"Bratje in sestre, skupaj z vami prosim Marijo, Našo Gospo Varuhinjo, naj bdi nad vašim življenjem, naj varuje Francijo, naj varuje vso Evropo ter naj nam da, da bomo poskočili v Duhu."

PAPEŽ

Sveti oče: Francija in Evropa potrebujeta nov »poskok« vere, ljubezni in upanja

Zadnji dogodek med 44. apostolskim potovanjem papeža Frančiška je bila sveta maša na marsejskem stadionu Velodrome, katere se je udeležilo okoli 50.000 vernikov. Sveti oče se je v homiliji navezal na prebrani evangeljski odlomek o srečanju med Marijo in Elizabeto. Ob Janezu Krstniku, ki je ob Marijinem pozdravu poskočil v Elizabetinem telesu, je razmišljal je o izkušnji vere, ki vzbuja »poskok« spričo življenja ter spričo bližnjega.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

Sveto pismo pripoveduje, da se je kralj David po tem, ko je vzpostavil svoje kraljestvo, odločil prenesti skrinjo zaveze v Jeruzalem. Ko je sklical ljudstvo, je vstal in odpotoval, da bi jo šel iskat; na poti je skupaj z ljudmi tudi sam plesal pred njo in se veselil Gospodove navzočnosti (prim. 2 Sam 6,1-15). Evangelist Luka nam o Marijinem obisku pri sestrični Elizabeti pripoveduje na ozadju tega prizora: tudi Marija namreč vstane in se odpravi v jeruzalemsko pokrajino. Ko vstopi v Elizabetino hišo, otrok, ki ga nosi pod srcem, prepozna prihod Mesija, poskoči od veselja, začne plesati, kot je to storil David pred Skrinjo (prim. Lk 1,39-45).

Marija je torej predstavljena kot resnična Skrinja zaveze, ki v svet prinaša učlovečenega Gospoda. Mlada Devica je tista, ki gre naproti nerodovitni ostareli sorodnici in s tem, ko prinaša Jezusa, postane znamenje Božjega obiskanja, ki premaga vsako nerodovitnost. Mati je tista, ki se vzpenja proti pogorju na Judovem, da bi nam povedala, da se Bog odpravi na pot, nam naproti, da bi nas poiskal s svojo ljubeznijo in bi se ga razveselili. Bog je tisti, ki se odpravi na pot.
V teh dveh ženah, Mariji in Elizabeti, se razodene, da Bog obišče človeštvo: ena je mlada in druga ostarela, ena je devica in druga nerodovitna, in vendar sta obe noseči na »nemogoč« način. To je delo Boga v našem življenju: stori, da je mogoče tudi to, kar se zdi nemogoče, ustvarja življenje tudi v nerodovitnosti.

Bratje in sestre, z iskrenostjo srca se vprašajmo: ali verjamemo, da Bog deluje v našem življenju? Ali verjamemo? Ali verjamemo, da Gospod na skrit in pogosto nepredvidljiv način deluje v zgodovini, dela čudovite stvari ter deluje tudi v naših družbah, zaznamovanih s posvetnim sekularizmom in nekakšno versko brezbrižnostjo?
Obstaja način, kako prepoznati, če imamo to zaupanje v Gospoda. Kateri je ta način? Evangelij pravi: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu« (v. 41). To je znamenje: poskočiti. Kdor veruje, kdor moli, kdor sprejme Gospoda, poskoči v Duhu, čuti, da se v njem nekaj premakne, »pleše« od veselja. In ob tem se želim zaustaviti: poskok vere.

Izkušnja vere vzbuja predvsem poskok spričo življenja. Poskočiti pomeni, da se nas nekaj »dotakne od znotraj«, vztrepetati, začutiti, da se v našem srcu nekaj premakne. Je nasprotno od plitvega, hladnega srca, ki je navajeno na mirno življenje; ki se obda z brezbrižnostjo in postane neprepustno; ki otrdi, postane neobčutljivo za vse stvari in ljudi, tudi za tragično odmetavanje človeškega življenja, ki se ga danes zavrača v mnogih osebah, ki emigrirajo, pa tudi v mnogih nerojenih otrocih in tolikih zapuščenih ostarelih ljudeh. Hladno in plitvo srce za seboj mehanično vleče življenje, brez gorečnosti, brez zagona, brez želje. In zaradi vsega tega se lahko v naši evropski družbi zboli: cinizem, skeptičnost, resignacija, negotovost, splošen občutek žalosti. Nekdo jih je poimenoval »žalostne gorečnosti«: to je življenje brez poskokov.

