Sveti oče: Bog govori v tišini, prosimo za dar poslušanja med sinodo

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Poleg papeža Frančiška so bili na Trgu prisotni patriarhi, škofje in voditelji različnih krščanskih Cerkva ter udeleženci sinode, med katerimi je tudi msgr. Maksimilijan Matjaž, ki so po bdenju odšli na tridnevno duhovno obnovo v bližini Rima. Na bdenju je bilo tudi okoli 3000 mladih, ki so od 29. septembra do 1. oktobra zbrani v Rimu na vikendu molitve in podelitve, ki ga organizira taizejska skupnost.

Nagovor papež Frančiška

»Together«. »Skupaj«. Kot prva krščanska skupnost na binkošti. Kot ena čreda, ki jo ljubi in zbira en sam Pastir, Jezus. Kot velika množica v knjigi Razodetja smo tukaj, bratje in sestre »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« (Raz 7,9), prihajamo iz različnih skupnosti in držav, hčere in sinovi istega Očeta, oživljeni z istim Duhom, ki smo ga prejeli pri krstu, poklicani v istem upanju (prim. Ef 4,4-5).

Hvala za vašo prisotnost. Hvala bratu taizejski skupnosti za to pobudo. Z veliko naklonjenostjo pozdravljam voditelje Cerkva, vodje in delegacije različnih krščanskih tradicij ter vse vas, zlasti mlade: hvala, da ste prišli v Rim, da bi molili za nas in z nami pred rednim generalnim zasedanjem škofovske sinode, na predvečer duhovne obnove pred sinodo. »Syn-odos«: hodimo skupaj, ne samo katoličani, ampak vsi kristjani, celotno ljudstvo krščenih, celotno Božje ljudstvo, kajti »samo celota je lahko enost vseh« (J.A. Möhler, Symbolik ode Darstellung der dogmatischen Gegensätze der Katholiken und Protestanten nach ihren öffentlichen Bekenntnisschriften, II, Köln-Olten 1961, 698).

Kot velika množica iz Razodetja smo molili v tišini, poslušali »veliko tišino« (prim. Raz 8,1). In tišina je pomembna, močna: lahko izraža neizrekljivo žalost ob stiskah, v trenutkih veselja pa tudi radost, ki presega besede. Zato bi želel z vami na kratko premišljevati o njenem pomenu v življenju vernika, v življenju Cerkve in na poti enosti med kristjani.

Prvič: tišina je bistvena v življenju vernika. Je namreč na začetku in na koncu Kristusovega zemeljskega življenja. Beseda, Očetova Beseda, je postala »tišina« v jaslih in na križu, v noči Jezusovega rojstva ter velike noči. Nocoj smo se mi kristjani v tišini zaustavili pred križem sv. Damjana, kot učenci, ki poslušajo pred križem, ki je Učiteljev prestol. Naš molk ni bil prazen, ampak je bil trenutek, poln pričakovanja in razpoložljivosti. V svetu, polnem hrupa, nismo več vajeni tišine, včasih jo celo težko prenašamo, saj nas postavi pred Boga in pred nas same. In vendar je tišina temelj besede in življenja. Sveti Pavel pravi, da je bila skrivnost učlovečene Besede »ovita v tišino skozi večne čase« (Rm 16,25) in nas uči, da tišina ohranja skrivnost, kakor je Abraham varoval zavezo, kakor je Marija pod srcem varovala in v srcu nosila življenje svojega Sina (prim. Lk 1,31; 2,19.51). Po drugi strani pa resnica ne potrebuje nasilnih krikov, da bi dosegla srca ljudi. Bog ne mara razglašanja in vrišča, govoričenja in hrupa: Bog raje govori, kot je to storil z Elijo, »v šepetu rahlega vetra« (1 Kr 19,12), v »komaj slišni glasni tišini«. Tako kot Abraham, Elija, Marija se moramo tudi mi osvoboditi številnih hrupov, da bi slišali njegov glas. Kajti samo v naši tišini odmeva njegova Beseda.

Drugič: tišina je bistvena v življenju Cerkve. V Apostolskih delih piše, da je po Petrovem govoru na jeruzalemskem koncilu »vsa množica utihnila« (Apd 15,12) in se pripravila, da bo sprejela pričevanje Pavla in Barnabe o znamenjih in čudežih, ki jih je Bog storil med ljudstvi. To nas spominja, da molk v cerkveni skupnosti omogoča bratsko komunikacijo, v kateri Sveti Duh usklajuje stališča, saj je On harmonija. Biti sinodalni pomeni sprejemati drug drugega tako, v zavedanju, da lahko vsi kaj pričujemo in se česa naučimo, ter skupaj prisluhnemo »Duhu resnice« (Jn 14,17), da bi spoznali, kaj On »govori Cerkvam« (Raz 2,7). In tišina omogoča prav razločevanje, s pozornim poslušanjem »neizrekljivih vzdihov« (Rim 8,26) Duha, ki pogosto skriti odmevajo v Božjem ljudstvu. Zato prosimo Duha za dar poslušanja za udeležence sinode: »poslušanja Boga, da bi skupaj z Njim slišali krik ljudstva; poslušanja ljudstva, da bi skupaj z njim zadihali voljo, h kateri nas kliče Bog« (Nagovor med molitvenim bdenjem v pripravi na sinodo o družini, 4. oktober 2014).

In nazadnje, tretjič: tišina je bistvenega pomena na poti enosti med kristjani. Pravzaprav je temeljna za molitev, iz katere ekumenizem izhaja in brez katere je nerodoviten. Jezus je namreč molil, da bi bili njegovi učenci »eno« (Jn 17,21). Tišina, ki postane molitev, nam omogoča, da sprejmemo dar enosti, »kot jo želi Kristus«, »s sredstvi, ki jih želi On« (prim. P. Couturier, Molitev za enost), ne kot avtonomni sad naših prizadevanj in v skladu z merili, ki so zgolj človeška. Bolj ko se v molitvi skupaj obračamo h Gospodu, bolj čutimo, da je On tisti, ki nas očiščuje in združuje ne glede na razlike. Enost med kristjani raste v tišini pred križem, tako kot semena, ki jih bomo prejeli in predstavljajo različne darove, ki jih Sveti Duh podarja različnim izročilom: na nas je, da jih posejemo v gotovosti, da je samo Bog tisti, ki daje rast (prim. 1 Kor 3,6). Za nas bodo znamenje, da smo tudi mi poklicani tiho umirati sebičnosti, da bi po delovanju Svetega Duha rasli v občestvu z Bogom in v bratstvu med nami.

Zato, bratje in sestre, v skupni molitvi prosimo, da bi se ponovno naučili biti tiho: da bi slišali Očetov glas, Jezusov klic in vzdihe Duha. Prosimo, da bi bila sinoda kairós bratstva; prostor, kjer bo Sveti Duh očistil Cerkev govoric, ideologij in polarizacij. Medtem ko se bližamo pomembni obletnici velikega nicejskega koncila, prosimo, da bi znali kot trije modri združeni in v tišini častiti skrivnost Boga, ki je postal človek; prepričani, da bomo, bližje ko bomo Kristusu, tudi bolj povezani med seboj. In kakor je modre z Vzhoda v Betlehem privedla zvezda, tako naj nas nebeška luč vodi k našemu edinemu Gospodu in k enosti, za katero je On molil. Bratje in sestre, odpravimo se skupaj na pot, v želji, da bi ga srečali, častili in oznanjali, »da bi svet veroval« (Jn 17,21).