Sveti oče študentom: Ni dovolj, da je kristjan prepričan, ampak mora biti prepričljiv

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Štiri pričevanja s štirimi tematikami

Sveti oče je najprej prisluhnil glasbi, rektoričinemu pozdravu in štirim pričevanjem mladih, ki so bila povezana s štirimi različnimi področji: Laudato si’, globalnim vzgojnim sporazumom, Frančiškovo ekonomijo in kulturo srečanja.

Romati pomeni hoditi cilju naproti ali iskati cilj

Sledil je govor, v katerem se je papež najprej zaustavil ob rektoričinih besedah, da se vsi čutimo »romarji«. Poudaril je, da je to lepa beseda, ki je vredna premisleka: »Dobesedno pomeni opustiti običajno rutino in se odpraviti na pot z nekim namenom, "čez polja" ali "onkraj lastnih meja", to je izven cone udobja proti obzorju smisla. V izrazu "romar" se zrcali človeško stanje, saj je vsakdo poklican, da se sooči z velikimi vprašanji, ki nimajo poenostavljenega ali takojšnjega odgovora, ampak vabijo, da se odpravimo na pot, da presegamo same sebe, da gremo onkraj. To je proces, ki ga študent dobro razume, saj se na ta način rodi znanost. In tako raste tudi duhovno iskanje. Romati pomeni hoditi cilju naproti ali iskati cilj. Vedno obstaja nevarnost, da bi hodili v labirintu. Ne zaupajmo vnaprej izdelanim formulam, odgovorom, ki se zdijo na dosegu roke, vzeti iz rokava kot lažne igralne karte; ne zaupajmo predlogom, za katere se zdi, da dajejo vse, ne da bi za to karkoli zahtevali. Jezus v eni izmed prilik pravi, da dragoceni biser najde tisti, ki ga išče inteligentno in v duhu pobude ter dá vse; tvega vse, kar ima, da bi ga dobil (prim. Mt 13,45‒46). Iskati in tvegati: to sta dva glagola romarja.«

Ne vznemirjajmo se, če ugotovimo, da smo notranje žejni

Sveti oče je zatem spomnil na besede portugalskega pesnika Pessoa, ki je dejal, da »biti nezadovoljni pomeni biti človek« (Sporočilo, Peti imperij). »Ne smemo se bati, če se počutimo nemirni, da bi mislili, da to, kar počnemo, ni dovolj. Biti nezadovoljni v tem smislu in v pravi meri je dober protistrup za domnevno samozadostnost in narcisizem. Nepopolnost je značilna za naše stanje iskalcev in romarjev, saj smo, kot spominja Jezus "v svetu, vendar nismo od sveta" (prim. Jn 17,16). Poklicani smo k nečemu več, k vzletu, brez katerega ni poleta. Zato se torej ne vznemirjajmo, če ugotovimo, da smo notranje žejni, nemirni, neizpolnjeni, željni smisla in prihodnosti, com saudades do futuro! Nismo bolni, ampak živi! Raje se vznemirjajmo, kadar smo pripravljeni zamenjati pot, ki jo moramo opraviti, zato da se ustavimo v kateri koli okrepčevalnici, če nam le daje iluzijo udobja; ko zamenjujemo obraze z zasloni, realno z virtualnim; ko imamo namesto parajočih vprašanj raje lahke odgovore, ki anestetizirajo.«

Iščite in tvegajte! Bodite koreografi plesa življenja

Ob tem je papež prisotnim položil na srce naslednje besede: »Prijatelji, dovolite mi, da vam rečem: iščite in tvegajte. V tem zgodovinskem trenutku so izzivi velikanski in ječanje boleče. Gledamo tretjo svetovno vojno po kosih. Vendar pa sprejmimo tveganje, da bi mislili, da nismo v agoniji, ampak na porodu; da nismo na koncu, ampak na začetku velike predstave. Za to je potreben pogum. Zato bodite protagonisti "nove koreografije", ki v središče postavlja človeško osebo, bodite koreografi plesa življenja. Gospa rektorica je dejala, da "univerza ne obstaja zato, da bi se ohranila kot institucija, ampak zato da bi pogumno odgovarjala na izzive sedanjosti in prihodnosti". Samoohranitev je skušnjava, pogojni refleks strahu, zaradi katerega na obstoj gledamo na izkrivljen način. Če bi semena ohranjevala sama sebe, bi popolnoma zapravila svojo generativno moč in nas obsodila na lakoto; če bi zime ohranjale same sebe, ne bi bilo čudovite pomladi. Zato bodite pogumni in strahove zamenjajte s sanjami: ne bodite oskrbniki strahov, temveč podjetniki sanj!«

