Papeževo apostolsko pismo ob 400-letnici rojstva Blaisa Pascala

Papež Frančišek

APOSTOLSKO PISMO
SUBLIMITAS ET MISERIA HOMINIS
SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
OB ŠTIRISTOLETNICI ROJSTVA
BLAISA PASCALA

Človekova veličina in bednost tvorita paradoks, ki je v središču razmišljanja in sporočila Blaisa Pascala, ki je bil rojen pred štirimi stoletji, 19. junija 1623 v Clermontu v osrednji Franciji. Od otroštva naprej je vse življenje iskal resnico. Z razumom je izsledil njena znamenja, zlasti na področju matematike, geometrije, fizike in filozofije. Zgodaj je prišel do izrednih odkritij, tako da je dosegel precejšnjo slavo. Vendar se pri tem ni ustavil. V stoletju velikega napredka na mnogih znanstvenih področjih, ki jih je spremljal naraščajoči duh filozofskega in verskega skepticizma, se je Blaise Pascal pokazal kot neutruden iskalec resnice, in kot tak vedno ostaja »nemiren«. Pritegujejo ga nova in nadaljnja obzorja.

Prav ta razlog, tako močan in obenem tako odprt, v njem ni nikoli utišal starega in večno novega vprašanja, ki odmeva v človekovem duhu: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,5). To vprašanje je vtisnjeno v srce vsakega človeškega bitja, v vsakem času in na vsakem kraju, vsake civilizacije in jezika, vsake religije. »Kaj je človek v naravi? - se sprašuje Pascal – Nič v primeri z neskončnim, vse v primeri z ničem«.[1] Istočasno je to vprašanje vrinjeno tja, v ta psalm, v srce tiste ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodovine, ki se je izpolnila v mesu »Sina človekovega« Jezusa Kristusa, ki ga je Oče podaril do zapuščenosti, da bi ga ovenčal s slavo nad vsemi ustvarjeninami (prim. v. 6). Temu vprašanju, ki je postavljeno v tako drugačnem jeziku od matematičnega in geometričnega, se Pascal ni nikoli zaprl.

Zdi se mi, da v ozadju tega lahko prepoznamo v njem temeljno držo, ki bi jo opredelil kot »začudena odprtost za resničnost«. Odprtost za tri razsežnosti vedenja in bivanja, odprtost za druge, odprtost za družbo. Bil je na primer pri začetku prve mreže javnega prevoza v zgodovini, tako imenovane »Kočije za pet soujev«. Če to poudarjam na začetku tega pisma, je to zaradi vztrajanja na dejstvu, da ne njegovo spreobrnjenje h Kristusu, zlasti od »noči ognja« 23. novembra 1654, ne njegov izreden intelektualni napor za obrambo krščanske vere iz njega nista naredila človeka, ki bi bil izoliran od svojega časa. Pozoren je bil na takrat najbolj občutene probleme, kakor tudi na materialne potrebe vseh delov družbe, v kateri je živel.

Odprtost za stvarnost je zanj pomenila, da se ni zaprl pred drugimi niti v uri zadnje bolezni. Iz tega obdobja, ko je imel devetintrideset let, navajajo te besede, ki izražajo zadnji odlomek njegove evangeljske poti: »Če zdravniki govorijo resnico in bo Bog dopustil, da ozdravim od te bolezni, sem odločen, da ne bom imel nobene druge službe ne drugega dela do konca svojega življenja, kot služenje ubogim«.[2] Ganljivo je ugotoviti, da tako genialen mislec, kot je bil Blaise Pascal, v zadnjih dnevih svojega življenja ni videl nobene druge nuje, ki bi bila pomembnejša od te, da svoje moči postavi v dela usmiljenja: »Edini predmet Svetega pisma je ljubezen«.[3]

Zato se veselim dejstva, da mi Božja previdnost ob štiristoletnici njegovega rojstva daje priložnost, da se mu poklonim in da opozorim na tisto, kar se mi v njegovi misli in v njegovem življenju zdi primerno za spodbudo kristjanom našega časa ter vseh moških in žensk dobre volje v iskanju prave sreče: »Vsi ljudje iščejo srečo, v tem ni izjeme; najsi pri tem uporabljajo še tako različna sredstva, vsi težijo k temu cilju«.[4] Štiristo let po svojem rojstvu Pascal ostaja za nas tovariš na poti, ki spremlja naše iskanje prave sreče in po daru vere našega ponižnega in veselega priznanja umrlega in vstalega Gospoda.

