Sveti oče v Marseillu: Sredozemlje naj postane laboratorij miru

Andreja Červek – Vatikan

Morje, pristanišče in svetilnik so bile tri podobe, značilne za mesto Marseille, ki jih je papež Frančišek vzel za izhodišče svojega govora. Sredozemlje je opisal kot zibelko civilizacije in prostor srečevanja, ki ravno zaradi svoje bogate zgodovine »v sebi nosi globalno poklicanost k bratstvu, ki je edini način za preprečevanje in premagovanje konfliktov«. Opozoril je, da se Sredozemlje iz zibelke civilizacije spreminja v grob dostojanstva, pri tem pa seveda mislil na problematiko migracije. Izpostavil je, da »glavno merilo ne more biti ohranjanje lastne blaginje, temveč zaščita človeškega dostojanstva«. »Na tiste, ki se zatečejo k nam, ne smemo gledati kot na breme, ki ga je treba nositi«, ampak kot na brate.

Zgodovina nas poziva, da predramimo vest in preprečimo brodolom civilizacije. Zapiranje namreč  pomeni vrnitev v preteklost. Rešitve ni v zavračanju, temveč v tem, da se v skladu z možnostmi zagotovi veliko število zakonitih in urejenih vstopov, ki bodo trajnostni zaradi pravičnega sprejema na strani evropske celine in v okviru sodelovanja z državami izvora. Reči »dovolj« pa pomeni zatiskati si oči; poskus, da bi sedaj »rešili sebe«, se bo jutri spremenil v tragedijo.

Ob koncu je spodbudil: »Bodite morje dobrega, da bi k današnji revščini pristopili s sinergijo solidarnosti; bodite gostoljubno pristanišče, da bi sprejeli tiste, ki iščejo boljšo prihodnost; bodite svetilnik miru, da bi s kulturo srečanja razbili temna brezna nasilja in vojne.«

Govor papeža Frančiška med sklepnim zasedanjem Sredozemskih srečanj (Rencontres Méditerranéennes), Svetilniška palača (Palais du Pharo) v Marseillu, 23. september 2023

Gospod predsednik republike, dragi bratje škofje, spoštovani župani in oblasti, ki predstavljate mesta in ozemlja, ki jih obdaja Sredozemsko morje, vsi prijateljice in prijatelji!

Prisrčno vas pozdravljam in sem hvaležen vsakemu od vas, da ste sprejeli povabilo kardinala Avelina in se udeležili teh srečanj. Zahvaljujem se vam za vaše delo in dragocena razmišljanja, ki ste jih podelili. Po Bariju in Firencah se pot v služenju sredozemskim narodom nadaljuje: tudi tu cerkveni in civilni voditelji niso skupaj, da bi se ukvarjali z medsebojnimi interesi, ampak zaradi želje, da bi poskrbeli za človeka; hvala, da to počnete skupaj z mladimi, ki so sedanjost in prihodnost Cerkve in družbe.

Mesto Marseille je zelo staro. Ustanovili so ga grški pomorščaki iz Male Azije, miti pa ga povezujejo z ljubezensko zgodbo med izseljenim mornarjem in domačo princeso. Že od svojih začetkov ima složen in svetovljanski značaj: sprejema bogastvo morja in daje domovino tistim, ki je nimajo več. Marseille nam govori, da je kljub težavam skupno življenje mogoče in da je vir veselja. Na zemljevidu, med Nico in Montpellierjem, se zdi, da skoraj nariše nasmeh; in rad o njem razmišljam tako, kot o »nasmehu Sredozemlja«. Zato bi vam želel ponuditi nekaj misli o treh stvarnostih, ki so značilne za Marseille: morje, pristanišče in svetilnik.

