Pogovor svetega očeta Frančiška s portugalskimi jezuiti

P. Antonio Spadaro DJ

Tukaj se je vodo dobro premešalo, da je prišlo dobro

Frančišek v pogovoru z jezuiti na Portugalskem

Antonio Spadaro DJ

5. avgusta 2023 med svojim apostolskim potovanjem na Portugalsko ob Svetovnem dnevu mladih je papež Frančišek ob 17.00 srečal jezuite v »Colégio de São João de Brito«, v šoli, ki jo vodi Družba Jezusova. Po sprejemu je provincial p. Miguel Almeida pozdravil papeža: »Sveti oče, dragi papež Frančišek, najprej se vam prisrčno zahvaljujemo, da ste v tako polnem in intenzivnem urniku našli čas, da ste z nami. Iskreno se vam zahvaljujemo, da ga boste preživeli s svojimi brati, saj v resnici vsi čutimo, da smo bratje.« Nato je na kratko predstavil provinco. »Zgodovinsko – je dejal – smo starodavna provinca, trikrat so nas izgnali iz Portugalske in prav tolikokrat smo se vrnili. Pravijo, da se plevel težko iztrebi, saj se to ni zgodilo … Morda zaradi teh izgonov, zaradi katerih smo vedno bili provinca, ki je bila na kratko z denarjem, pa tudi zaradi našega močnega zgodovinskega misijonarskega značaja. Zdi se mi, da sta predvsem dve stvari, ki sta del identitete naše province. Najprej ustvarjalnost, ki izhaja morda iz tega, ker smo se morali tolikokrat prilagoditi. Na drugem mestu pa so naša neformalna, majhna dela, a vedno blizu ljudem. Mislim, da je to značilnost naše pastorale, ki jo imamo za veliko milost. Nekaj več kot 130 nas je. Osemnajst še ni posvečenih, prav toliko pa jih še ni izpovedalo zadnjih zaobljub. Skoraj 40 jih je v formaciji. V Evropskem kontekstu se lahko zahvalimo Bogu, zares smo mu hvaležni.« Nato je predstavil dela portugalske province: vzgoja, univerzitetna pastorala, župnije, socialno delo in delo s svetom kulture. Potem je poročal, kako ignacijanska skupnost in mnogi prijatelji, sodelavci in dobrotniki delijo poslanstvo in so milost za provinco.

Na koncu je spregovoril o jezuitih in o skupnostih: obstaja dobro okolje, toda »po drugi strani je res, da so bili nekateri odnosi med nami bolj napeti. Imeli smo nekaj kriz, kar je v nekaterih med nami povzročilo globoke rane. Zato vas prosim, da molite za nas, ker smo v procesu odpuščanja in sprave, in ni lahko, vsi smo ljudje.« Papež je odgovoril:

Hvala za vse. Predvsem pa za zadnje, kar si dejal: »Da, tudi tukaj so problemi,« s čimer si dal sled resničnosti, sicer bi bil tvoj opis muzeja, v katerem je vse na svojem mestu in v vitrini. Zahvaljujem se ti za to, za realizem. Hvala, da ste tukaj, pripravljen sem se pogovarjati z vami. Postavite mi vprašanja! Vprašajte, kar hočete. Ne bojte se, da bi bili pri vprašanju nepremišljeni. Nepremišljen, če že, bom jaz, ko bom odgovoril to, kar mislim! Res, pogovarjajmo se bratsko in odprto.

Nato so sledila spontana vprašanja.