Zaljubljenec v Kristusa, ki govori vsem
Če se Blaise Pascal lahko dotakne vsega, je to predvsem zaradi tega, ker je čudovito govoril o človekovem stanju. Kljub temu pa bi bilo zgrešeno, če bi v njem videli samo strokovnjaka za človeške običaje, pa čeprav genialnega. Spomenika, ki ga tvorijo njegove Misli, od katerih so nekatere osamljene fraze zaslovele, ne moremo resnično razumeti, če zanemarimo, da sta Jezus Kristus in Sveto pismo istočasno njegovo središče in ključ. Če je namreč Pascal začel govoriti o človeku in Bogu, je to zaradi tega, ker je prišel do gotovosti, »da ne samo, da ne poznamo Boga, razen po Jezusu Kristusu, pač pa ne poznamo tudi sami sebe, razen po Jezusu Kristusu. Ne poznamo življenja, smrti, razen po Jezusu Kristusu. Zunaj Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne naša smrt, ne Bog in ne mi sami. Tako brez Svetega pisma, katerega edina tema je Jezus Kristus, ne poznamo ničesar in vidimo samo nejasnost«.[5] Tako skrajna trditev zasluži razjasnitev, da bi jo lahko razumeli vsi, ne da bi veljala za čisto doktrinarno trditev, ki je nedostopna tistim, ki ne delijo vere Cerkve, in ne kot razvrednotenje sposobnosti naravnega razuma.

Vera, ljubezen in svoboda
Kot kristjani se moramo izogibati skušnjavi, da bi svojo vero razglašali kot nesporno gotovost, ki jo je moč nalagati vsem. Pascal je gotovo skrbel za to, da bi vsi spoznali, da »sta Bog in resnica neločljiva«.[6] Vendar je vedel, da je dejanje vere možno sprejeti v svobodno srce le po Božji milosti. On, ki se je po veri osebno srečal z »Bogom Abrahama, Bogom Izaka, Bogom Jakoba, ne filozofov in učenjakov«,[7] je v Jezusu Kristusu prepoznal »pot, resnico in življenje« (Jn 14,6). Zato vsem tistim, ki hočejo še naprej iskati resnico – podvig, ki se v tem življenju nikoli ne konča – predlagam, da prisluhnejo Blaisu Pascalu, človeku izjemne inteligence, ki je rad omenjal, da zunaj perspektive ljubezni ni veljavne resnice: »Celo iz resnice delajo ljudje malika, kajti resnica brez ljubezni ni Bog, je le njegova podoba in malik, ki mu ne gre ljubezen ne češčenje«. [8]

Pascal nas tako zavaruje pred lažnimi nauki, vraževerjem ali svobodnjaštvom, ki tolike med nami oddaljujejo od trajnega miru in veselja Njega, ki želi, da bi se odločili »za življenje in dobro« in ne »za smrt in zlo« (prim. 5Mz 30,15). Drama našega življenja pa je, da včasih slabo vidimo in se posledično slabo odločamo. V resnici lahko evangeljsko srečo okušamo samo, »če nas Sveti Duh prežema z vso svojo močjo in nas osvobaja slabosti sebičnosti, lenobe in ošabnosti«.[9] Vrh tega se »brez modrosti razločevanja zlahka lahko spremenimo v lutke, prepuščene na milost in nemilost trenutnim težnjam«.[10] Zato nam razumnost in živa vera Pascala, ki je hotel pokazati, da je krščanska vera »častitljiva, ker je dobro spoznala človeka«, in »prijetna, ker obljublja resnično dobro«,[11] lahko pomagata napredovati skozi nejasnost in nesreče tega sveta.

Izjemen znanstveni duh
Ko je leta 1626 umrla njegova mati, je bil Blaise Pascal star tri leta. Étienne, njegov oče, sloveč pravnik, je znan tudi po svojih izjemnih znanstvenih odlikah, zlasti v matematiki in geometriji. Ker se je odločil, da bo sam poskrbel za izobraževanje svojih treh otrok, Jacqueline, Blaisa in Gilberte, se je leta 1632 naselil v Parizu. Blaise je kmalu pokazal izjemen um in izrazito potrebo po iskanju resnice, kot poroča njegova sestra Gilberta: »Od otroštva se je lahko predajal samo tistemu, kar se mu je zdelo očitno resnično; kadar mu niso bili dani dobri razlogi, jih je iskal sam«.[12] Nekega dne je oče presenetil sina pri raziskovanju geometrije in je takoj ugotovil, da je dvanajstletni Blaise, ne da bi vedel, da ti teoremi pod drugimi imeni obstajajo v knjigah, čisto sam z risanjem likov po tleh dokazal prvih dvaintrideset Evklidovih trditev.[13] Gilberta se v zvezi s tem spominja, da je bil oče »prestrašen zaradi veličine in moči te nadarjenosti«.[14]

V letih, ki so sledila, je Blaise Pascal izkoristil svoj neizmeren talent tako, da  mu je posvetil vso svojo delovno moč. Od sedemnajstega leta naprej je obiskoval vse največje učenjake svojega časa. Kmalu so sledila odkritja in objave. Leta 1642, pri devetnajstih letih, je izumil aritmetični stroj, prednika naših kalkulatorjev. Blaise Pascal je za nas izredno spodbuden, ker nas opozarja na veličino človeškega razuma in nas vabi, naj ga uporabljamo, da bomo razbrali svet, ki nas obdaja. Duh geometrije (esprit de géométrie), ki je zmožnost podrobnega razumevanja delovanja stvari, mu bo koristil vse življenje, kot to ugotavlja ugledni teolog Hans Urs von Balthasar: »Vrh tega se z natančnostjo, ki je lastna ravnem geometrije in naravnih znanosti, usposobi za doseganje čisto drugačne natančnosti, ki je lastna ravni obstoja na splošno in za krščansko območje«.[15] Ta samozavestna uporaba naravnega razuma, v čemer je bil solidaren z vsemi človeškimi brati, ki iščejo resnico, mu je omogočila, da je spoznal meje same inteligence, istočasno pa tudi, da se je odprl nadnaravnim razlogom razodetja v skladu z logiko protislovja, ki predstavlja njegovo filozofsko znamenje in literarni čar njegovih Misli: »Cerkvi je bilo enako težko dokazati tistemu, ki je to zanikal, da je bil Jezus Kristus človek, kakor dokazati, da je bil Bog. In videza sta bila enako velika«.[16]