Kdor je rojen za vero, pa prepozna Gospodovo navzočnost, kakor otrok, ki ga Elizabeta nosi pod srcem. Prepozna njegovo delo v kaljenju dni in prejme nove oči za gledanje stvarnosti; tudi sredi težav, problemov in trpljenja vsak dan opazi obisk Boga in čuti, da ga On spremlja in podpira. Spričo skrivnosti osebnega življenja in družbenih izzivov se tisti, ki veruje, zgane, ima gorečnost, ima sanje, ki jih goji, interes, ki spodbuja k angažiranosti v prvi osebi. Vsak izmed nas se lahko sedaj vpraša: ali jaz čutim te stvari? Ali imam te stvari? Kdor je takšen, ve, da je Gospod prisoten v vsem, da kliče, vabi k pričevanju evangelija, da bi s krotkostjo, s prejetimi darovi in karizmami gradili nov svet.

Izkušnja vere poleg poskoka spričo življenja vzbuja tudi poskok spričo bližnjega. V skrivnosti Obiskanja namreč vidimo, da se obisk Boga ne zgodi prek izrednih nebeških dogodkov, ampak v preprostosti srečanja. Bog pride na prag družinske hiše, v nežnem objemu med dvema ženama, v srečanju dveh nosečnosti, polnih čudenja in upanja. In v tem srečanju je Marijina skrbnost, Elizabetino čudenje in veselje podelitve.

Tega se vedno spominjajmo, tudi v Cerkvi: Bog je odnos in nas pogosto obišče prek človeških srečanj, kadar se znamo odpreti drugemu, ko se v nas vzbudi zanimanje za življenje tistega, ki gre vsak dan mimo nas, ter ko naše srce ne ostane ravnodušno in neobčutljivo spričo ran tistih, ki so bolj krhki. Naša metropolitanska mesta in številne evropske države kot je Francija, kjer sobivajo različne kulture in verstva, so v tem smislu velik izziv ob povečanem individualizmu, sebičnosti ter zaprtosti, ki povzročajo osamljenost in trpljenje. Od Jezusa se učimo, da bi trepetali za tiste, ki živijo poleg nas; učimo se od Njega, ki pred utrujenimi in izčrpanimi množicami čuti sočutje in je ganjen (prim. Mr 6,34); spričo ranjenega mesa tistih, ki jih srečuje, se v njem zgane usmiljenje. Kot pravi eden izmed vaših velikih svetnikov, Vincencij Pavelski, »si moramo prizadevati, da bi omehčali svoja srca in jih naredili občutljiva za bolečine in stiske bližnjega, ter prositi Boga, naj nam da resničnega duha usmiljenja, ki je prav njegov duh«, do te mere, da bi spoznali, da so ubogi »naši gospodje in gospodarji« (Correspondance, entretiens, documents, Paris 1920-25, 341; 392-393).

Bratje, sestre, mislim na številne »poskoke« Francije, na zgodovino, bogato s svetostjo, kulturo, z umetniki in misleci, ki so navduševali številne generacije. Tudi danes naše življenje, življenje Cerkve, Francije in Evrope potrebuje to: milost poskoka, novega poskoka vere, ljubezni in upanja. Ponovno moramo odkriti gorečnost in navdušenje, ponovno odkriti okus zavzemanja za bratstvo, da bi si ponovno upali tvegati ljubezen v družinah in do najšibkejših ter v evangeliju najti milost, ki preoblikuje in dela življenje lepo.

Glejmo Marijo, ki si s tem, ko se odpravi na pot, povzroči nekatere nevšečnosti in nas uči, da je Bog prav takšen: povzroča nam nevšečnosti, spodbudi nas v gibanje, zaradi njega »poskočimo«, kot se je zgodilo Elizabeti. In mi želimo biti kristjani, ki Boga srečujejo z molitvijo in brate z ljubeznijo; kristjani, ki poskočijo, ki vibrirajo, sprejmejo ogenj Duha in se pustijo opeči današnjim vprašanjem, izzivom Sredozemlja, kriku ubogih, »svetim utopijam« bratstva in miru, ki čakajo, da bodo uresničene.

Bratje in sestre, skupaj z vami prosim Marijo, Našo Gospo Varuhinjo, naj bdi nad vašim življenjem, naj varuje Francijo, naj varuje vso Evropo ter naj nam da, da bomo poskočili v Duhu. In to bi rad storil z besedami Paula Claudela: »Vidim odprto cerkev. […] / Nimam ničesar, kar bi podaril in ničesar, za kar bi prosil. / Prihajam, Mati, samo zato, da bi te gledal. / Te gledal, jokal od sreče, vedel tole: / da sem tvoj sin in da si ti tam. [...] Biti s teboj, Marija, na tem kraju, kjer si ti. [...] / Ker si ti za vedno, / preprosto zato, ker si Marija, / preprosto zato, ker obstajaš, / Mati Jezusa Kristusa, bodi zahvaljena!« (»La Vierge à midi«, Poëmes de Guerre 1914-1916, Pariz, 1922).