Papež srečal karitativne delavce in blagoslovil Dom usmiljenja

Andreja Červek – Vatikan

Dom usmiljenja je imenoval »roke, iztegnjene k bratom in sestram« ter »pristanišče, kjer je mogoče najti posluh in razumevanje«. Gre za karitativno ustanovo, ki na novo odpira svoja vrata, papež pa jo je med svojim obiskom tudi blagoslovil. »Dom usmiljenja si predstavljam kot kraj, kjer ljudje različnih veroizpovedi in celo neverujoči združujejo svoja prizadevanja z lokalnimi katoličani, da bi sočutno pomagali mnogim bratom in sestram,« je dejal.

Cerkev v Mongoliji – duh prvih krščanskih skupnosti

Sveti oče je svoj govor začel z Jezusovimi besedami: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Kot je dodal, nam Jezus na ta način ponuja merilo, po katerem ga prepoznamo v svetu, in pogoj, da vstopimo v dokončno veselje njegovega kraljestva v trenutku poslednje sodbe.

»Cerkev je od svojega začetka to resnico vzela resno ter z dejanji dokazovala, da je karitativna razsežnost temelj njene identitete,« pri čemer je papež spomnil na Apostolska dela, kjer so opisane številne pobude prve krščanske skupnosti, s katerimi je »uresničevala Jezusove besede« ter tako »dala življenje Cerkvi, ki je zgrajena na štirih stebrih: občestvo, bogoslužje, služenje in pričevanje«. »Čudovito je videti, da po mnogih stoletjih ta isti duh preveva Cerkev v Mongoliji: v svoji majhnosti živi bratsko občestvo, molitev, nesebično služenje trpečemu človeštvu in pričevanje svoje vere. Tako kot štirje stebri velikih gerov, ki podpirajo zgornji osrednji krog, ter tako omogočajo, da struktura stoji in nudi gostoljuben notranji prostor.«

Klic k dejavni ljubezni

Sveti oče je zatrdil, da bo zato z veseljem blagoslovil in otvoril Dom usmiljenja, ki je »konkreten izraz skrbi za drugega, v kateri se kristjani prepoznavajo; kajti tam, kjer so sprejemanje, gostoljubnost in odprtost za drugega, se čuti blag Kristusov vonj (prim. 2 Kor 2,15). Razdajati se za drugega, za njegovo zdravje, njegove primarne potrebe, njegovo formacijo in kulturo, od vsega začetka pripada temu živemu delu Božjega ljudstva.« Spomnil je, da ko so prvi štirje misijonarji prispeli v Ulan Bator v devetdesetih letih, so takoj začutili klic k dejavni ljubezni, ki jih je vodil v skrb za zapuščene otroke, brate in sestre brez doma, bolne, invalidne osebe, zapornike in vse, ki so v svojem trpljenju prosili, da bi bili sprejeti.

»Danes vidimo, kako je iz tistih korenin zraslo deblo, kako so pognale veje in dozoreli mnogi sadovi: številne in hvalevredne dobrodelne pobude, ki so se razvile v dolgoročne načrte, ki jih večinoma izvajajo različni

 misijonarski inštituti, tukaj prisotni, in ki jih cenijo prebivalci in civilne oblasti. Po drugi strani pa je sama mongolska vlada prosila katoliške misijonarje za pomoč pri spoprijemanju s številnimi nujnimi socialnimi težavami v državi, ki se je v tistem času nahajala v občutljivi fazi političnega prehoda in bila zaznamovana z vsesplošno revščino. V teh projektih še danes sodelujejo misijonarji iz številnih držav, ki služijo mongolski družbi s svojim znanjem, izkušnjami, sredstvi in predvsem ljubeznijo,« je dejal papež in se na vse obrnil z iskreno zahvalo.

Kot iztegnjene roke

Dom usmiljenja se ponuja kot »oporna točka za različne karitativne dejavnosti«, kot »roke, iztegnjene k bratom in sestram, ki se s težavo spoprijemajo z življenjskimi problemi«. »Je neke vrste pristanišče, kjer se je mogoče zasidrati, kjer je mogoče najti posluh in razumevanje,« je o Domu usmiljenja dejal sveti oče in pojasnil, da pa ta nova pobuda, ki se pridružuje mnogim drugim, ki jih podpirajo različne katoliške ustanove, vendarle »predstavlja novo različico«, saj je krajevna Cerkev tista, ki opravlja to delo v sinergiji vseh misijonarskih komponent, a z jasno lokalno identiteto, kot izviren izraz celotne apostolske prefekture.