Filozof
Številni Pascalovi spisi v veliki meri vstopajo v filozofski diskurz. Zlasti Misli, ta skupek posthumno objavljenih odlomkov, ki so zabeležke ali osnutki filozofa, ki ga je navdušil teološki projekt, iz katerih si raziskovalci prizadevajo, da bi rekonstruirali, ne brez različic, prvotno skladnost in red. Strastna ljubezen do Kristusa in služenje ubogim, ki sem ju omenil na začetku, nista bila toliko znak nekega preloma v duhu tega pogumnega učenca, kot znak poglobitve v smeri evangeljske radikalnosti, napredovanja s pomočjo milosti k živi Gospodovi resnici. On, ki je imel nadnaravno gotovost vere in ki jo je videl tako skladno z razumom, čeprav ga je neskončno presegala, je želel čim dlje prignati razpravo s tistimi, ki niso delili njegove vere, ker »tistim, ki je ne posedujejo, je ne moremo dati drugače, kot po dokazovanju, v pričakovanju, da jim jo bo Bog dal po čutenju srca«.[17] Gre za evangelizacijo, polno spoštovanja in potrpežljivosti, ki jo bo naša generacija z zanimanjem posnemala.

Za dobro razumevanje Pascalovega govora o krščanstvu moramo torej biti pozorni na njegovo filozofijo. Občudoval je modrost starih grških filozofov, ki so bili sposobni preprostosti in mirnosti v svoji umetnosti dobrega življenja kot člani polisa: Platona in Aristotela si zmeraj predstavljamo v dolgih oblekah učenjakov. Pa sta bila družabna človeka in sta se kakor vsi drugi šalila s svojimi prijatelji. Ko sta se umaknila k pisanju svojih Zakonov in Politike, sta to delala z lahkoto. To je bil najmanj filozofski in najmanj resen del njunega življenja. Najbolj filozofski je bil tisti, ko sta preprosto in v miru živela«.[18] Kljub njuni veličini in koristnosti Pascal vendarle priznava omejitve teh filozofov: stoicizem vodi v ošabnost,[19]  skepticizem pa v obup.[20]  Človeški razum je nedvomno čudež stvarstva, ki odlikuje človeka med vsemi drugimi ustvarjeninami, kajti »človek je le trst, v vsej naravi najšibkejši; in vendar trst, ki misli«.[21] Razumemo torej, da so meje filozofov preprosto meje ustvarjenega razuma. Demokrit je namreč trdil: »Govoril bom o vsem«.[22] Razum ne more sam rešiti najvišjih in najbolj nujnih vprašanj. Kaj je bila dejansko v Pascalovem času in kaj je v naših časih tema, ki nas najbolj zanima? Ta tema je celoten smisel naše usode, našega življenja in našega upanja, ki se steguje k sreči, za katero ni prepovedano, da si jo zamišljamo kot večno, vendar je Bog pooblaščen, da jo daje: »Nič ni tako pomembno za človeka, kakor usoda njegovega bitja, nič ni tako strašanskega, kakor večnost«.[23]

Ob premišljevanju Pascalovih Misli na nek način spet najdemo to temeljno načelo: »resničnost je višja od ideje«, saj nas Pascal uči, naj bomo oddaljeni od »različnih oblik prikrivanja resničnosti«, od »angelskega čistunstva« do »intelektualizmov brez modrosti«.[24] Nič ni nevarnejšega kot breztelesna misel: »Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad napravil iz sebe angela, napravi žival«.[25] In smrtonosne ideologije, zaradi katerih še naprej trpimo na gospodarskem, socialnem, družbenem in moralnem področju, vklepajo tiste, ki jim sledijo, znotraj milnih mehurčkov prepričanja, kjer je ideja nadomestila resničnost.

