Papež med homilijo ob sklepu zasedanja sinode: Bodimo Cerkev češčenja in služenja

Papež Frančišek

HOMILIJA SVETEGA OČETA
30. nedelja med letom
Sklep rednega zasedanja Škofovske sinode
Bazilika sv. Petra, 29. oktobra 2023

Gre samo za izgovor, s katerim se učitelj postave predstavi Jezusu, da bi ga preizkusil. Vendarle pa je njegovo vprašanje pomembno in vedno aktualno, ki si včasih utre pot v naša srca in v življenje Cerkve: »Katera je največja zapoved?« (Mt 22,36). Tudi mi, potopljeni v živo reko izročila, se sprašujemo: kaj je najbolj pomembno? Kaj je gonilno središče? Kaj je najbolj pomembno, tako da je osnovno merilo vsega? Jezusov odgovor je jasen: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39).

Bratje kardinali, sobratje škofje in duhovniki, redovnice in redovniki, sestre in bratje. Ob koncu tega dela poti, ki smo jo prehodili, je pomembno, da se ozremo na »načelo in temelj«, iz katerega se vse začne in znova začenja: ljubiti. Ljubiti Boga z vsem svojim življenjem in ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Ne naše strategije, ne človeški izračuni, ne mode sveta, ampak ljubiti Boga in bližnjega: to je srce vsega. Toda kako izraziti ta polet ljubezni? Predlagam vam dva glagola, dva vzgiba srca, o katerih želim premišljevati: častiti in služiti. Boga ljubimo s češčenjem in s služenjem.

Prvi glagol, častiti. Ljubiti pomeni častiti. Češčenje je prvi odgovor, ki ga lahko ponudimo zastonjski in presenetljivi Božji ljubezni. Čudenje češčenja je v Cerkvi bistvena. Častiti namreč pomeni v veri spoznati, da je samo Bog Gospod in da so od nežnosti njegove ljubezni odvisna naša življenja, pot Cerkve, usoda zgodovine. On je smisel življenja.

Ko častimo Njega, ponovno odkrijemo, da smo svobodni. Zato je ljubezen do Gospoda v Svetem pismu pogosto povezana z bojem proti vsakemu malikovanju. Kdor časti Boga, zavrača malike, kajti medtem ko Bog osvobaja, maliki zasužnjujejo. Varajo nas in nikoli ne izpolnijo tega, kar obljubljajo, ker so »delo človeških rok«. Sveto pismo je ostro proti malikovanju, ker so maliki človekovo delo in človek z njimi manipulira, medtem ko je Bog vedno Živi, ki je tukaj in onkraj, »ki ni narejen, kot si ga zamišljam jaz, ki ni odvisen od tega, koliko jaz pričakujem od njega, ki potemtakem lahko preobrne moja pričakovanja prav zaradi tega, ker je živ. Potrditev, da nimamo vedno prave predstave o Bogu, je, da smo včasih razočarani: pričakoval sem to in to, predstavljal sem si, da bo Bog tako ravnal, pa sem se motil. Na ta način ponovno prehodimo pot malikovanja, ko želimo, da bi Gospod ravnal po podobi, ki smo si jo naredili o njem. To je nevarnost, v katero lahko vedno zapademo: mišljenje, da »nadzorujemo Boga«, da njegovo ljubezen zapremo v svoje načrte. Njegovo delovanje pa je vedno nepredvidljivo, gre onkraj in zato to Božje delovanje zahteva čudenje in češčenje. Čudenje je zelo pomembno.

Vedno se moramo boriti proti posvetnemu malikovanju, ki pogosto izhaja iz osebne prevzetnosti, kot je želja po uspehu, uveljavitev samega sebe za vsako ceno, pohlep po denarju, – hudič vstopa preko žepov, ne pozabimo tega! – privlačnost karierizma; pa tudi malikovanja, ki je zakrinkano v duhovnost: moja duhovnost, moje verske ideje, moja pastoralna sposobnost … Bodimo pozorni, da se ne bi zgodilo, da bi v središče postavili sebe namesto Njega. In vrnimo se k češčenju. Naj bo za nas, pastirje, središčno: vsak dan posvetimo čas domačnosti z Jezusom, Dobrim pastirjem, pred tabernakljem, častiti. Cerkev mora biti častilka: v vsaki škofiji, v vsaki župniji, v vsaki skupnosti naj se časti Gospod! Samo tako se bomo obrnili k Jezusu in ne k sebi. Kajti samo preko tišine v češčenju se bo Božja beseda naselila v naše besede; samo pred Njim bomo očiščeni, spremenjeni in prenovljeni z ognjem njegovega Duha. Bratje in sestre, častimo Gospoda Jezusa!