S študijem pride tudi odgovornost za družbo

V nadaljevanju je sveti oče dejal, da bi bilo škoda razmišljati o univerzi, ki si prizadeva vzgajati naslednjo generacijo samo zato, da bi ohranjala sedanji elitistični in neenakopravni sistem sveta, v katerem visokošolsko izobraževanje ostaja privilegij za peščico. »Če se znanja ne sprejme kot odgovornost, postane nerodovitno. Če si tisti, ki je pridobil visokošolsko izobrazbo (ki danes na Portugalskem in v svetu ostaja privilegij), ne prizadeva, da bi vrnil to, kar je prejel, potem ni v polnosti razumel, kaj mu je bilo podarjeno. V Prvi Mojzesovi knjigi sta prvi vprašanji, ki ju Bog postavi človeku: "Kje si?" (1 Mz 3,9) in "Kje je tvoj brat?" (1 Mz 4,9). Vprašajmo se: kje sem? Ali sem zaprt v svojem mehurčku ali pa tvegam, da bi izstopil iz lastnih gotovosti ter postal kristjan, ki prakticira svojo vero, obrtnik pravičnosti in lepote? In nato: Kje je moj brat? Izkušnje bratskega služenja, kot so Missão País in številne druge, ki nastajajo znotraj akademije, bi morale veljati za nepogrešljive za tiste, ki končajo univerzo. Na študijski naziv namreč ne smemo gledati samo kot na dovoljenje za ustvarjanje osebne blaginje, temveč kot na nalogo, da se posvetimo pravičnejši in bolj vključujoči družbi, to je naprednejši družbi. Povedali so mi, da je ena od vaših velikih pesnic, Sophia de Mello Breyner Andresen, v intervjuju, ki je nekakšen testament, na vprašanje: "Kaj bi radi videli, da bi se v tem novem stoletju uresničilo na Portugalskem?", brez oklevanja odgovorila: "Rada bi videla uresničeno socialno pravičnost, zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi" (Entrevista de Joaci Oliveira, v Cidade Nova, št. 3/2001). To vprašanje predajam vam. Vi, dragi študenti, romarji znanja: Kaj želite videti uresničeno na Portugalskem in v svetu? Kakšne spremembe, kakšne preobrazbe? In kako lahko k temu prispeva univerza, zlasti katoliška univerza?«

Papeževe sanje: da bi postali generacija učiteljev

V drugem delu govora se je papež zahvalil Beatriz, Mahoor, Mariani in Tomásu za njihova pričevanja. Po njegovih besedah je bilo v vseh čutiti upanje, realistično navdušenje, brez pritoževanj, pa tudi brez idealističnih begov v prihodnost. »Želite biti "protagonisti spremembe", kot je dejala Mariana. Ko sem vas poslušal, sem pomislil na stavek pisatelja Joséja de Almade Negreirosa, ki ga morda poznate: "Sanjal sem državo, v kateri so vsi postali učitelji" (A Invenção do Dia Claro). Tudi ta starček, ki vam govori, sanja o tem, da bi vaša generacija postala generacija učiteljev. Učiteljev človečnosti. Učiteljev sočutja. Učiteljev novih priložnosti za planet in njegove prebivalce. Učiteljev upanja. In učiteljev, ki branijo življenje planeta, ki mu v tem času grozi hudo ekološko uničenje.

Materialna in duhovna razsežnost življenja povezani

Kot ste poudarili nekateri, se moramo zavedati, da je skrb za skupni dom nadvse nujna. Vendar pa tega ni mogoče storiti brez spreobrnjenja srca in spremembe antropološke vizije, na kateri temeljita ekonomija in politika. Ne moremo se zadovoljiti s preprostimi blažilnimi ukrepi ali plahimi in dvoumnimi kompromisi. V tem primeru "srednje poti pomenijo le kratkotrajno odvračanje katastrofe" (Okrožnica Laudato si', št. 194). Treba se je lotiti tega, kar se žal še vedno prelaga: potrebe, da ponovno opredelimo to, čemur pravimo napredek in razvoj. V imenu napredka je bilo namreč preveč nazadovanj. Vi ste generacija, ki lahko premaga ta izziv: imate najnaprednejša znanstvena in tehnološka sredstva, vendar vas prosim, da se ne ujamete v past delnih vizij. Ne pozabite, da potrebujemo celostno ekologijo; prisluhniti moramo trpljenju planeta skupaj s trpljenjem revnih; dramo dezertifikacije moramo postaviti ob bok drami beguncev; vprašanje migracij skupaj z vprašanjem upadanja rojstev; materialno razsežnost življenja moramo obravnavati znotraj duhovne razsežnosti. Ne ustvarjati polarizacij, ampak celovite poglede.«