Človeško stanje
Pascalova filozofija, polna protislovij, izhaja iz tako ponižnega kot bistrega pogleda, ki skuša doseči »resničnost, osvetljeno z argumentacijo«.[26] Izhaja iz ugotovitve, da je človek sam sebi kot tujec, velik in beden. Velik zaradi svojega razuma, zaradi svoje spodobnosti obvladovanja svoje strasti, velik tudi v »kolikor se priznava za bednega«.[27] Zlasti teži k nečemu drugemu kot zadovoljevanju svojih nagonov ali k temu, da se jim upira, »kajti kar je pri živalih narava, temu pri človeku pravimo beda«.[28] Obstaja neznosno nesorazmerje na eni strani med našo neskončno željo, da bi bili srečni in da bi spoznali resnico, in na drugi strani med našim omejenim razumom in našo telesno šibkostjo, ki vodi v smrt. Kajti Pascalova moč je tudi njegov neizprosen realizem: »Ni treba biti posebno bister, da uvidiš, da na svetu ni resničnega in trajnega zadovoljstva, da so vsi naši užitki le ničevost, da je naših tegob brez števila in da nas bo naposled smrt, ki nam preti vsak hip, čez nekaj let neogibno postavila pred strašno neizbežnost, da bomo za večno ali uničeni ali nesrečni. Nič ni bolj stvarnega kot to, in ne bolj groznega. Naj se junačimo, kolikor se hočemo: tu je konec, ki čaka tudi najlepše življenje na svetu«.[29] V tem tragičnem stanju je razumljivo, da človek ne more ostati sam v sebi, ker se mu njegova beda in negotovost njegove usode zdita neznosni. Zato se mora razvedriti, kar Pascal rad priznava: »Iz tega sledi, da imajo ljudje tako radi hrušč in gibanje«.[30] Če se namreč človek ne odtegne od svojega stanja. Vsi se znamo zelo dobro raztresti z delom, z užitki ali z družinskimi in prijateljskimi odnosi, a žal tudi s pregrehami, v katere nas vodijo strasti. Njegova človeškost doživlja »svojo ničevost, svojo zapuščenost, svojo nezadostnost, svojo odvisnost, svojo nemoč, svojo praznino. In iz globine njegove duše (prihajajo) […] dolgčas, črni humor, žalost, obžalovanje, razdraženost, obup«.[31] Pa vendar zabava ne poteši in ne napolni naše velike želje po življenju in sreči. To vsi dobro vemo.

Pri tem Pascal postavi svojo veliko hipotezo: »Kaj drugega nam tedaj kličeta ta hrepenenja in ta nemoč, če ne to, da je bila nekdaj v človeku resnična sreča, od katere mu zdaj ostajala le znamenje in sled, čisto prazna in jo zaman skuša dopolniti z vsem, kar ga obdaja, in tako išče v odsotnih stvareh pomoči, katere ne dobi pri teh, ki jih ima krog sebe, a so vse pomanjkljive, saj neskončno brezno more izpolniti le nekaj neskončnega in nespremenljivega, se pravi le Bog sam«.[32] Če je človek kot »odstavljeni kralj«,[33] ki teži samo za tem, da bi našel svojo izgubljeno veličino in se kljub temu ne vidi sposobnega za to, kdo je torej? »Kakšna himera je torej človek? Kakšno čudaštvo, kakšna pošastnost, kakšen kaos, kakšna podvrženost protislovjem, kakšen čudež? Sodnik vseh stvari, slaboten zemeljski črv, varuh resničnega, kloaka negotovosti in zmot, slava in izmeček vesolja. Kdo bo odmotal ta klobčič?«[34] Pascal kot filozof dobro vidi, da »več ko je luči, bolj se odkrijeta veličina in nizkotnost v človeku«,[35] a ta nasprotja so nespravljiva. Ker jih človeški razum ne more uskladiti, niti razrešiti uganke.

Zato Pascal poudarja, da če obstaja Bog in če je človek prejel božansko razodetje – kot trdijo različna verstva – in če je to razodetje resnično, se mora tam najti odgovor, ki ga človek čaka, da bi razrešil protislovja, ki ga mučijo: »Veličine in bednosti človeka so tako očitne, da je nujno potrebno, da nas prava vera pouči o tem, da obstoji neko glavno počelo veličine v človeku, kakor o tem, da obstaja neko glavno počelo bede. Potrebno je tedaj, da nam pojasni ta osupljiva nasprotja«.[36] Ko je preučil vsa velika verstva, je Pascal zaključil, »da nobeno asketsko-mistično mišljenje in delovanje ne more ponuditi poti odrešenja, če ne izhaja iz višjega kriterija resnice o izžarevanju milosti v duši«.[37] »O ljudje – piše Pascal, ko si predstavlja, kaj bi nam lahko rekel pravi Bog – zaman iščete sami v sebi zdravila za vašo veliko bedo. Vsa vaša spoznanja vas ne morejo pripeljati dlje kot do tega, da uvidite, da v sebi ne boste našli ne resnice in ne dobrine. Filozofi so vam to obljubljali, a niso znali tega izpolniti. Oni ne vedo, ne v čem je vaše resnično dobro in ne kakšno je vaše resnično stanje«.[38]

Ko je prišel do te točke, se namerava Pascal, ki je z izredno močjo svoje inteligence preiskoval človeško stanje, Sveto pismo in izročilo Cerkve, s preprostostjo otroškega duha ponuditi kot ponižna priča evangelija. On je kristjan, ki želi o Jezusu Kristusu govoriti tistim, ki nekoliko v naglici sklepajo, da ni trdnih razlogov, da bi verovali krščanskim resnicam. Pascal nasprotno iz izkušenj ve, da to, kar najdemo v razodetju, ne samo ne nasprotuje zahtevam razuma, ampak prinaša nezaslišan odgovor, do katerega nobena filozofija ne bi mogla priti sama.

