Pismo svetega očeta Frančiška duhovnikom rimske škofije

Papež Frančišek

PISMO SVETEGA OČETA

duhovnikom rimske škofije

Dragi bratje duhovniki,
želim vam nameniti besedo spremljanja in prijateljstva, za katero mislim, da vam bo mogla biti v oporo, ko opravljate svojo službo z njenim bremenom veselja in naporov, upanja in razočaranj. Potrebno je, da si med seboj izmenjamo poglede, polne skrbi in sočutja, in se učimo od Jezusa, ki je tako gledal apostole, ne da bi od njih zahteval časovno preglednico, ki jo narekuje kriterij učinkovitosti, pač pa jim je ponudil pozornost in osvežitev. Tako je apostolom, ko so se navdušeni toda utrujeni vrnili s poslanstva, Učitelj rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte« (Mr 6,31).

V tem trenutku, ko je skupaj s poletnimi dejavnostmi lahko tudi malo počitka po pastoralnih naporih preteklih mesecev, mislim na vas. Najprej bi se vam rad ponovno zahvalil: »Hvala za vaše pričevanje, hvala za vaše služenje; hvala za toliko skritega dobrega, ki ga delate, hvala za odpuščanje in tolažbo, ki ju podarjate v Božjem imenu […]; hvala za vašo službo, ki jo pogosto opravljate med velikimi napori, nerazumevanjem in tako malo priznanji« (Homilija pri krizmeni maši, 6. aprila 2023).

Sicer pa se naša duhovniška služba ne meri po pastoralnih uspehih, Gospod sam jih je sčasoma imel vedno manj. V središču našega življenja tudi niso mrzlične dejavnosti, ampak ostajanje z Gospodom, da bi obrodili sad (prim. Jn 15). On je naš počitek (Prim. Mt 11,28-29). In nežnost, ki nas tolaži, vre iz njegovega usmiljenja, iz sprejemanja »magis« njegove milosti, ki nam omogoča, da nadaljujemo z apostolskim delom, da prenašamo neuspehe in poraze, da se veselimo v preprostosti srca, da smo krotki in potrpežljivi, da se vedno spet odpravimo in ponovno začnemo, da ponujamo roko drugim. Naši potrebni »trenutki ponovnega polnjenja« se ne dogajajo samo takrat, ko telesno ali duhovno počivamo, ampak tudi ko se odpremo bratskemu srečanju med nami. Bratstvo bodri, odpira prostore notranje svobode in nas ne pušča samih pred izzivi službe.

V tem duhu vam pišem. Čutim, da sem na poti z vami in rad bi vam dal čutiti, da sem vam blizu v veselju in v trpljenju, v načrtih in v naporih, v pastoralnih bridkostih in v tolažbah. Predvsem pa z vami delim željo po prijateljskem in dejanskem občestvu, ko vsak dan darujem svojo vsakdanjo molitev, da bi ta naša mati Rimska cerkev, ki je poklicana predsedovati v ljubezni, negovala dragoceni dar občestva najprej sama v sebi, ko bi mu dala vzkliti v različnih resničnostih in občutljivostih, ki jo sestavljajo. Rimska cerkev naj bo za vse zgled sočutja in upanja, s svojimi pastirji vedno, v resnici vedno pripravljenimi in razpoložljivimi širiti Božje odpuščanje kot kanali usmiljenja, ki potešijo suhoto današnjega človeka.

In sedaj se, dragi bratje, sprašujem: kaj v tem našem času od nas zahteva Gospod, kam nas usmerja Duh, ki nas je mazilil in poslal kot apostole evangelija? V molitvi se mi vrača tole: da Bog zahteva, da gremo do dna boja proti duhovni posvetnosti. Pater Henri de Lubac je na nekaterih straneh besedila, za katerega vas vabim, da ga preberete, duhovno posvetnost opredelil kot »največjo nevarnost za Cerkev – za nas, ki smo Cerkev – najbolj zlobno skušnjavo, ki se vedno znova zahrbtno rodi, brž ko so druge premagane.« Dodal je besede, za katere se mi zdi, da zadenejo v črno: »Če bi ta duhovna posvetnost vdrla v Cerkev in delala za to, da bi jo pokvarila s tem, da bi prizadela njeno osnovno počelo, bi bila neskončno bolj pogubna od vsake zgolj moralne posvetnosti« (Meditazione sulla Chiesa, Milano 1965, 470).