1. Morje. Množica ljudstev je iz tega mesta naredila mozaik upanja z veliko večetnično in večkulturno tradicijo, ki jo predstavlja več kot 60 konzulatov na njegovem ozemlju. Marseille je hkrati pluralno in izjemno mesto, saj je prav zaradi svoje pluralnosti, ki je posledica srečanja s svetom, njegova zgodovina izjemna. Danes pogosto slišimo, da je sredozemska zgodovina splet sporov med različnimi civilizacijami, verstvi in pogledi. Ne spreglejmo problemov, a prav tako se ne pustimo preslepiti: zaradi izmenjav med narodi je Sredozemlje postalo zibelka civilizacije, morje, prepolno zakladov, tako da, kot je zapisal velik francoski zgodovinar, »ni ena pokrajina, ampak nešteto pokrajin. Ni eno morje, temveč vrsta morij«; »tisočletja se je vanj stekalo vse, kar je zapletalo in bogatilo njegovo zgodovino« (F. BRAUDEL, La Méditerranée, Pariz 1985, 8). Mare nostrum je prostor srečevanja: med abrahamskimi religijami, med grško, latinsko in arabsko mislijo, med znanostjo, filozofijo in pravom ter med številnimi drugimi stvarnostmi. Svetu je posredovalo visoko vrednost človeka, obdarjenega s svobodo, odprtega za resnico in potrebnega odrešitve, ki vidi svet kot čudo, ki ga je treba odkriti, in vrt, ki ga je treba naseliti, v znamenju Boga, ki z ljudmi sklepa zaveze.

Neki veliki župan v Sredozemlju ni videl vprašanja spora, ampak odgovor miru, »začetek in temelj miru med vsemi narodi sveta« (G. LA PIRA, besede ob sklepu prvega Sredozemskega pogovora, 6. oktober 1958). Rekel je: »Odgovor [...] je mogoč, če upoštevamo skupno zgodovinsko in tako rekoč trajno poklicanost, ki jo je v preteklosti, v sedanjosti in v določenem smislu tudi v prihodnosti Previdnost dodelila ljudstvom in narodom, ki živijo na obalah tega skrivnostnega razširjenega Tiberijskega jezera, kar je Sredozemlje« (Govor ob odprtju prvega Sredozemskega pogovora, 3. oktober 1958). Tiberijsko jezero ali Galilejsko morje: tisti kraj v Palestini, kjer se je v Kristusovem času zbiralo največ različnih ljudstev, verovanj in tradicij. Tam, v »Galileji narodov« (prim. Mt 4,15), čez katero pelje Morska pot, se je odvijal večji del Jezusovega javnega življenja. Raznovrstno in v mnogih pogledih nestabilno okolje je bilo prizorišče univerzalnega oznanila blagrov v imenu Boga Očeta vseh, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). To je bilo tudi povabilo k razširitvi meja srca, premagovanju etničnih in kulturnih ovir. Tu je torej odgovor, ki prihaja iz Sredozemlja: to večno Galilejsko morje vabi, da se razdvajanju konfliktov zoperstavimo s »sobivanjem razlik« (T. BELLO, Benedette inquietudini, Milano 2001, 73). Mare nostrum na križišču med severom in jugom, vzhodom in zahodom združuje izzive celotnega sveta, o čemer priča njegovih »pet obal«: severna Afrika, Bližnji vzhod, Črno in Egejsko morje, Balkan ter latinska Evropa. To je postojanka izzivov, ki zadevajo vse: pomislimo na podnebne izzive, pri čemer Sredozemlje predstavlja hotspot, kjer se spremembe najhitreje opazi. Skratka, to morje, okolje, ki ponuja edinstven pristop h kompleksnosti, je »ogledalo sveta« in v sebi nosi globalno poklicanost k bratstvu, ki je edini način za preprečevanje in premagovanje konfliktov.

Bratje in sestre, v današnjem morju sporov smo zbrani tukaj, da bi poudarili prispevek Sredozemlja, da bi ponovno postalo laboratorij miru. To je namreč njegova poklicanost, biti kraj, kjer se različne države in stvarnosti srečujejo na podlagi človečnosti, ki si jo vsi delimo, in ne na podlagi nasprotnih ideologij. Da, Sredozemlje izraža misel, ki ni uniformna in ideološka, temveč poliedrična in skladna z realnostjo; vitalno, odprto in spravljivo misel: misel skupnosti. Kako zelo jo potrebujemo v sedanjem trenutku, ko zastareli in bojeviti nacionalizmi hočejo izničiti sanje o skupnosti narodov! Toda – ne pozabimo – z orožjem se ustvarja vojna, ne mir, in s pohlepom po moči se vračamo v preteklost, ne gradimo prihodnosti.

