poti srečala dobre sopotnike, pričevalce evangelija, ki so jima pomagali rasti v veri, tako da so v njiju prižgali luč klica. V prvi vrsti njuni družini, ki sta bili različni glede na izvor in okoliščine, vendar pa jima je bila skupna ista trdna krščanska pobožnost: po eni strani živeta v trdem delu na polju, po drugi pa v resni kulturni in družbeni zavzetosti.
Bratje in sestre, povem vam naslednje: Bog ne ustvarja svetnikov v laboratoriju, ne: gradi jih na velikih gradbiščih, kjer delo vseh pod vodstvom Svetega Duha prispeva k temu, da se koplje globoko, da se postavijo trdni temelji ter da se zgradba dokonča; pri tem pa je potrebno skrbeti, da raste urejeno in popolno, s Kristusom kot vogelnim kamnom (prim. Ef 2,21-22). To je zrak, ki sta ga od zgodnjega otroštva dihala Angelo in Giovanni Battista v Sotto il Monte in Concesiu, z vsem dobrim, kar je iz tega izšlo: to, kar sta dala in prejela!
Zahvalimo se Gospodu, da jima je dal v vaših deželah rodovitno zemljo, bogato s svetostjo, v kateri je mogoče pognati korenine in rasti; prav tako se mu zahvalimo, da je tudi vas, tako kot že vaše starše, stare starše in mnoge, ki so živeli, ljubili, delali, sejali in želi, se veselili in jokali v vaših krajih in na podeželju, storil za dobro in velikodušno prst, v kateri lahko kalijo in rastejo drobna semena dobrote za prihodnost. Na misel mi prihajajo besede, ki jih je sveti Pavel namenil svojemu učencu in soapostolu Timoteju: "Spominjam se nehlinjene vere, ki je v tebi, kakor je bila najprej v tvoji babici Loídi in v tvoji materi Evníki, prepričan pa sem, da je tudi v tebi" (2 Tim 1,5). Tudi sveti Timotej je bil veliki pastir in tudi on se je učil v šoli življenja svoje babice in matere, v družini in skupnosti.
Iz svojih korenin vedno naredite zaklad. To želim ponoviti: iz svojih korenin vedno naredite zaklad; ne toliko zato, da bi jih spremenili v ščit ali utrdbo, ki jo je potrebno braniti, temveč kot bogastvo, ki ga je treba podeliti. Zemljo se obdeluje skupaj, obdeluje se jo za vse in se dela v miru; z vojno, sebičnostjo in razdeljenostjo se jo lahko le opustoši, kot smo žal priča v številnih delih sveta in na različne načine. Ljubiti svoje korenine naj torej za vas pomeni ljubiti Jezusov evangelij in ljubiti, kot je Jezus ljubil v evangeliju! To vas uči zgodovina vaše dežele in Cerkve. In iz vaših korenin izhaja sok, da greste lahko naprej, da rastete in da tudi svojim otrokom in vnukom predajate zgodovino in smisel življenja. Ljubite svoje korenine, ne odtrgajte drevesa od korenin: ne bo obrodilo sadov. Vedno poskušajte napredovati v harmoniji s svojimi koreninami, v sozvočju s svojimi koreninami.
Na svojem romanju se želite spomniti tudi obletnice okrožnice Pacem in Terris. V tem kontekstu se mi zdi primerno spomniti na to, kar sveti Janez XXIII. v njej navaja o vrednosti miru, ki temelji na pravičnosti, ljubezni, resnici in svobodi, utemeljeni na spoštovanju dostojanstva oseb in ljudstev (prim. št. 18-19). Tudi to so vrednote, ki se jih je zagotovo najprej naučil in spoznal na bergamskem podeželju; in enako velja za svetega Pavla VI. v breških deželah.
Vaši dve prestolnici, Bergamo in Brescia, sta bili skupaj izbrani za "italijansko prestolnico kulture" za leto 2023. To je še eno znamenje, ki nas vodi v isto smer. Prava kultura se dejansko ustvarja skupaj, v dialogu in skupnem iskanju, in – kot nas je učil sveti Pavel VI. – želi voditi "z medsebojno pomočjo, poglabljanjem znanja in razširitvi srca k bolj bratskemu življenju v resnično univerzalni človeški skupnosti" (okrožnica Populorum Progressio, 85). Kultura je ljubiteljica resnice in dobrega za človeka, družbo in za stvarstvo. Še naprej jo gojite, najprej v svojih domovih in župnijah, da bi nadaljevali poslanstvo, ki sta nam ga zaupala dva sveta papeža, ki sta se rodila v vaših krajih.
Hvala, najlepša hvala, da ste prišli! Naj vas Marija spremlja in ohranja v veri, upanju in ljubezni! Vse vas iz srca blagoslavljam. Ne pozabite na korenine! In prosim, prav tako ne pozabite moliti zame. Hvala.«