To so stvari, ki sem jih omenjal že ob drugih priložnostih, vendar si dovolim, da jih ponovno poudarim, ker jih imam za prednostne. Duhovna posvetnost je namreč nevarna zato, ker je način življenja, ki duhovnost skrči na videz. Vodi nas v to, da smo »mazači duha«, moški, oblečeni v sakralne obleke, ki pa dejansko še naprej mislijo in delujejo v skladu z modo sveta. To se zgodi, kadar se pustimo očarati zapeljivosti minljivega, povprečnega in navajenosti, skušnjavam moči in družbenega vpliva. In spet zaradi domišljavosti in narcisizma, iz doktrinalne nepopustljivosti in liturgičnega esteticizma, iz oblik in načinov, v katerih se posvetnost »skriva za videzom vernosti in celo ljubezni do Cerkve«, v resnici pa »je v tem, da iščemo človeško čast in osebni blagor namesto Gospodove časti« (Veselje evangelija, 93). Kako v vsem tem ne bi prepoznali posodobljene različice tistega hinavskega formalizma, ki ga je Jezus videl pri določenih verskih oblasteh tistega časa, ki mu je v njegovem javnem življenju morda povzročil več trpljenja kot karkoli drugega?

Duhovna posvetnost je »prijazna« skušnjava in zaradi tega še bolj zahrbtna. Pravzaprav se vrine, ker se zna dobro skriti za dobrim videzom, celo znotraj »verskih« utemeljitev. In četudi jo prepoznamo in jo oddaljimo od sebe, se prej ali slej ponovno pojavi, preoblečena na kak drug način. Kot pravi Jezus v evangeliju: »»Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku« (Lk 11,24-26). Potrebna je notranja budnost, da varujemo um in srce, da v sebi ohranjamo očiščevalni ogenj Duha, kajti posvetne skušnjave se vračajo in vljudno »trkajo«, »so 'vljudni demoni': vstopijo prijazni, ne da bi se tega zavedal« (Nagovor Rimski kuriji, 22. decembra 2022).

Vendar pa bi se rad zadržal pri enem vidiku te posvetnosti. Ko ta vstopi v srce pastirjev, prevzame posebno obliko, obliko klerikalizma. Oprostite mi, če to ponovno poudarjam, vendar mislim, da me kot duhovniki razumete, saj tudi vi delite to, v kar žalostno verujete v skladu s tisto lepo značilno rimsko potezo, po kateri iskrenost ustnic prihaja iz srca, in ima okus po srcu! In jaz, kot starec in iz srca, čutim, da vam moram povedati, da me skrbi, ko spet zapademo v nove oblike klerikalizma, kadar – ne da bi se morda tega zavedali – ljudem pokažemo, da smo višji, privilegirani, postavljeni »visoko« in zato ločeni od ostalega svetega Božjega ljudstva. Kot mi je nekoč napisal nek dober duhovnik, »je klerikalizem simptom duhovniškega in laiškega življenja, ki je v skušnjavi, da bi živeli vlogo in ne resnično vezo z Bogom in brati.« Skratka, označuje bolezen, zaradi katere izgubimo spomin na prejeti krst in pustimo v ozadju svojo pripadnost istemu svetemu ljudstvu in ta (bolezen) nas vodi, da avtoriteto živimo v različnih oblikah oblasti, ne da bi se zavedali dvojnosti, brez ponižnosti, pač pa z ravnodušnimi in ošabnimi odnosi.

Da bi se otresli te skušnjave, je dobro prisluhniti temu, kar prerok Ezekiel pravi pastirjem: »Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno« (34,3-4). Govora je o »mleku« in »volni«, kar hrani in greje. Nevarnost, ki jo beseda postavlja pred nas, je torej v tem, da bi hranili sami sebe in svoje koristi, ko bi si oblekli lagodno in udobno življenje.