Spreobrnjenje: Gospodov obisk
23. novembra 1654 je Paskal doživel zelo močno izkušnjo, o kateri se vse do danes govori kot o njegovi »noči ognja«. To mistično doživetje, zaradi katerega je točil solze veselja, je bilo zanj tako močno in tako odločilno, da ga je zapisal na natančno datiran košček papirja, »Spominek«, ki ga je vstavil v podlogo svojega plašča in so ga odkrili šele po njegovi smrti. Čeprav je nemogoče natančno vedeti, kakšna je bila narava tega, kar se je v Pascalovi duši zgodilo tisto noč, se zdi, da je šlo za srečanje, v katerem je sam prepoznal podobnost s tistim, temeljnim v celotni zgodovini razodetja in odrešenja, ki ga je Mojzes doživel pred gorečim grmom (prim. 2 Mz 3). Izraz »ogenj«, [39] ki ga je Pascal hotel postaviti na začetek svojega »Spominka«, nas vabi, da brez poseganja v dolžna razmerja predlagamo to primerjavo. Zdi se, da je vzporednost nakazal Pascal sam, ki je takoj za omembo ognja povzel ime, ki si ga je Gospod dal pred Mojzesom: »Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov« (2 M7 3,6.15), in dodal: »ne filozofov in učenjakov. Gotovost, gotovost. Doživetje, veselje, mir. Bog Jezusa Kristusa.«

Da, naš Bog je veselje in Blaise Pascal to izpričuje vsej Cerkvi kakor tudi vsem iskalcem Boga: »Ni abstrakten Bog ali kozmičen Bog, ne. To je Bog osebe, klica, Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov, Bog, ki je gotovost, ki je čustvo, ki je veselje.« [40] To srečanje, ki je Pascalu potrdilo »veličino človeške duše,« ga je napolnilo z živim in neizčrpnim veseljem: »Veselje, veselje, veselje, solze veselja.« To božansko veselje postane za Pascala prostor izpovedi in molitve: Jezus Kristus. »Ločil sem se od njega; bežal sem pred njim, ga zavrgel, križal. Naj ne bom nikoli ločen od njega!«[41] To doživetje ljubezni osebnega Boga, Jezusa Kristusa, ki se  je udeležil naše zgodovine in nenehno sodeluje v našem življenju, je Pascala pritegnilo na pot globokega spreobrnjenja in zato »popolne in sladke odpovedi,«[42] - ker je živeta v ljubezni -  »staremu človeku, ki ga uničujejo blodna poželenja« (Ef 4,22).

Kot je spominjal sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici o odnosih med vero in razumom, se filozofi kot Pascal odlikujejo po odklanjanju vsake domišljavosti in po odločitvi za držo, ki jo sestavljata tako ponižnost kot pogum. Izkusili so, da vera »osvobaja razum prevzetnosti«. [43] Pred tisto nočjo 23. novembra 1654, to je jasno, Pascal »nima nobenega dvoma o obstoju Boga. Ve tudi, da je ta Bog najvišje dobro. […] Kar mu manjka in kar pričakuje, ni vedenje, ampak moč, ne resnica ampak sila.« [44] Ta moč mu je podarjena po milosti. Čuti, da ga z gotovostjo in veseljem privlači Jezus Kristus: »Boga poznamo samo po Jezusu Kristusu. Brez tega posrednika je izključena vsaka komunikacija z Bogom.«[45] Odkriti Jezusa Kristusa pomeni odkriti Odrešenika in Osvoboditelja, ki ga potrebujem: »Ta Bog ni nihče drug kot popravljavec naše bede. Zato ne moremo dobro poznati Boga, ne da bi poznali svoje grehe.«[46] Kot vsako pristno spreobrnjenje se je tudi spreobrnjenje Blaisa Pascala zgodilo v ponižnosti, ki nas osvobaja naše »osamljene zavesti in samozadostnosti«.[47]

Neizmerna in nemirna inteligenca Blaisa Pascala, polna miru in veselja pred razodetjem Jezusa Kristusa, nas v skladu z »redom srca«[48] vabi, naj hodimo varno, razsvetljeni s »temi nebeškimi lučmi«.[49] Če je namreč naš Bog »skriti Bog« (prim. Iz 45,15), je to zato, ker se On »hoče skriti«,[50] tako da ga naš razum, razsvetljen po milosti, ne bo nikoli nehal odrivati. Po razsvetljenju milosti ga je torej mogoče spoznati. Vendar se mora človekova svoboda odpreti; in spet nas Jezus tolaži: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.«[51]