Papež je izpostavil, da mu je izbira imena Dom usmiljenja zelo všeč: »V teh dveh besedah imamo opredelitev Cerkve, ki je poklicana biti gostoljubno bivališče, kjer lahko vsi doživijo višjo ljubezen, ki premakne in gane srce: nežno in previdnostno ljubezen Očeta, ki nas želi kot brate in sestre v njegovem domu. Zato upam, da se boste vsi lahko srečali ob uresničitvi tega in bodo vse misijonarske skupnosti pri tem aktivno sodelovale z vlaganjem osebja in sredstev.«

Popolnoma zastonjsko in nesebično služenje

A da bi se to uresničilo, je nujno potrebno prostovoljstvo, torej popolnoma zastonjsko in nesebično služenje, za katerega se osebe svobodno odločijo. Ne na osnovi finančnega plačila ali kakršne koli oblike osebnega povračila, temveč iz čiste ljubezni do bližnjega, kot je poudaril Frančišek: »To je slog služenja, ki nas ga je učil Jezus, ko je rekel: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte“ (Mt 10,8). Takšno služenje se zdi kot izgubljena stava, a ko ga sprejmemo, odkrijemo, da to, kar se daje, ne da bi pričakovali povračilo, ni zapravljeno. Nasprotno, postane veliko bogastvo za tistega, ki ponuja svoj čas in energijo. Zastonjskost namreč razveseljuje dušo, ozdravlja rane srca, približuje Bogu, odkriva vir veselja in ohranja notranjo mladost. V tej deželi, polni mladih, je posvečanje prostovoljstvu lahko odločilna pot osebne in družbene rasti.«

Izpostavil je, da tudi v visoko tehnološko razvitih družbah z visokim življenjskim standardom sam sistem socialnega varstva ne zadostuje za zagotavljanje vseh storitev za državljane, če poleg tega ne obstajajo množice prostovoljcev, ki iz ljubezni do drugih dajo na razpolago svoj čas, znanje in sredstva. »Pravega napredka narodov ne merimo z ekonomskim bogastvom, še manj pa s tem, koliko vlagajo v iluzorno moč oborožitve, ampak z njihovo sposobnostjo, da poskrbijo za zdravje, izobraževanje in celostno rast ljudi,« je dejal papež in vse mongolske državljane, ki so znani po svoji velikodušnosti in sposobnosti samožrtvovanja, spodbudil, naj se posvetijo prostovoljstvu in se drugim dajo na razpolago. »Tukaj, v Domu usmiljenja, imate vedno odprto “telovadnico“, kjer lahko urite svoje želje po dobrem in krepite svoje srce,« je spodbudil.

Miti, ki ne veljajo

Ob koncu govora je sveti oče želel še »razbliniti nekaj mitov«. Prvi je mit, da se lahko s prostovoljnim delom ukvarjajo le premožni ljudje. »Realnost pravi nasprotno: ni treba biti bogat, da bi delal dobro, nasprotno, skoraj vedno so navadni ljudje tisti, ki svoj čas, znanje in srce posvetijo skrbi za druge.«

Drugi mit, ki ga je treba ovreči, je, da Katoliška cerkev, ki se po vsem svetu odlikuje po svoji veliki zavzetosti za družbeno pospeševanje, vse to počne zaradi prozelitizma, kot da bi bila skrb za druge oblika prepričevanja, da bi jih pritegnila »na svojo stran«. »Ne,« je poudaril papež, »kristjani prepoznavajo ljudi v stiski in storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi jim olajšali trpljenje, ker v njih vidijo Jezusa, Božjega Sina, in v Njem dostojanstvo vsakega človeka, ki je poklican, da postane Božji sin ali hči. Dom usmiljenja si rad predstavljam kot kraj, kjer ljudje različnih veroizpovedi in celo neverujoči združujejo svoja prizadevanja z lokalnimi katoličani, da bi sočutno pomagali mnogim bratom in sestram po človeštvu. To bo najlepše znamenje bratstva, ki ga bo država znala ustrezno varovati in spodbujati. Da bi se te sanje uresničile, je tu in drugod res nujno, da tisti, ki imajo javno odgovornost, podprejo takšne humanitarne pobude in s tem pokažejo krepostno sinergijo za skupno dobro.«

Tretji mit, ki ga je po papeževem prepričanju treba razbiti, pa je mit, po katerem so pomembna le ekonomska sredstva, kot da je edini način, da poskrbimo za druge zaposlitev plačanega osebja in vlaganje v velike strukture. »Karitativnost seveda zahteva strokovnost, vendar pa dobrodelne pobude ne smejo postati podjetja, temveč morajo ohraniti svežino karitativnih del, kjer tisti, ki potrebujejo pomoč, najdejo ljudi, ki so sposobni prisluhniti in sočustvovati, ne glede na kakršno koli plačilo.«

Da bi zares delali dobro, je potrebno dobro srce

»Z drugimi besedami, da bi zares delali dobro, je nujno potrebno dobro srce, ki je odločeno iskati najboljše za drugega. Delati samo za plačilo ni prava ljubezen; samo ljubezen premaga sebičnost in omogoča, da svet živi naprej,« so se glasile papeževe besede. Spomnil je na dogodek, povezan s sveto Terezijo iz Kalkute. Neki novinar, ki jo je gledal, kako se je vsa zgrbana sklanjala nad smrdečo rano nekega bolnega človeka, naj bi rekel: »To, kar počnete, je lepo, toda osebno tega ne bi počel niti za milijon dolarjev.« Mati Terezija se je nasmehnila in odgovorila: »Za milijon dolarjev tudi jaz tega ne bi počela. To počnem iz ljubezni do Boga!«

»Molim, da bi bil ta slog brezplačnosti dodana vrednost Hiše usmiljenja. Za vse dobro, ki ste ga in ga še boste storili, se vam iz srca zahvaljujem in vas blagoslavljam,« je sklenil sveti oče in zaprosil, naj s to karitativno ljubeznijo molijo tudi zanj.