Papeževa poslanica za dan molitve za skrb stvarstva: »Naj tečeta pravičnost in mir«

POSLANICA SVETEGA OČETA
za Svetovni dan molitve za skrb stvarstva
1. september 2023

Dragi bratje in sestre!
»Naj tečeta pravičnost in mir« je letošnja tema ekumenskega časa stvarstva, navdihnjena po besedah preroka Amosa: » Pravica naj teče kakor voda in pravičnost kakor vedno tekoč potok« (5,24).

Ta zgovorna Amosova podoba nam pove, kaj želi Bog. Bog hoče, da bi vladala pravičnost, ki je tako bistvena za naše življenje otrok po Božji podobi, kot je to voda za naše telesno preživetje. Ta pravičnost se mora pojaviti tam, kjer je potrebna, ne pa se skrivati pregloboko ali izginiti kot voda, ki izhlapi, preden nas bi mogla okrepčati. Bog hoče, da se vsak trudi biti pravičen v vsaki situaciji, da si vedno prizadeva živeti po njegovih zakonih in tako omogoča, da se življenje razcveti v polnosti. Ko najprej iščemo Božje kraljestvo (prim. Mt 6,33) z ohranjanjem dobrega odnosa z Bogom, s človeštvom in z naravo, tedaj pravičnost in mir lahko tečeta kot neusahljiv vir čiste vode, ki hrani človeštvo in vsa bitja.

Julija 2022 sem na lep poletni dan o tem premišljeval med svojim romanjem na obalah jezera Sveta Ana v provinci Alberti v Kanadi. To jezero je bilo in je romarski kraj za številne generacije staroselcev. Kot sem rekel ob tej priložnosti v spremstvu bobnov: »Koliko src je prišlo sem hrepenečih in zadihanih, obremenjenih z bremeni življenja in so ob teh vodah našli tolažbo in moč, da so šli naprej! Tudi tukaj, potopljeni v stvarstvo, lahko prisluhnemo še enemu utripu, materinskemu utripu zemlje. To je tako, kot je utrip dojenčkov že od materinega naročja v harmoniji z utripom matere, tako moramo, da rastemo kot človeška bitja, uskladiti ritme življenja z ritmi stvarstva, ki nam daje življenje.«[1]

V tem Času stvarstva se zadržimo pri teh utripih srca: pri našem, pri utripu naših mater in babic, pri utripu ustvarjenega srca in pri utripu Božjega srca. Danes niso v harmoniji, ne utripajo skupaj v pravičnosti in miru. Mnogim je onemogočeno, da bi se odžejali pri tej mogočni reki. Zato prisluhnimo klicu, naj bomo ob strani žrtev okoljske in podnebne krivičnosti in naj končamo to nesmiselno vojno proti stvarstvu.

Učinke te vojne vidimo v številnih rekah, ki presihajo. »Zunanje puščave v svetu se množijo, ker so notranje puščave postale tako prostrane,« je nekoč dejal Benedikt XVI.[2] Roparsko potrošništvo, ki ga redijo sebična srca, preobrača vodni ciklus planeta. Nebrzdana raba fosilnih goriv in krčenje gozdov ustvarjata višanje temperature in povzročata hude suše. Strašno pomanjkanje vode vedno bolj prizadeva naša bivališča, od majhnih podeželskih skupnosti do velikih metropol. Poleg tega roparske industrije izčrpavajo in onesnažujejo naše vire pitne vode s skrajnimi praksami kot je hidravlično lomljenje za črpanje nafte in plina, nenadzorovani mega-črpalni načrti in intenzivna živinoreja. »Sestro vodo«, kot jo kliče sv. Frančišek,  si prisvajajo, jo spreminjajo v blago, ki so ga »podvrgli tržnim zakonitostim« (Okrožnica Hvaljen, moj Gospod, 30).