Red srca in njegovi razlogi za verovanje
Po besedah Benedikta XVI. »je katoliško izročilo vse od začetka odklanjalo tako imenovani fideizem, ki je volja verovati proti razumu.«[52] Na tej liniji je Pascal globoko predan »razumnosti vere v Boga,«[53] ne le zato, ker »razuma ni mogoče prisiliti, da bi veroval nekaj, za kar ve, da je napačno,«[54] ampak zato, »ker če bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna.«[55] Če pa je vera razumna, je tudi Božji dar in je ni treba vsiljevati: »Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: To bi bilo smešno«, [56] opaža Pascal s prodornostjo svojega humorja, ko začrtuje vzporednico med človeško ljubeznijo in načinom, kako se nam razodeva Bog. »Nič več kot ljubezen, ki se ponuja, a se ne vsiljuje. Božja ljubezen se nikoli ne vsiljuje.«[57] Jezus je pričeval za resnico (prim. Jn 18,37), vendar je ni hotel z močjo vsiliti tistim, ki so jo zavračali.«[58] Zato »je dovolj luči za tiste, ki si res žele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer.«[59]

Potem pride do tega, za zatrdi, da »je vera drugačna od dokaza. Eden je človeški, druga je Božji dar.«[60] Zato je nemogoče verovati, »če Bog ne nagne srca.«[61] Če je vera višjega reda od razuma, to še zdaleč ne pomeni, da mu nasprotuje, ampak da ga neskončno presega. Branje Pascalovega dela ni najprej odkrivanje razuma, ki razsvetljuje vero; pomeni stopiti v šolo kristjana izjemne razumnosti, ki je znal toliko bolje pojasniti red, ki ga je Božji dar vzpostavil nad razumom: »Neskončna razdalja med telesom in umom predstavlja neskončno bolj neskončno razdaljo med umom in ljubeznijo, ker je ta nadnaravna.«[62] Blaise Pascal je kot znanstvenik, izveden v geometriji, se pravi o telesih, umeščenih v prostor, in geometer, izveden v filozofiji, se pravi v znanosti o umih, umeščenih v zgodovino, razsvetljen po milosti vere mogel takole prenesti celoto svoje izkušnje: »Iz vseh teles skupaj ne bi znal spraviti ene majhne misli: je nemogoče, pripada drugemu redu. Iz vseh teles in iz vseh umov se ne more potegniti gib resnične ljubezni: je nemogoče, pripada drugemu redu, nadnaravnemu.«[63]

Ne geometrična inteligenca ne filozofsko razmišljanje ne omogočata človeku, da bi sam prišel do »zelo jasnega pogleda« na svet in nase. Kdor se osredotoča na podrobnosti svojih izračunov, nima pogleda na celoto, ki mu omogoči, da »vidi vsa načela«. To pripada »intuitivni inteligenci,« za katero se Pascal prav tako ponaša z zaslugami, kajti ko nekdo skuša dojeti resničnost, »mora zagledati zadevo v trenutku, z enim samim pogledom.«[64] Ta intuitivna inteligenca je področje tistega, kar Paskal imenuje »srce«. »Resnice ne spoznamo le z razumom, marveč tudi s srcem. Na ta drugi način spoznavamo prva načela. Razumsko dokazovanje, ki tu ne more nič, jih zaman skuša spodbiti.«[65] Božanske resnice, kot je dejstvo, da je Bog, ki nas je ustvaril, ljubezen, da je Oče, Sin in Sveti Duh, da se je učlovečil v Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal za naše odrešenje, niso dokazljive z razumom, lahko pa jih spoznamo z gotovostjo vere, nato pa iz duhovnega srca preidejo v razumski um, ki jih prepozna kot resnične in jih posledično lahko razkrije: »Zato so tisti, ki jim je Bog dal vero skozi čustva srca, srečni in upravičeno prepričani.«[66]

Pascal se ni nikoli sprijaznil z dejstvom, da nekateri njegovi bratje ne le, da ne poznajo Jezusa Kristusa, ampak zaradi lenobe ali zaradi svojih strasti zavračajo, da bi evangelij vzeli resno. Pravzaprav je v Jezusu Kristusu na kocki njihovo življenje. »Nesmrtnost duše je nekaj, kar je za nas tako silno pomembno in kar se nas tako globoko dotika, da bi morali izgubiti sleherni čut, da bi nam ne bilo mar, kako je s tem. […] Zategadelj tudi – ko gre za tiste, ki se o tem še niso prepričali – delam tako veliko razliko med temi, ki se z vsemi silami trudijo, da bi to spoznali, in s tistimi, ki žive, ne da bi jim bilo to mar in bi o tem razmišljali.«[67] Sami dobro vemo, da smrti skušamo pogosto pobegniti ali jo obvladati, misleč, da lahko »odstranimo misel na svojo končnost« ali »smrti odvzamemo njeno moč in preženemo strah. Vendar krščanska vera ni način za izganjanje strahu pred smrtjo, temveč nam pomaga, da se z njo soočimo. Prej ali slej bomo vsi šli skozi ta vrata. Resnična luč, ki razsvetljuje skrivnost smrti, prihaja iz Kristusovega vstajenja.«[68] Samo Božja milost omogoči človekovemu srcu pristop do reda božjega spoznanja, do ljubezni.  To je spodbudilo pomembnega Pascalovega sodobnega komentatorja, da je zapisal, »da misel ne pride do krščanskega razmišljanja, če ne pristopi k temu, kar udejanja Jezus Kristus, k ljubezni.«[69]