S svojimi odločitvami naredite vero verodostojno

Sveti oče se je zatem navezal na Tomasevo trditev, da »pristna celostna ekologija ni mogoča brez Boga« ter da v svetu brez Boga ne more biti prihodnosti«. Študente je povabil, naj s svojimi odločitvami naredijo vero verodostojno. »Kajti če vera ne ustvarja prepričljivih življenjskih slogov, ne prekvasi testa sveta. Ni dovolj, da je kristjan prepričan, ampak mora biti prepričljiv; naša dejanja so poklicana, da odražajo radostno in hkrati radikalno lepoto evangelija. Poleg tega v krščanstvu ne moremo živeti kot v trdnjavi, obdani z obzidjem, ki postavlja branike proti svetu. Zato se mi je zdelo ganljivo Beatrizino pričevanje, ko je rekla, da čuti, da je poklicana živeti blagre prav izhajajoč s področja kulture. V vsaki dobi je ena od najpomembnejših nalog za kristjane, da ponovno odkrijejo pomen učlovečenja. Brez učlovečenja krščanstvo postane ideologija; učlovečenje je tisto, ki nam omogoča, da se čudimo lepoti, ki jo Kristus razodeva po vsakem bratu in sestri, po vsakem moškem in ženski.«

Nepogrešljiv prispevek žensk. Klarina ekonomija

»V zvezi s tem je zanimivo, da ste vaši novi katedri, ki je posvečena "Frančiškovi ekonomiji", dodali Klarin lik. V kolektivnem nezavednem se pogosto misli, da so ženske na klopi, da so rezerve, da ne igrajo kot članice prvega moštva. In to se ohranja v kolektivnem nezavednem. V resnici pa je prispevek žensk nepogrešljiv. Navsezadnje v Svetem pismu vidimo, kako je družinska ekonomija v veliki meri v rokah ženske. Ona je s svojo modrostjo prava "upraviteljica" doma; z modrostjo, ki ni usmerjena izključno v dobiček, ampak v skrb, sobivanje, telesno in duhovno blaginjo vseh ter tudi v podelitev z revnimi in tujci. Navdušujoče je, če se ekonomskih študij lotimo s tega vidika: s ciljem, da bi ekonomiji povrnili dostojanstvo, ki ji gre, da ne bi postala žrtev nebrzdanega trga in špekulacij.«

Navdušite se za globalni vzgojni sporazum

V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o pobudi globalnega vzgojnega sporazuma. Poudaril je, da sedem načel, ki tvorijo njegovo strukturo, vključuje številna izmed omenjenih vprašanj. Zbrane je povabil, naj preštudirajo globalni vzgojni sporazum in se navdušijo zanj. »Ena izmed točk, ki jih obravnava, je vzgoja za sprejemanje in vključevanje. Ne moremo se pretvarjati, da nismo slišali Jezusovih besed iz 25. poglavja Matejevega evangelija: "Tujec sem bil in ste me sprejeli" (v. 35). Z ganjenostjo sem spremljal Mahoorino pričevanje, ko je pripovedovala, kaj pomeni živeti z "nenehnim občutkom odsotnosti doma, družine, prijateljev […]; ostati brez bivališča, brez univerze, brez denarja [...], utrujena, izčrpana in potrta od žalosti in izgube". Povedala nam je, da je našla upanje, ker je nekdo verjel, da ima kultura srečanja učinek, ki preobraža. Vsakič, ko nekdo naredi gesto gostoljubnosti, povzroči preobrazbo.«

Torej, naprej!

Ob koncu nagovora je sveti oče izrazil veselje nad tem, da vidi univerzo kot živo vzgojno skupnost, ki je odprta za stvarnost in se zaveda, da evangelij ni okras, ampak oživlja dele in celoto. »Vem, da vaša pot obsega različna področja: študij, prijateljstvo, služenje družbi, državljansko in politično odgovornost, skrb za skupni dom, umetniško izražanje itd. Biti katoliška univerza pomeni predvsem to: da je vsak element povezan s celoto in da se celota nahaja v delih. Tako človek ob pridobivanju znanstvenih veščin zori kot oseba, v spoznavanju sebe in razločevanju svoje poti. Torej, naprej! Srednjeveško izročilo pravi, da so se romarji, ki so se srečali na poti v Santiago, pozdravljali z vzklikom "Ultreia", drugi pa jim je odgovoril "et Suseia". To sta izraza spodbude pri nadaljevanju iskanja in tveganja na poti. Romarji drug drugemu rečejo: "Gremo, pogum, pojdi naprej!" To vam vsem želim tudi jaz, iz vsega srca. Hvala.«