Kje torej začeti, da bi ukoreninili mir? Na obali Galilejskega morja je Jezus začel dajati upanje ubogim, ko jih je razglasil za blagrovane: prisluhnil je njihovim potrebam, ozdravil njihove rane, predvsem pa jim je oznanil veselo novico o Božjem kraljestvu. Tu je treba ponovno začeti, pri pogosto tihem vpitju zadnjih, ne pri prvih v razredu, ki, čeprav so dobro, povzdignejo svoj glas. Ponovno začnimo, Cerkev in civilna skupnost, s poslušanjem revnih, ki niso številke, ampak obrazi, ki se »jih sprejema, ne prešteva« (P. MAZZOLARI, La parola ai poveri, Bologna 2016, 39). Sprememba koraka naših skupnostih je v tem, da jih obravnavamo kot brate, katerih zgodbe bi morali poznati, in ne kot moteče težave; je v tem, da jih sprejmemo, ne da jih skrivamo; da jih vključimo, ne da jih izselimo; da jim damo dostojanstvo. Danes je morje človeškega sobivanja onesnaženo z negotovostjo, ki prizadene celo prelepi Marseille. Tam, kjer je negotovost, je tudi kriminal: kjer je materialna, izobraževalna, delovna, kulturna in verska revščina, tam je tlakovan teren za mafije in nezakonito trgovino. Samo prizadevanje institucij ni dovolj, potrebujemo vzgib vesti, da rečemo »ne« nezakonitosti in »da« solidarnosti, ki ni kaplja v morje, ampak nepogrešljiv element za prečiščevanje voda.

Dejansko resnična družbena težava ni toliko v naraščanju problemov, ampak v upadanju oskrbe. Kdo je danes blizu mladim, ki so prepuščeni sami sebi in so lahek plen kriminala in prostitucije? Kdo je blizu ljudem, zasužnjenim z delom, ki bi jih moralo narediti svobodnejše? Kdo skrbi za prestrašene družine, ki se bojijo prihodnosti in prihoda otrok na svet? Kdo prisluhne ječanju osamljenih starejših ljudi, ki so namesto da bi jih spoštovali, parkirani z lažno dostojanstveno obljubo sladke smrti, ki je v resnici bolj slana od morske vode? Kdo pomisli na nerojene otroke, zavrnjene v imenu lažne pravice do napredka, ki je v resnici nazadovanje potreb posameznika? Kdo se s sočutjem ozira onkraj svoje obale, da bi slišal krike bolečine, ki prihajajo iz Severne Afrike in Bližnjega vzhoda? Koliko ljudi živi sredi nasilja in trpi zaradi nepravičnosti in preganjanja! Mislim na mnoge kristjane, ki so pogosto prisiljeni zapustiti svoje dežele ali pa v njih živeti, ne da bi jim bile priznane pravice in ne da bi imeli polnopravno državljanstvo. Prosim, zavzemajmo se, da bodo tisti, ki so del družbe, postali njeni polnopravni državljani. In potem je tu še krik bolečine, ki najbolj vrešči in ki mare nostrum spreminja v mare mortuum, Sredozemlje iz zibelke civilizacije spreminja v grob dostojanstva. To je zadušljiv krik bratov in sester migrantov, ki mu želim posvetiti pozornost in razmišljati o drugi podobi, ki nam jo ponuja Marseille, to je njegovo pristanišče.

2. Pristanišče mesta Marseille že stoletja predstavlja široko odprta vrata na morje, proti Franciji in proti Evropi. Od tu so se odpravili mnogi, da bi v tujini našli delo in prihodnost, in tu so mnogi vstopili skozi vrata celine s prtljago, polno upanja. Marseille ima veliko pristanišče in je velika vrata, ki jih ni mogoče zapreti. Vrsta sredozemskih pristanišč pa se je zaprlo. Dve besedi sta odmevali in večali strah ljudi: »invazija« in »izredne razmere«. Toda kdor tvega svoje življenje na morju, ne napada, ampak išče sprejem. Kar zadeva izredne razmere, pojav migracij ni toliko trenutna nujnost, ki je vedno primerna za vzbujanje alarmantne propagande, temveč dejstvo našega časa, proces, ki vključuje tri celine okoli Sredozemlja in ki ga je treba obravnavati z modro daljnosežnostjo: z evropsko odgovornostjo, ki je sposobna obvladovati objektivne težave. Mare nostrum kliče po pravičnosti, saj se na njegovih obalah kopičijo razkošje, potrošništvo in zapravljanje na eni strani ter revščina in negotovost na drugi. Tudi tu Sredozemlje zrcali svet, z jugom, ki se obrača k severu, z mnogimi državami v razvoju, ki jih pestijo nestabilnost, režimi, vojne in dezertifikacija, ki se ozirajo k bogatim državam v globaliziranem svetu, v katerem smo vsi povezani, a razlike še nikoli niso bile tako velike. In vendar te razmere v zadnjih letih niso nič novega in ni ta papež, ki je prišel z drugega konca sveta, prvi, ki nanje opozarja z nujnostjo in zaskrbljenostjo. Cerkev o tem govori že več kot petdeset let.