Pascal, polemika in ljubezen
Preden zaključimo, je potrebno priklicati v spomin Pascalov odnos do janzenizma.  Ena njegovih sestra, Jacqueline, je vstopila v redovno življenje v Port-Royalu, v kongregacijo, na katere teologijo je močno vplival Cornelius Jansen, ki je napisal razpravo Augistinus, ki je bila objavljena leta 1640. Po svoji »noči ognja« se je Pascal januarja leta 1655 odpravil na duhovno poglobitev v opatijo Port-Royal. V naslednjih mesecih se je na pariški univerzi Sorboni razvnela pomembna in že starodavna polemika, ki je zoperstavila jezuite proti »janzenistom«, ki so bili povezani z Augustinus-om. Razprava se je sukala predvsem okoli vprašanja Božje milosti in okoli razmerja med milostjo in človeško naravo, zlasti okoli njegove svobodne volje. Pascal, čeprav ni pripadal kongregaciji Port-Royala čeprav ni bil pristranski – »sam sem, piše, […] nikakor ne pripadam Port-Royalu«[70] - so mu janzenisti naročili, naj jih brani, predvsem zato, ker je bila njegova retorična umetnost močna. To je storil v letih 1656 in 1657, ko je objavil serijo osemnajstih pisem, imenovanih Pisma iz province.

Če so bile številne tako imenovane »janzenistične« trditve dejansko nasprotne veri,[71] kar je Pascal priznal, pa je oporekal, da so bile prisotne v Augustinus-u in da so jim sledili člani Port-Royala. Nekatere njegove lastne izjave, ki na primer zadevajo predestinacijo, vzete iz teologije poznega sv. Avguština, katere formule je izbrusil že Jansenius, pa ne zvenijo prav. Vendar moramo razumeti, da kot se je sv. Avguštin v 5. stol. hotel boriti proti pelagijancem, ki so trdili, da človek lahko iz lastnih moči in brez Božje milosti dela dobro in se reši, je Pascal iskreno verjel, da nasprotuje pelagianizmu in semi-pelagianizmu, za katera je verjel, da ju je odkril v naukih, ki so jim sledili jezuiti – molinisti (po imenu teologa Luisa de Molina, ki je umrl leta 1600, njegov vpliv pa je bil sredi 17. stoletja še vedno živ). Zaupajmo mu glede odkritosti in iskrenosti njegovih namenov.

To pismo gotovo ni mesto za ponovno odpiranje vprašanja. Vendarle pa to, kar je upravičeno svarilo v Pascalovih stališčih, še vedno velja za naš čas: »neo-pelagianizem«,[72] ki bi rad, da bi bilo vse odvisno od »človeškega napora, ujetega v cerkvena pravila in strukture«,[73] prepoznamo po tem, da »nas zastruplja z domnevo o odrešenju, pridobljenem z našimi močmi.«[74] Potrebno je, da sedaj izjavimo, da Pascal zadnje stališče glede milosti in zlasti glede dejstva, da Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4), s popolnoma katoliškimi pojmi izražal do konca svojega življenja.[75]

Kot sem rekel na začetku, je Blaise Pascal na koncu svojega kratkega, a izredno bogatega in rodovitnega življenja, na prvo mesto postavil ljubezen do bratov. Čutil in vedel je, da je del enega samega telesa, ker je »Bog, potem ko je ustvaril nebo in zemljo, ki čisto nič ne doživljata sreče svojega bitja, hotel ustvariti bitja, ki bi ga bila sposobna poznati in oblikovati telo mislečih členov.«[76] Pascal je v položaju vernega laika okušal veselje evangelija, s katerim je Duh želel oploditi in ozdraviti »vse razsežnosti človeka« ter zbrati »vse ljudi pri mizi kraljestva.«[77] Ko je leta 1659 sestavil svojo veličastno Molitev, da prosi Boga za dobro uporabo bolezni, je bil Pascal pomirjen človek, ki se ne spušča več v razprave in ne v apologetiko. Ker je bil hudo bolan in je bil tik pred smrtjo, je prosil za obhajilo, vendar se to ni zgodilo takoj. Zato je vprašal svojo sestro: »Ker se ne morem obhajati v glavi [Jezusu Kristusu], bi se rad obhajal v udih.«[78] In »zelo si je želel, da bi umrl v družbi ubogih.«[79] »Umrl je v otroški preprostosti«,[80] se govori o njem malo pred njegovim zadnjim dihom, 19. avgusta 1662. Ko je prejel zakramente, so njegove zadnje besede bile: »Naj me Bog nikoli ne zapusti.«[81]

Naj nam njegovo sijajno delo in zgledi njegovega življenja, ki so bili tako globoko zakoreninjeni v Jezusu Kristusu, pomagajo, da bomo vse do konca prehodili pot resnice, spreobrnjenja in ljubezni. Kajti človekovo življenje je tako kratko: »Vso večnost v veselju za en dan truda na zemlji.«[82]
Rim, sv. Janez v Lateranu, 19. junija 2023