Gotovo mora – kot trdi sv. Avguštin – pastir živeti tudi od pomoči, ki mu jo daje mleko njegove črede; vendar škof Hipona komentira: »Naj le dobijo mleko od ovc in se vzdržujejo v svojem pomanjkanju. Vendar naj ne zanemarjajo šibkosti ovc, to pomeni, naj v svojih dejavnostih ne iščejo, da tako rečemo, svoje osebne koristi, ko bi dajali vtis, da oznanjajo evangelij zato, da se nekako osebno pretolčejo, ampak naj drugim delijo luč besede resnice, ki jih razsvetljuje« (Govor o pastirjih, 46,5). Na isti način Avguštin govori o volni, ki jo povezuje s častmi. Volna, ki oblači ovce, nam lahko da misliti na vse tisto, s čimer se lahko okrasimo navzven, iščoč hvalo ljudi, ugled, slavo, bogastvo. Veliki latinski cerkveni oče piše: »Kdor nudi volno, daje čast. To sta dve prednosti, ki ju iščejo pri ljudeh tisti pastirji, ki pasejo sami sebe in ne ovac: vire, s katerimi poskrbijo za svoje potrebe in posebno spoštovanje, ki je sestavljeno iz časti in hvale« (prav tam, 46,6). Kadar smo zaskrbljeni samo za mleko, mislimo na svojo osebno korist; ko obsedeno iščemo volno, razmišljamo o skrbi za svojo podobo in o povečanju uspeha. Na ta način se izgubi duhovniški duh, gorečnost za službo, hrepenenje po skrbi za ljudstvo in na koncu razmišljamo v skladu s posvetno neumnostjo: »Kaj me briga? Vsak naj dela, kar mu je všeč; moje vzdrževanje je zagotovljeno, prav tako moja čast. Imam dovolj mleka in volne. Vsak naj gre, kamor hoče« (prav tam, 46,7).

Skrb se torej osredotoči na »jaz«, na lastno vzdrževanje, lastne potrebe, na hvalo, ki jo prejmemo zase, namesto na Božjo slavo. To se zgodi v življenju tistega, ki zdrsne v klerikalizem: izgubi duha hvale, ker je izgubil čut, občutek za milost, začudenje nad zastonjskostjo, s katero ga Bog ljubi, tisto zaupljivo preprostost srca, zaradi katere stegujemo roko h Gospodu ter od njega pričakujemo hrano ob pravem času (prim. Ps 104,27), zavedajoč se, da brez njega ne moremo ničesar storiti (Prim. Jn 15,5). Šele ko živimo to zastonjskost, lahko živimo svojo službo in pastoralne odnose v duhu služenja v skladu z Jezusovimi besedami: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).

Gledati moramo na Jezusa, na sočutje, s katerim On gleda na našo ranjeno človeškost, na zastonjskost, s katero je dal svoje življenje za nas na križu. To je vsakdanji protistrup za posvetnost in klerikalizem: gledati križanega Jezusa, vsak dan upirati oči Vanj, ki je izpraznil samega sebe in se za nas ponižal do smrti (prim. Flp 2,7-8). Sprejel je ponižanje, da bi nas dvignil iz naših padcev in nas osvobodil moči zla. Ko gledamo na Jezusove rane, ko gledamo Njega ponižanega, se učimo, da smo poklicani, da darujemo sami sebe, da postanemo razlomljeni kruh za lačne, da delimo pot s tistimi, ki so utrujeni in obteženi. To je duhovniški duh: postati služabniki Božjega ljudstva in ne gospodarji, umivati noge bratom in jih ne tlačiti pod svojimi nogami.

Ostanimo torej čuječi do klerikalizma. Apostol Peter, ki se je, kot nam pravi izročilo, tudi v trenutku smrti ponižal z glavo navzdol, samo da ne bi bil na višini svojega Gospoda, naj nam pomaga, da se (klerikalizmu) mu bomo ogibali. Naj nas ga obvaruje apostol Pavel, ki je imel zaradi Kristusa Gospoda vse pridobitve življenja in sveta za smeti (prim. Flp 3,8).