Pozdravljeni, sveti oče, ime mi je Vasco, študiram filozofijo in sem najmlajši v provinci. Zato so me prosili, naj spregovorim prvi: poslednji bodo prvi … Rad bi vam postavil vprašanje. Spričo izzivov naše generacije, ko gledamo na seksualizirano, potrošniško družbo …, glede na vašo jezuitsko izkušnjo, ali verjamete, da je naša formacija strukturirana za soočenje s temi izzivi? In kako lahko vedno bolje poskrbimo za našo jezuitsko formacijo na čustveni, spolni, telesni ravni?
Dejansko postavljaš dve vprašanji, ne? Pravzaprav, trditev in vprašanje. Živimo v družbi, ki je »posvetena«, kar me zelo skrbi. Skrbi me, kadar si posvetnost naredi prostor v posvečenem življenju. Ravno danes je bilo objavljeno pismo, ki sem ga napisal rimskim duhovnikom o klerikalizmu, ki je oblika posvetnosti.[1] Vedite, da je duhovna posvetnost zelo pogosta past. Naučiti se je treba razločevati: ena stvar je priprava na dialog s svetom – kot počnete vi v dialogu s svetom umetnosti in kulture –, druga stvar pa je sklepati kompromise s svetnimi stvarmi, s posvetnostjo.

Name je naredilo velik vtis, ko sem bral zaključek knjige p. de Lubaca. Štiri zadnje strani Meditacije o Cerkvi – gre samo za štiri strani, preberite jih – posveča duhovni posvetnosti. Vi, ki razločujete, ste se kaj kdaj vprašali o svoji osebni duhovni posvetnosti? Sem posveten, duhovno? Gre za vprašanje, ki vam ga prepuščam. In veste, kaj pravi de Lubac? Pravi, da je to najhujše zlo, ki lahko prodre v Cerkev, hujše od obdobja »libertinskih« papežev.

Toda pozor: s svetom se moramo pogovarjati, ker ne morete živeti kot konzervirani. Ne smete biti vase zaprti redovniki, ki se smehljajo navznoter, govorijo navznoter, ščitijo svoje okolje, ne da bi sklicali kogarkoli. Moramo torej ven, v ta svet, z vrednotami in nevrednotami, ki jih ima. In ti si nekoliko opozoril na problem lahkega življenja, meščanskega življenja, tudi »erotiziranega«, kot praviš, in to je res …

Lansko leto sem nagovoril, ali bolje sem povedal dve ali tri besede, potem pa so postavljali vprašanja vsem duhovnikom, ki delajo v Kuriji. Večinoma so mladi. V nekem trenutku sem jim rekel: »Tukaj je nekaj, česar ne poveste, oziroma raba mobilnih telefonov in pornografija na mobilnih telefonih. Koliko vas gleda pornografijo na mobilnem telefonu?« Ko sem to izrekel, so mi povedali, da je nekdo komentiral: »Se vidi, da je ure in ure preživel v spovednici.«

Ko sem bil novinec, so nam govorili o čistosti, o sveti čistosti. Od nas so zahtevali, naj ne gledamo nekoliko drznih fotografij …, skratka, bili so drugi časi. Časi, v katerih problemi niso bili tako hudi in povrh so bili še skriti. Danes, hvala Bogu, so vrata široko odprta in nobenega razloga ni, da bi problemi ostajali skriti. Če ti skrivaš svoje probleme, je to zato, ker si se odločil, da boš tako delal, ni pa to krivda družbe in ne redovne skupnosti. To je ena od odlik, ki jih ima Družba: problemov ne pušča ob strani, o njih se govori tako s predstojnikom kot med seboj.

Danes so resen problem skrita zatočišča iskanja samega sebe, ki pogosto zadevajo spolnost, pa tudi druge stvari. Kaj storiti? Sam najdem pomoč v spraševanju vesti, kakor je zahteval sveti Ignacij. Sveti Ignacij je zanj dal spregled zelo poredko. Dal ti je spregled od molitve, če si bil bolan, če nisi mogel, ni pa te odvezal od spraševanja vesti, ker služi temu, da vidiš, kaj se dogaja v tebi. In obstajajo posvečene osebe, ki imajo srce izpostavljeno štirim vetrovom, z odprtimi okni, z odprtimi vrati. Skratka, nimajo notranje trdnosti.