Medvladna skupina Združenih narodov o podnebnih spremembah (IPCC) pravi, da nujni podnebni ukrepi lahko zagotovijo, da ne bomo zamudili priložnosti za ustvarjanje bolj trajnostnega in pravičnega sveta. Lahko, moramo preprečiti, da bi prišlo do najhujših posledic. »Marsikaj je še mogoče storiti!« (prav tam, 180), če se bomo kot toliki potoki in hudourniki na koncu zlili skupaj v mogočno reko in namakali življenje našega čudovitega planeta in naše človeške družine za prihodnje rodove. Sezimo si v roke in naredimo pogumne korake, da bosta pravičnost in mir tekla po vsej zemlji.

Kako lahko prispevamo k mogočni reki pravičnosti in miru v tem Času stvarstva? Kaj lahko naredimo mi, predvsem kot krščanske Cerkve, da bomo obnovili naš skupni dom, da bo spet kipel od življenja? Odločiti se moramo, da bomo spremenili naša srca, naš način življenja in javno politiko, ki vodi naše družbe.

Najprej prispevajmo k tej mogočni reki s spremembo svojih src. To je bistvenega pomena, če hočemo začeti katero koli drugo spremembo. To je »ekološko spreobrnjenje«, h kateremu nas je spodbujal sv. Janez Pavel II: prenova našega odnosa do stvarstva, da ga ne bomo več obravnavali kot predmet izkoriščanja, ampak ga bomo nasprotno varovali kot sveto darilo Stvarnika. Zavedajmo se tudi, da celovit pristop zahteva udejanjanje ekološkega spoštovanja na štiri načine: do Boga, do današnjega in jutrišnjega sočloveka, do vse narave in do nas samih.

Kar zadeva prvo od teh razsežnosti, je Benedikt XVI. ugotovil nujno potrebo po razumevanju, da sta stvarjenje in odrešenje neločljiva: »«Odrešenik je Stvarnik in če ne oznanjamo Boga v tej njegovi popolni veličini – Stvarnika in Odrešenika – razvrednotimo tudi odrešenje.«[3] Stvarjenje se nanaša na skrivnostno in veličastno Božje dejanje stvarjenja tega veličastnega in čudovitega planeta in vesolja iz nič, pa tudi rezultat tega nenehnega delovanja, ki še vedno poteka in ki ga doživljamo kot neizčrpen dar. Med bogoslužjem in osebno molitvijo v »veliki katedrali stvarstva« se spominjamo Velikega Umetnika, ki ustvarja toliko lepote in razmišljajmo o skrivnosti ljubeče odločitve za stvarjenje vesolja.

Drugič prispevamo k toku te mogočne reke s tem, da spremenimo svoj način življenja. Izhajajoč iz hvaležnega občudovanja Stvarnika in stvarstva, se pokesajmo svojih »ekoloških grehov«, kot opozarja moj brat ekumenski patriarh Bartolomej. Ti grehi škodujejo naravnemu svetu in tudi našim bratom in sestram. S pomočjo Božje milosti prevzemimo načine življenja z manj odpadki in manj nekoristne potrošnje, zlasti tam kjer so proizvodni procesi strupeni in netrajnostni. Skušajmo biti kar najbolj pozorni na svoje navade in ekonomske odločitve, tako da bo vsem bolje: našim sodobnikom kjerkoli so, pa tudi otrokom naših otrok. Pri nenehnem Božjem stvarjenju sodelujmo z pozitivnimi odločitvami: s kolikor je mogoče zmerno uporabo virov, z veselo zmernostjo, odlaganjem in recikliranjem odpadkov ter z uporabo vedno bolj dostopnih izdelkov, ki so ekološko in družbeno odgovorni.