Klerikalizem, to vemo, lahko zadeva vse, tudi laike in pastoralne delavce. Pri opravljanju služb in karizem namreč lahko privzamemo »klerikalnega duha«, ko svojo poklicanost živimo na elitističen način, se zapremo v svojo skupino in postavimo zidove navzven, razvijamo posesivne vezi do vlog v skupnosti ter gojimo nadute in ohole odnose do drugih. Simptomi pa so ravno izguba duha hvale in vesele zastonjskosti, medtem ko se hudič vrine s spodbujanjem pritoževanja, negativnosti in kronične nezadovoljnosti nad tem, kar je narobe, ironije, ki postane cinizem. Na ta način se pustimo posrkati ozračju kritike in jeze, ki ga dihamo, namesto da bi bili tisti, ki z evangeljsko preprostostjo in krotkostjo, ljubeznivostjo in spoštovanjem pomagajo bratom in sestram, da se rešijo iz živega peska nestrpnosti.

V vsem tem, v naši krhkosti in naši neprimernosti, tako kakor v sedanji krizi vere, ne izgubljajmo poguma! De Lubac je zaključil s trditvijo, da je Cerkev »tudi danes, kljub vsem našim neprosojnostim […], tako kot Devica, zakrament Jezusa Kristusa. Nobena naša nezvestoba ji ne more preprečiti, da bi bila 'Božja Cerkev', 'Gospodova dekla'« (Meditacije o Cerkvi, nav., 472). Bratje, To je upanje, ki podpira naše korake, olajša naša bremena, vrne polet naši službi. Zavihajmo si rokave in upognimo kolena (tisti, ki morete!): molimo k Duhu drug za drugega, prosimo ga, naj nam pomaga, da ne v osebnem in ne v pastoralnem delovanju ne bomo padli v ta verski videz, ki je poln stvari, prazen pa Boga, da ne bomo funkcionarji svetega, ampak navdušeni oznanjevali evangelija, ne »državni kleriki«, ampak pastirji ljudstva. Potrebujemo osebno in pastoralno spreobrnjenje. Kot je trdil pater Congar, ne gre za ponovno uvajanje dobrega spoštovanja pravil ali za reformo zunanjih obredov, ampak za vrnitev k evangeljskim virom, za odkrivanje svežih moči za premagovanje navad, za vnašanje novega duha v stare cerkvene ustanove, da se ne bi zgodilo, da bi bili Cerkev, »bogata v svoji oblasti in varnosti, vendar pa malo apostolska in povprečno evangeljska« (Fede e falsa riforma della Chiesa, Milano 1972, 146).

Hvala za sprejem, ki ga boste namenili tem mojim besedam, in jih premišljevali v molitvi in pred Jezusom v vsakodnevnem češčenju. Lahko vam povem, da so mi prišle iz srca in naklonjenosti do vas. Pojdimo naprej z navdušenjem in pogumom. Delajmo skupaj med duhovniki ter z brati in sestrami laiki, uvajajmo sinodalne oblike in poti, ki naj nam pomagajo, da bomo slekli naše posvetne in »klerikalne« varnosti, da bi ponižno iskali pastoralne poti, ki jih navdihuje Duh, da bo Gospodova tolažba v resnici prišla do vseh. Pred Salus Populi Romani sem molil za vas. Marijo sem prosil, naj vas čuva in varuje, naj briše vaše skrivne solze, naj v vas poživi veselje službe in vas vsak dan naredi za v Jezusa zaljubljene pastirje, pripravljene brez mere dati življenje iz ljubezni do njega. Hvala vam za to, kar delate, in za to, kar ste. Blagoslavljam vas in vas spremljam z molitvijo. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame.

Bratsko,
Lizbona, 5. avgusta 2023, Spomin posvetitve bazilike Svete Marije Velike.
FRANČIŠEK