Pravkar se je končal drugi vatikanski koncil in sveti Pavel VI. je v svoji okrožnici Populorum progressio zapisal: »Narodi, ki trpijo zaradi lakote, se danes neposredno obračajo na narode, ki živijo v izobilju. Cerkev trepeta pred tem klicem tesnobe in vsakega poziva, naj z ljubeznijo odgovori svojemu bratu« (št. 3). Papež Montini je naštel »tri dolžnosti« najrazvitejših držav, ki so »ukoreninjene v človeškem in nadnaravnem bratstvu«: »dolžnost solidarnosti, to je pomoč, ki jo morajo bogati narodi nuditi državam v razvoju; dolžnost socialne pravičnosti, to je ponovna pravilnejša ureditev pomanjkljivih trgovinskih odnosov med močnimi in šibkimi narodi; dolžnost univerzalne ljubezni, to je spodbujanje bolj človeškega sveta za vse, sveta, v katerem imajo vsi kaj dati in prejeti, ne da bi napredek nekaterih predstavljal oviro za razvoj drugih« (št. 44). Žal – to moramo priznati – svet ni šel po teh poteh, ampak je izbral pot pohlepa, ki ustvarja »neenakost«. Dejansko »izključno prizadevanje za imeti postane [...] ovira za rast življenja in nasprotuje njegovi resnični veličini: tako za narode kot za osebe je pohlep najbolj očitna oblika moralne nerazvitosti« (št. 19). V luči evangelija in teh razmišljanj je Pavel VI. leta 1967 poudaril »dolžnost sprejemanja«, na kateri, kot je zapisal, »ne bomo nikoli preveč vztrajali« (št. 67).

Seveda so na očeh vseh težave pri sprejemanju. Migrante je treba sprejeti, zaščiti, spodbujati in vključevati. Res je, da ni enostavno integrirati oseb, ki jih ne pričakujemo, vendar glavno merilo ne more biti ohranjanje lastne blaginje, temveč zaščita človeškega dostojanstva. Na tiste, ki se zatečejo k nam, ne smemo gledati kot na breme, ki ga je treba nositi: če jih bomo videli kot brate, se nam bodo zdeli predvsem kot dar. Jutri je svetovni dan migrantov in beguncev. Dopustimo, da se nas dotaknejo zgodbe naših številnih bratov in sester v stiski, ki imajo pravico, da migrirajo ali da ne migrirajo, in ne zaprimo se v brezbrižnost. Zgodovina nas poziva, da predramimo vest in preprečimo brodolom civilizacije. Prihodnosti namreč ne bo v zaprtosti, ki pomeni vrnitev v preteklost, obrniti se nazaj na poti zgodovine. Proti strašni nadlogi izkoriščanja ljudi ni rešitev v zavračanju, temveč v tem, da se v skladu z možnostmi zagotovi veliko število zakonitih in urejenih vstopov, ki bodo trajnostni zaradi pravičnega sprejema na strani evropske celine in v okviru sodelovanja z državami izvora. Reči »dovolj« pa pomeni zatiskati si oči; poskus, da bi sedaj »rešili sebe«, se bo jutri spremenil v tragedijo, ko nam bodo prihodnje generacije ali hvaležne, če nam bo uspelo ustvariti pogoje za neizogibno integracijo, ali pa nas bodo krivile, če bomo podpirali le sterilno asimilacijo. Integracija je naporna, vendar daljnosežna: pripravlja prihodnost, ki bo, če nam je to všeč ali ne, skupna ali ne; asimilacija, ki ne upošteva razlik in ostaja toga v svojih paradigmah, pa dopušča prevlado ideje nad resničnostjo in ogroža prihodnost, povečuje razdalje in povzroča getoizacijo, ki podpihuje sovražnost in nestrpnost. Bratstvo potrebujemo kot kruh. Že sama beseda »brat« v svoji indoevropski izpeljanki razkriva koren, povezan s prehrano in preživljanjem. Sebe pa bomo preživljali le tako, da se bomo z upanjem hranili najšibkejše in jih sprejeli kot brate. »Ne pozabite na gostoljubnost« (Heb 13,2), nas spominja Sveto pismo.