Končno moramo, da bi mogočna reka še naprej tekla, spremeniti javno politiko, ki ureja naše družbe in oblikuje življenja današnjim in jutrišnjim mladim. Ekonomske politike, ki dajejo prednost škandaloznemu bogastvu za nekatere, mnogim pa pogoji propadanja odrejajo konec miru in pravičnosti. Očitno je, da so si najbogatejši narodi nagrmadili »ekološki dolg« (Hvaljen, moj Gospod, 51).[4] Svetovni voditelji, ki se bodo zbrali na vrhu COP28, ki je načrtovan v Dubaju od 30. novembra do 12. decembra letos, morajo prisluhniti znanosti in začeti s hitrim in poštenim prehodom, da bi končali obdobje fosilnih goriv. V skladu z obvezami Pariškega sporazuma za obrzdanje globalnega segrevanje, je nesmisel dopuščati nenehno raziskovanje in širjenje infrastrukture za fosilna goriva. Dvignimo svoj glas, da zaustavimo to krivičnost do revnih in do naših otrok, ki bodo najbolj trpeli zaradi podnebnih sprememb. Pozivam vse ljudi dobre volje, naj na temelju teh usmeritev delujejo na družbo in naravo.

Druga vzporedna perspektiva je specifična za zavezanost Katoliške Cerkve sinodalnosti. Letos bo zaključek Časa stvarstva, 4. oktober, praznik sv. Frančiška, sovpadel z začetkom sinode o sinodalnosti. Kot reke, ki jih napajajo tisoči majhnih potočkov in večjih hudournikov, sinodalni proces, ki se je začel oktobra 2021 vabi vse člane, na osebni in skupnostni ravni, da se stekajo v veličastno reko razmišljanja in prenove. Vse Božje ljudstvo je dobrodošlo na vključujoči poti dialoga in sinodalnega spreobrnjenja.

Podobno kot porečje s svojimi številnimi velikimi in majhnimi pritoki, je tudi Cerkev občestvo neštetih krajevnih Cerkva, redovnih skupnosti in združenj, ki se napajajo iz iste vode. Vsak izvir doda svoj enkraten in nenadomestljiv prispevek, dokler se vsi ne izlijejo v prostran ocean Božje usmiljene ljubezni. Kot je reka vir življenja za okolje, ki jo obdaja, tako mora biti naša sinodalna Cerkev vir življenja za skupen dom in za vse tiste, ki v njem prebivajo. In kot reka daje življenje vsem živalskim in rastlinskim vrstam, tako mora sinodalna Cerkev dajati življenje s sejanjem pravičnosti in miru povsod, kamor pride.

Julija 2022 sem v Kanadi spomnil na Galilejsko morje, kjer je Jezus ozdravil in potolažil veliko ljudi in kjer je razglasil »revolucijo ljubezni«. Razumel sem, da je jezero Svete Ane tudi kraj ozdravljanja, tolažbe in ljubezni, kraj, ki nas spominja, da je bratstvo resnično, če združuje tiste oddaljene, da se sporočilo edinosti, ki ga nebo pošilja na zemljo, ne boji razlik in nas vabi k občestvu, k občestvu razlik, da se odpravimo dalje skupaj, saj smo vsi – vsi! – romarji na poti.[5]

V tem Času stvarstva, kot Kristusovi sledilci na naši skupni sinodalni poti, živimo, delamo in molimo, da bo naš skupni dom ponovno poln življenja. Sveti Duh naj še naprej veje nad vodami in nas vodi »k prenovi obličja zemlje« (prim. Ps 104,30).

Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. maj 2023

Frančišek

[1] Homilija pri Jezeru Sveta Ana, Kanada, 26. julija 2022.
[2] Homilija ob slovesnem začetku petrinske službe, 24. aprila 2005.
[3] Razprava v katedrali v Brixnu, 6. avgusta 2008.
[4] »Predvsem med Severom in Jugom v resnici obstaja 'ekološki dolg', povezan s komercialnimi nesorazmerji. To ima posledice na ekološkem področju, pa tudi v pretirani uporabi naravnih virov, kar so v preteklosti počele nekatere države« (Hvaljen, moj Gospod, 51).
[5] Homilija pri jezeru sv. Ane, Kanada, 26. julij 2022.