[1]Misli, št. 230 (Laf. 199). Per l’edizione italiana degli scritti di Pascal si fa riferimento a Opere complete, a cura di Maria Vita Romeo, Firenze-Milano 2020, aggiungendo, per i Pensieri, le concordanze con l’edizione francese Lafuma.
[2]G. Périer, Vie de M. Pascal, in Œuvres complètes, par M. Le Guern, I, Paris 1998, « Bibliothèque de la Pléiade » (34), 91.
[3]B. Pascal, Pensieri, N. 301 (Laf. 270).
[4]Ibid., N. 181 (Laf. 148).
[5]Ibid., N. 36 (Laf. 417).
[6]Id., Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, 28: Opere complete, cit., 1539.
[7]Id. Pensieri, N. 757 [il Memoriale] (Laf. 913).
[8]Ibid., N. 767 (Laf. 926).
[9]Esort. ap. Gaudete et exsultate, 65.
[10]Ibid., 167.
[11]Pensieri, N. 46 (Laf. 12).
[12]G. Périer, op. cit., 64.
[13]Cfr ibid., 65.
[14]Ibid.
[15]“Pascal”, in Gloria. Un’estetica teologica. III. Stili laicali, Milano 1976, 169.
[16]Pensieri, N. 338 (Laf. 307).
[17]Ibid., N. 142 (Laf. 110).
[18]Ibid., N. 457 (Laf. 533).
[19]Cfr Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, [57]: Opere complete, cit., 1551.
[20]Cfr Pensieri, N. 240 (Laf. 208).
[21]Ibid., N. 231 (Laf. 200).
[22]Ibid., N. 230 (Laf. 199).
[23]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[24]Esort. ap. Evangelii gaudium, 231.
[25]Pensieri, N. 558 (Laf. 678).
[26]Esort. ap. Evangelii gaudium, 232.
[27]Pensieri, N. 146 (Laf. 114).
[28]Ibid., N. 149 (Laf. 117).
[29]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[30]Ibid., N. 168 (Laf. 136).
[31]Ibid., N. 515 (Laf. 622).
[32]Ibid., N. 181 (Laf. 148).
[33]Ibid., N. 148 (Laf. 116).
[34]Ibid., N. 164 (Laf. 131).
[35]Ibid., N. 506 (Laf. 613).
[36]Ibid., N. 182 (Laf. 149).
[37]H.U. von Balthasar, “Pascal”, v Gloria. Un’estetica teologica, III, Stili laicali, Milano 1976, 172.
[38]Pensieri, N. 182 (Laf. 149).
[39]Ibid., N. 757 (Laf. 913).
[40]Kateheza, 3. junij 2020.
[41]Pensieri, N. 757 (Laf. 913).
[42]Ibid.
[43]Fides et ratio (14. september 1998), 76: AAS 91 (1999), 64.
[44]H. Gouhier, Blaise Pascal. Commentaires, Paris 1971, 44-45.
[45]Pensieri, N. 221 (Laf. 189).
[46]Ibid.
[47]Apostolska spodbuda, Evangelii gaudium, 8.
[48]Pensieri, N. 329 (Laf. 298).
[49]Ibid., N. 240 (Laf. 208).
[50]Ibid., N. 275 (Laf. 242).
[51]Ibid., N. 762 (Laf. 919).
[52]Kateheza, 21. november 2012.
[53]Ibid.
[54]Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, [12]: Opere complete, cit., 1535.
[55]Pensieri, N. 204 (Laf. 173).
[56]Ibid., N. 329 (Laf. 298).
[57]Homilija na slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva, 20 november 2022.
[58]Conc. Ecum. Vat. II, Dich. Dignitatis humanae, 11.
[59]Pensieri, N. 182 (Laf. 149).
[60]Ibid., N. 41 (Laf. 7).
[61]Ibid., N. 412 (Laf. 380).
[62]Ibid., N. 339 (Laf. 308).
[63]Ibid.
[64]Ibid., N. 671 (Laf. 512).
[65]Ibid., N. 142 (Laf. 110).
[66]Ibid.
[67]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[68]Kateheza, 9. februar 2022.
[69]J.-L. Marion, La Métaphysique et après, Paris 2023, 356.
[70]Diciassettesima lettera provinciale: Opere Complete, cit., 1267.
[71]Cfr B. Neveu, L’erreur et son juge : remarques sur les censures doctrinales à l’époque moderne, Naples 1993.
[72]Cfr Congr. per la Dottrina della Fede, Lettera Placuit Deo (22 febbraio 2018); Esort. ap. Gaudete et exsultate, 57-59.
[73]Esort. ap. Gaudete et exsultate, 59.
[74]Lett. ap. Desiderio desideravi, 20.
[75]Cfr Pensieri, N. 771 (Laf. 931).
[76]Pensieri, N. 392 (Laf. 360).
[77]Esort. ap. Evangelii gaudium, 237.
[78]G. Périer, op. cit., 92-93.
[79]Ibid., 93.
[80]Ibid., 90.
[81]Ibid., 94.
[82]Pensieri, “Memoriale”, Laf. 913. Questa frase non è riportata in Opere complete, cit.