V zvezi s tem je pristanišče v Marseillu tudi »vrata vere«. Po izročilu so tu pristali svetniki Marta, Marija in Lazar ter v teh krajih širili evangelij. Vera prihaja z morja, na kar spominja tudi marsejska tradicija svečnice s pomorsko procesijo. Lazar je v evangeliju Jezusov prijatelj, hkrati pa je to tudi ime glavnega junaka zelo aktualne prilike, ki nam odpira oči za neenakost, ki razjeda bratstvo, in nam govori o Gospodovi naklonjenosti do ubogih. Mi, kristjani, ki verujemo v Boga, ki je postal človek, v enega in edinega Človeka, ki je na obalah Sredozemlja govoril o sebi kot o poti, resnici in življenju (prim. Jn 14,6), ne moremo sprejeti, da se zaprejo poti srečanja, da resnica boga denarja prevlada nad človeškim dostojanstvom, da se življenje spremeni v smrt! Cerkev, ki priznava, da se je Bog v Jezusu Kristusu »na določen način združil z vsakim človekom« (Gaudium et spes, 22), s svetim Janezom Pavlom II. verjame, da je njena pot človek (prim. okrožnica Redemptor hominis, 14). Časti Boga in služi najslabotnejšim, ki so njegovi zakladi. Častiti Boga in služiti bližnjemu, to je tisto, kar šteje: ne družbena pomembnost ali številčna stalnost, ampak zvestoba Gospodu in človeku!

To je krščansko pričevanje, ki je velikokrat celo junaško; mislim na primer na svetega Karla de Foucaulda, »univerzalnega brata«, na alžirske mučence, pa tudi na številne današnje karitativne delavce. V tem življenjskem stilu, ki je pohujšljivo evangeljski, Cerkev najde varno pristanišče, v katerem se lahko zasidra in iz katerega lahko odrine, da bi stkala vezi z ljudmi vseh ljudstev, povsod iskala sledi Duha in ponujala, kar je prejela po milosti. Tu je najčistejša resničnost Cerkve, tu je – je zapisal Bernanos – »Cerkev svetnikov« in dodal, da »ves ta veliki aparat modrosti, moči, elastične discipline, veličastnosti in mogočnosti sam po sebi ni nič, če ga ne oživlja ljubezen« (Ivana Arška, krivoverka in svetnica, 1934). Rad izpostavim to francosko pronicljivost, verujočega in ustvarjalnega genija, ki je te resnice potrjeval s številnimi gestami in spisi. Sveti Cezarij iz Arla je dejal: »Če imaš ljubezen, imaš Boga; in če imaš Boga, kaj ti manjka?« (Sermo 22,2). Pascal je priznal, da je »edini predmet Svetega pisma ljubezen« (Misli, št. 301) in da »resnica zunaj ljubezni ni Bog, ampak je njegova podoba in malik, ki ga človek ne sme ne ljubiti ne častiti« (Misli, št. 767). In sveti Janez Kasijan, ki je umrl tukaj, je zapisal, da je »vse, tudi tisto, kar velja za koristno in potrebno, manj vredno od tistega dobrega, ki je mir in ljubezen« (Duhovna predavanja XVI, 6).

Zato je lepo, da kristjani niso na drugem mestu po ljubezni in da je evangelij ljubezni magna charta pastorale. Nismo poklicani, da bi objokovali pretekle čase ali na novo opredelili cerkveni pomen, ampak smo poklicani k pričevanju: ne da bi evangelij izvezli z besedami, ampak da bi mu dali meso; ne da bi merili vidljivost, ampak da bi se razdajali v zastonjskosti in verovali, da je »Jezusova mera ljubezen brez mere« (Homilija, 23. februar 2020). Sveti Pavel, apostol narodov, ki je velik del svojega življenja preživel na sredozemskih poteh, od enega pristanišča do drugega, je učil, da moramo za izpolnitev Kristusove postave nositi bremena drug drugega (glej Gal 6,2). Dragi bratje škofje, ne obremenjujmo ljudi z bremeni, ampak jim odvzemimo njihove napore v imenu evangelija usmiljenja, da bi utrujenemu in ranjenemu človeštvu z veseljem prinesli Jezusovo olajšanje. Naj bo Cerkev pristanišče upanja za obupane. Naj bo pristanišče osvežitve, kjer se bodo ljudje počutili opogumljene, da se podajo v življenje z neprimerljivo močjo Kristusovega veselja. To med drugim in bolj od drugih pričakujejo mladi. Na obali Galilejskega morja jih je nekaj zapustilo varen pristan svojih čolnov, da bi sledili Učitelju. To so storili pod vtisom njegovega zgleda, oblasti njegovih dejanj in besed. Če želimo, da se mladi posvetijo evangeliju in visoki službi politike, moramo biti tudi sami verodostojni: pozabiti nase, osvoboditi se avtoreferencialnosti, biti predani v nenehnem posvečanju drugim, srečni usmerjati žarke svetlobe na poti drugih.