Na tvoje vprašanje odgovarjam: »Vprašaj se: kateri duh me žene? Kateri duh me žene običajno, in kateri me žene danes ali me je gnal tistega dne?«

Ne bojim se seksualizirane družbe, ne. Strah pa me je, kako se vzporejamo z njo, to da. Strah me je posvetnih meril. Raje uporabljam besedo »posvetna« kot »seksualizirana«, ker pojem zaobjema vse. Na primer, hlepenje po samopromociji. Tesnoben nemir po izstopanju ali kot pravimo v Argentini, po »plezanju«. In mišljenja, da tisti, ki pleza, na koncu sam sebe poškoduje.

Moja babica, ki je bila modra starka, nam je nekega dne rekla: »V življenju je treba napredovati,« kupiti zemljo, opeke, hišo … Jasne besede, ki so izhajale iz izkušnje priseljenca, tudi oče je bil priseljenec. »Vendar napredka«, je dodala babica, »ne zamešajte s plezanjem. Tisti namreč, ki pleza, se dviga, se dviga, se dviga in namesto da bi imel hišo, da bi ustanovil podjetje, da bi delal ali si ustvaril neki položaj, ko je zgoraj, je edina stvar, ki jo kaže, sedalo.« To je modrost.

Dober večer, Svetost, še enkrat hvala. Ime mi je Lorenzo in delam z otroki in najstniki v revni četrti na obrobju Lizbone. Velikokrat ste govorili o tem, kako pomembne so bližine in prijateljstvo z ubogimi in z migranti. Rad bi vas vprašal, kaj lahko storimo mi, jezuiti, osebno in v naših skupnostih, da bi naš način življenja in naše pričevanje bila vedno bolj preroško znamenje, tako da bi imeli večji vpliv na življenje ubogih. Hvala.
Delo z ubogimi, ki je v ignacijanski formuli vključno, je v Družbi sledilo različnim potem, različnim sledem; bila je tudi kaka stranpot, vendar se je zelo intenzivno iskalo, predvsem v preteklem stoletju.

Spomnim se, da je v Argentini – ko sem bil študent – eden od patrov šel živet v neko bedno vilo[2], in so ga gledali nekoliko postrani, nekako tako kot se je dogajalo patru Llanosu v Madridu[3]. Imeli so ga za norca. Sedaj temu ni več tako. Danes vidimo, da nas ista duhovnost vodi v tej smeri, v smeri zavzemanja za tiste, ki so na obrobjih: ne samo ne robu vere, ampak tudi na robu življenja.

Potem so v času patra Janssensa nastali raziskovalni in socialno akcijski centri, ki so v tistem času začeli lepo pot razmišljanja, in končno je prišlo neposredno »vključevanje«, odločitev za življenje z ubogimi. Danes vključevanje med uboge pomaga nam samim, nas evangelizira. Sv. Ignacij nas je pripravil do obljube, da uboštva v Družbi ne bomo spreminjali, razen da bi ga zožili. V tem je nek uvid, nek duh uboštva, za katerega menim, da ga moramo imeti vsi.

Skratka, kaj je v ignacijanski duhovnosti? Da, v njej je opredelitev za uboge in za spremljanje ubogih. Morda pa je to edini način za dosego socialne pravičnosti? To ni edini način. Obstaja tisoč načinov, kako pristopiti k socialnim problemom. Vključevanje ima verjetno sijajno pristnost, ker pomeni podeliti. In omogoči, da spoznamo in sledimo ljudski modrosti.

Nekaj vam bom povedal. Ko sem bil nadškof, sem rad šel v villas miserias. Nekega dne, ko sem šel tja, je bil Janez Pavel II. zelo slab. Z avtobusom sem šel v eno od villas, in ko sem prišel, so mi rekli, da je papež mrtev. Z ljudmi sem obhajal mašo in potem smo se zadržali v pogovoru. Neka starka me je vprašala: »Mi lahko poveste, kako se izvoli papež?« Pojasnil sem … »In ona, ali vas lahko postavijo za papeža?« Rekel sem: »Za papeža lahko postavijo kogarkoli.« Odgovorila mi je: »Dam ti nasvet; če te postavijo za papeža, si kupi psička.« »Zakaj,« sem jo vprašal. »Najprej daj jesti psičku,« mi je odvrnila. Starka je bila uboga, v villa miseria, vendar se je razumela na dejstva Cerkve …