Drugi glagol je služiti. Ljubiti pomeni služiti. Ljubiti in služiti. Častiti, ljubiti, služiti. V največji zapovedi Kristus Boga poveže z bližnjim, tako da nista nikoli ločena. Nobene pristne verske izkušnje ni, ki bi bila gluha za krik sveta, torej pristna verska izkušnja. Brez vpletenosti v skrb za bližnjega ni ljubezni do Boga, sicer tvegamo farizejstvo. Morda imamo v resnici veliko lepih idej za prenovo Cerkve, vendar si zapomnimo: častiti Boga in ljubiti brate z njegovo ljubeznijo je velika in trajna prenova. Biti Cerkev češčenja in Cerkev služenja, ki umiva noge ranjenemu človeštvu, ki spremlja krhke, slabotne in zavržene, ki gre nežno naproti najbolj ubogim. Bog je to ukazal v prvem berilu.

Bratje in sestre, mislim na tiste, ki so žrtve vojnih grozot; na trpljenje migrantov, na skrite bolečine tistega, ki je ostal sam in v revščini; na tistega, ki nima glasu. In pomislim, koliko krat se za lepimi besedami in mikavnimi obljubami pospešujejo oblike izkoriščanja in se ne stori ničesar, da bi jih preprečili. Izkoriščati najbolj slabotne je težak greh, težak greh, ki razjeda bratstvo in pustoši družbo. Mi, Jezusovi učenci, hočemo v svet prinašati drugačen kvas, kvas evangelija: Boga na prvem mestu in skupaj z Njim tiste, ki jih ima najrajši, torej uboge in slabotne.

To je Cerkev, o kateri smo poklicani sanjati: Cerkev, služabnica vseh, služabnica najmanjših. Cerkev, ki nikoli ne zahteva spričevala o »lepem obnašanju«, ampak sprejema, služi, ljubi. Cerkev odprtih vrat, ki je pristanišče usmiljenja. »Usmiljen človek – je rekel Krizostom – je pristanišče za tistega, ki je v stiski. Pristanišče sprejema in rešuje nevarnosti vse brodolomce, pa naj bodo hudodelci, dobri, ali karkoli že so (…), pristanišče jih zavaruje v svojem zalivu. Tudi ti, ko vidiš na tleh človeka, ki je prestal brodolom revščine, ga ne sodi, ne zahtevaj obračuna o njegovem vedenju, ampak ga reši nesreče« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).

Bratje in sestre sinodalno zasedanje se zaključuje. V tem »pogovoru Duha« smo lahko okušali nežno Gospodovo navzočnost in odkrivali lepoto bratstva. Poslušali smo drug drugega, predvsem pa smo v bogati različnosti naših zgodovin in naših občutljivosti prisluhnili Duhu. Danes ne vidimo celotnega sadu tega procesa, vendar pa lahko z daljnovidnostjo zremo na obzorje, ki se odpira pred nami. Gospod nas bo vodil in nam pomagal, da bomo bolj sinodalna in bolj misijonska Cerkev, ki časti Boga in služi ženskam in moškim našega časa s tem, da gre ven in vsem prinaša tolažilno veselje evangelija.

Bratje in sestre, za vse to, kar ste storili in še delate za sinodo, vam rečem: hvala. Hvala za pot, ki smo jo prehodili skupaj, za poslušanje in za dialog.  In ko se vam zahvaljujem, bi rad vsem nam zaželel: da bi mogli rasti v češčenju Boga in v služenju bližnjemu. Častiti in služiti. Gospod naj nas spremlja. In z veseljem naprej!