3. Tako sem prišel do zadnje podobe, to je svetilnik. Ta osvetljuje morje in pomaga videti pristanišče. Katere svetlobne sledi lahko usmerjajo pot sredozemskih Cerkva? Ob razmišljanju o morju, ki povezuje veliko različnih verujočih skupnosti, verjamem, da lahko razmišljamo o bolj sinergičnih poteh, morda celo o možnosti ustanovitve cerkvene konference za Sredozemlje, ki bi omogočila izmenjave in temu območju zagotovila večjo cerkveno reprezentativnost. Če pomislimo tudi na pristanišče in vprašanje migracij, bi bilo lahko dobro prizadevati si za posebno pastoralo, ki bi bila še bolj povezana, tako da bi najbolj izpostavljene škofije lahko zagotovile boljšo duhovno in človeško pomoč svojim sestram in bratom, ki prihajajo v stiski.

Svetilnik v tej prestižni stavbi, ki nosi njegovo ime, me navsezadnje vodi k razmišljanju zlasti o mladih: oni so tista luč, ki kaže pot naprej. Marseille je veliko univerzitetno mesto, sedež  štirih kampusov; od približno 35.000 študentov, ki jih obiskujejo, je 5.000 tujcev. Kje drugje bi bilo bolje začeti tkati odnose med kulturami, če ne pri univerzi? Tam mladih ne očarajo zapeljivosti moči, temveč sanje o gradnji prihodnosti. Sredozemske univerze so laboratoriji sanj in gradbišča prihodnosti, kjer mladi zorijo z medsebojnim srečevanjem in spoznavanjem ter odkrivanjem kultur in okolij, ki so si blizu in hkrati različni. Na ta način se rušijo predsodki, celijo rane in preprečuje fundamentalistična retorika. Dobro izobraženi in k bratstvu usmerjeni mladi bodo lahko odprli še ne pričakovana vrata dialoga. Toda najpomembnejši izziv vzgoje se nanaša na vsako formativno obdobje: že v otroštvu je mogoče z »mešanjem« z drugimi premagati številne ovire in predsodke ter razvijati lastno identiteto v okviru vzajemne obogatitve.

K temu lahko prispeva tudi Cerkev ter dá na razpolago svoje vzgojne mreže in spodbuja »ustvarjalnost bratstva«. Izziv je tudi sredozemska teologija, ki razvija misel, zavezano resničnosti, ki je »dom« človeškega in ne le tehničnega podatka, ki lahko združuje generacije s povezovanjem spomina in prihodnosti ter na izviren način spodbuja ekumensko pot med kristjani in dialog med verniki različnih verstev. Dobro se je podati v filozofsko in teološko raziskovanje, ki na podlagi sredozemskih kulturnih virov človeku vrača upanje, skrivnost svobode, ki potrebuje Boga in drugega, da bi osmislila njegov lasten obstoj. Prav tako je treba razmišljati o Božji skrivnosti, za katero nihče ne more trditi, da jo poseduje ali obvladuje, in ki jo je dejansko treba odstraniti iz vsake nasilne in instrumentalne uporabe, zavedajoč se, da priznanje njene veličine v nas predpostavlja ponižnost iskalcev.

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vaše potrpežljivo poslušanje in prizadevanje. Pogumno pojdite naprej! Bodite morje dobrega, da bi k današnji revščini pristopili s sinergijo solidarnosti; bodite gostoljubno pristanišče, da bi sprejeli tiste, ki iščejo boljšo prihodnost; bodite svetilnik miru, da bi s kulturo srečanja razbili temna brezna nasilja in vojne. Hvala.