Nekaj je zanimivo. Ubogi imajo posebno modrost, modrost dela, in tudi modrost, da dostojanstveno sprejmejo delo in njegove pogoje. Kadar se revež »razhudi«, ker ne prenese razmer – in to je razumljivo – tedaj si lahko utreta pot jeza in sovraštvo. Tudi to je naše delo: ko jih spremljamo, se moramo ogibati, da bi se jim revež pustil premagati, da bi mu pomagali hoditi, napredovati in spoznati svoje dostojanstvo. V revnih četrtih so resni problemi, ki pa niso resnejši od tistih, ki so včasih v stanovanjskih naseljih, le da tam ostajajo skriti.

V ljudeh, ki živijo od svojega dela, ki so se morali izseliti, ki trpijo, so resni problemi, pa tudi veliko modrosti, in to se vidi po tem, kako prenašajo bolezen, kako prenašajo smrt. Ljudska pastorala je bogastvo, in tisti med vami, ki ste poklicani, da jo vršite, delajte to s srcem, ker je dobro za celotno Družbo.

Papež Frančišek, rad bi vam postavil vprašanje kot redovni brat.[4] Sem Frančišek, lani sem preživel sobotno leto v Združenih državah. Tam je nekaj name naredilo velik vtis in mi včasih povzročilo trpljenje. Videl sem mnoge, tudi škofe, ki so kritizirali vaš način vodenja Cerkve. In številni so obtoževali tudi jezuite, ki so običajno nekakšen kritičen vir papeža, da sedaj to niso več. Hoteli bi celo, da bi vas jezuiti izrecno kritizirali. Ali pogrešate kritike, ki so jih jezuiti običajno namenjali v odnosu do papeža, do učiteljstva, do Vatikana?
Ugotovil si, da stanje v Združenih državah ni enostavno: obstaja zelo močna, organizirana reakcionarna drža, ki strukturira tudi čustveno pripadnost. Te ljudi želim spomniti, da je »nazadnjaštvo« (indietrismo) nekoristno in treba je razumeti, da obstaja pravilen razvoj v razumevanju vprašanj vere in morale, da se le upoštevajo tri merila, ki jih je pokazal že Vincencij Lerinški v 5. stoletju: da se nauk razvija ut annis consolidetur, dilatetur tempore, sublimetur aetate. Z drugimi besedami, tudi nauk napreduje, se s časom utrjuje, se širi in se utrjuje ter postaja trdnejši, vedno pa napreduje. Sprememba se razvija od korenine navzgor in raste s temi tremi merili.

Pojdimo h konkretnemu. Danes je greh imeti atomske bombe; smrtna kazen je greh, se ne sme izvajati, prej pa ni bilo tako; kar zadeva suženjstvo, so ga nekateri papeži pred menoj tolerirali, vendar so stvari danes drugačne. Torej se spreminja, se spreminja, vendar s temi merili. Rad uporabljam prispodobo »navzgor«, se pravi ut annis consolidetur, dilatetur tempore, sublimetur aetate. Vedno na tej poti, ki se začenja s koreninami s sokom, ki se dviga in dviga, in zaradi tega je sprememba nujna.

Vincencij Lerinški naredi primerjavo med biološkim razvojem človeka in prenosom depositum fidei, ki raste in se sčasoma utrjuje, iz enega obdobja v drugo. Človekovo razumevanje se spreminja s časom, tako se tudi človekova zavest poglablja. Tudi druge znanosti in njihov razvoj pomagajo Cerkvi pri tej rasti v razumevanju. Pogled na nauk Cerkve kot na monolit je zmoten.

Vendar nekateri izstopijo, gredo nazaj, so tisti, ki jih imenujem »nazadnjaki«. Ko greš nazaj, oblikuješ nekaj zaprtega, nepovezanega s koreninami Cerkve in izgubiš življenjski sok razodetja. Če se ne spreminjaš proti navzgor, greš nazaj  in za spremembo sprejmeš merila, ki so drugačna od tistih, ki ti jih vera sama daje za rast in za spremembe. Učinki na moralo so uničujoči. Problemi, ki jih morajo danes raziskati moralisti, so zelo težki, in da bi se soočili z njimi morajo tvegati spremembo, vendar v smeri, o kateri sem govoril.

Ti si bil v Združenih državah in praviš, da si zaznal ozračje zaprtosti. Da, opozarjam, da se v nekaterih situacijah lahko doživi to ozračje. Vendar se na ta način izgublja pravo izročilo in se obrača k ideologijam za vsakovrstno pomoč in podporo. Z drugimi besedami, ideologija spodrine vero, pripadnost nekemu delu Cerkve nadomesti pripadnost Cerkvi.

Rad bi se poklonil Arrupejevemu pogumu. Arrupe je našel Družbo, ki se je tako rekoč ugrezala. General Ledóchowski je sestavil Epitome … vi, mladi, veste, kaj je to Epitome[5]? Niti v snu od Epitoma ni ostalo nič! To je bil izbor iz Konstitucij in iz Vodil, vse pomešano. Ledóchowski pa, ki je bil zelo redoljuben, z miselnostjo tistega časa, je dejal: »Sestavil ga bom, da bo jezuitom natanko jasno, kar morajo delati.« Prvi primerek je poslal nekemu benediktinskemu opatu v Rimu, svojemu velikemu prijatelju, ki mu je odgovoril s sporočilcem: »S tem boste ubili Družbo.«

Z drugimi besedami, oblikovala se je Družba Epitoma, Družba, ki sem jo jaz doživljal v noviciatu, čeprav z velikimi učitelji, ki so bili v veliko pomoč, vendar so nekateri učili določene stvari, ki so fosilizirale Družbo. To duhovnost je prejel Arrupe, ki je imel pogum, da jo je spravil v gibanje. Nekatere stvari so mu ušle iz rok, kar je neizogibno, kot na primer marksistična analiza stvarnosti. Potem je moral nekatere stvari natančneje pojasniti, vendar je bil človek, ki je znal gledati naprej. In s kakšnimi orodji se je Arrupe soočil s stvarnostjo? Z duhovnimi vajami. Leta 1969 je ustanovil Ignacijanski center duhovnosti.  Tajnik tega centra, p. Luís Gonzalez Hernandez, je bil zadolžen, da je šel po svetu, da je vodil duhovne vaje in odpiral ta novi pogled.

Vi, mlajši, niste doživljali teh napetosti, a kar ti praviš o nekaterih področjih v Združenih državah mene spominja na to, kar smo že doživeli z Epitomom, ki je porodil popolnoma odrevenelo in škatlasto miselnost. Ameriške skupine, o katerih govoriš, tako zaprte, se same izolirajo. Namesto da bi živele iz nauka, iz pravega nauka, ki se vedno razvija in rodi sad, živijo iz ideologij. Toda ko v življenju zapustiš nauk in ga nadomestiš z ideologijo, si izgubil, si izgubil kot v vojni.

Sveti oče, vi ste zame papež mojih sanj po 2. vatikanskem koncilu. Kaj sanjate za Cerkev prihodnosti?
Veliko jih je, ki 2. vatikanski koncil postavljajo pod vprašaj, ne da bi ga imenovali. Pod vprašaj postavljajo učenje 2. vatikanskega koncila. In če pogledam v prihodnost, mislim, da moramo pogumno slediti Duhu, videti, kaj nam pravi. Prejšnji teden sem prebral dokument, ki opredeljuje stanje Družbe Jezusove, De statu Societatis. Govori o sedanjosti, vendar vedno z odprtostjo. Kaže možnost za napredovanje, potrebo po nadaljevanju te poti. Moje sanje za prihodnost so torej biti odprti temu, kar nam govori Duh, odprti za razločevanje in ne za funkcionalizem.

Dobro poznam Arrupejevo »oporoko«, ko je na Tajskem nagovoril jezuite, ki so skrbeli za begunske centre. O čem jim je govoril? O molitvi. Tem ljudem, ki so bili nadvse zaposleni z delom z begunci, je govoril o molitvi. Na potovanju domov ga je zadela kap, torej je to bila njegova oporoka.

Z molitvijo gre jezuit naprej, ne boji se ničesar, ker ve, da mu bo Gospod ob svojem času navdihnil, kaj mora storiti. Ko nek jezuit ne moli, postane posušeni jezuit. Na Portugalskem bi rekli, da je postal »polenovka« …

Svetost, zelo se vam zahvaljujem, da ste prišli k nam. Sem Federico, in provincial me je prek kratkim imenoval za magistra novincev. Govorili ste o duhovnih vajah. Sv. Ignacij jih na začetku opisuje kot čas za preureditev življenja, da ne bi pustili, da bi nas določalo neurejeno čustvo. Katera neurejena čustva, mislite, da so najbolj pogosta v Cerkvi, in predvsem v Družbi?
Danes je bilo objavljeno pismo o posvetnosti in klerikalizmu. To sta dve točki, na kateri želim opozoriti naše duhovnike. Klerikalizem se vtihotapi v duhovnike, še slabše pa je, kadar se vtihotapi v laike. Klerikalizirani laiki so strašni. Ogovarjam ti s tema dvema duhovoma, posvetnostjo in klerikalizmom, ki lahko povzročita veliko škode Družbi.

Kateri duh me je spodbujal? Imel sem velikega duhovnega učitelja, patra Fiorita, avtorja številnih knjig.[6] On me je seznanil z deli duhovnega voditelja iz 18. stol., sholastika v Chantillyju, jezuita patra Clauda Juddeja, ki mu dolgujemo zelo lep esej o razločevanju o »vlečnih besedah«, se pravi o besedah, ki jih izrečem samemu sebi, da sprejem odločitev, ali ki me usmerijo na eno pot namesto na neko drugo.[7]

Vračam se k temi. Skrb velikih jezuitov o tem, kakšen duh se vtihotapi, nam je lahko v pomoč. Če te danes verjetno vodi dober duh, se moraš zahvaljevati Gospodu. Vendar se jutri lahko vtihotapi oni drugi. Ne pozabite evangeljske prilike. Ko hudobni duh odide iz človeka, kroži po puščavi in se dolgočasi. Medtem ta človek začenja svoje spreobrnjenje, vse se spremeni. Ko mine nekaj časa, si duh nekega dne reče: »Spet hočem videti hišo, ki sem jo imel prej, poglejmo, v kakšnem stanju je.« Gleda skozi okno in ne verjame svojim očem: vsa urejena, vsa čista. Tedaj gre in poišče sedem hujših od sebe, in s temi hudički, s drugimi sedmimi demoni vstopi v hišo. Vendar vstopi vzgojeno, ne da bi se dal opaziti.

Zato mora resno spraševanje vesti posvariti pred demoni, ki zvonijo, ki prosijo »za dovoljenje«, ki se zdijo nepomembni in se potem polastijo hiše. Jezus sklene, da je na koncu stanje tega človeka slabše kot prej. Z drugimi besedami, pazite, da postopoma ne zdrsnete. Obstaja zelo lep argentinski tango, ki se imenuje Barranca abajo, »dol v brezno«. Ko se nekdo začne spuščati v brezno, je izgubljen. Drsi navzdol in od spodaj te vleče, te vleče. Od tod pomembnost spraševanja vesti, da bi »vzgojeni« demoni vanjo ne vstopili brez hrupa.

Veliko ljudi – videli ste jih v duhovnih vajah, dobri, goreči ljudje – po nekem času končajo v zapuščenosti, na koncu živijo posvetno, ne krščansko. Kako so prišli do tega? Zaradi pomanjkanja pogleda vase, spraševanja vesti, kar pomeni biti pozoren, da bi prepoznali ali gre za sedem demonov, hujših od prvega.

Zato vam priporočam: spraševanje vesti jemljite resno, ne zanemarjajte ga in bodite pošteni, ker ne gre samo za greh – tega pustite za spoved – ker je spraševanje vesti nekaj, kar počnete vsak dan: kaj se mi je danes dogajalo v srcu? Tega ne smemo opustiti.

Dragi sveti oče, sem brat José, najmlajši brat v portugalski provinci. Star sem 56 let in 32 let v Družbi. Družba Jezusova gre skozi veliko krizo poklicev bratov po vsem svetu, posebno pa v Evropi in očitno tudi na Portugalskem. V tem trenutku po statistikah generalne kurije predstavljajo samo 5% jezuitov v Družbi. Rad bi vas vprašal: kaj mislite, kaj lahko stori Družba Jezusova na področju poklicev, da bi izšli iz te krize in morda živeli v miru, da bi bilo več mladih, ki želijo biti jezuitski bratje?
Lansko leto me je pater general povabil, da sem spregovoril na srečanju bratov z vsega sveta. Zares so bili navdušeni ne samo nad tem, da živijo kot bratje, ampak tudi nad tem, da bi ta poklic predstavili drugim. Da, bil je čas, ko je bilo v Družbi veliko, veliko bratov.

Ko sem bil provincial, so mi najboljša poročila glede posvečenja nekega sholastika dali bratje, ali pa ženske, ki so delale v vzgojni hiši. Spominjam se brata, pravega Božjega moža, ki skoraj nikoli ni govoril, opravljal je svoje dolžnosti, vedno nasmejan, veliko je molil. Nekoč sem ga vprašal, naj mi spregovori o nekem primeru. Prišel je k meni in mi rekel: »Glej, tega sholastika ne posveti. Ne odslovi ga, ne posveti in boš videl.« Šest mesecev pozneje je ta sholastik zapustil Družbo, ker ni prenesel, da ni bil posvečen v predvidenem času. Pokazalo se je zelo zmedeno čustveno življenje.

Bratje imajo dobro oko, na nek način so spomin Družbe, spomin vsakega dneva. Pred kratkim je pri La Civiltà Cattolica umrl brat Carlo Rizzo. Koliko je bil star, Antonio? Glejte, 97! In ta sveti moč je vedel vse, kar se je dogajalo intelektualcem, s katerimi je živel! Služil je v tišini.

Rekel bi, da za poklic bratov ni treba iskati kandidatov – na to bo mislil Gospod – pač pa moramo odpreti vrata, da bi v številnih mladih zagledali to možnost.

Sveti oče, sem João, nekaj let nazaj sem vas objel v Rimu, vendar vam takrat nisem povedal svojega imena, ker sem bil preveč ganjen. Delam v univerzitetnem središču v Coimbri. Rad bi vam postavil težko vprašanje. V svojem nagovoru ob sprejemni slovesnosti pretekli četrtek tukaj v Lizboni ste rekli, da smo vsi poklicani takšni, kakršni smo, in da je v Cerkvi prostor za vse. Vsak dan opravljam pastoralno delo z mladimi študenti in med njimi je veliko zares dobrih, zelo predanih Cerkvi, v središču, in zelo prijateljskih z jezuiti, vendar se opredeljujejo kot istospolni. Počutijo se kot dejavni del Cerkve, vendar v nauku velikokrat ne vidijo načina, da bi živeli svojo čustvenost, pa tudi ne v poklicanosti k čistosti ne vidijo osebnega klica k celibatu, ampak prej kot zapoved. Ali glede na to, da so na drugih področjih življenja krepostni in da poznajo nauk, lahko rečemo, da se vsi motijo, ker v vesti ne čutijo, da so njihove zveze grešne? In kako lahko mi pod pastoralnim vidikom delujemo tako, da bodo ti ljudje v svojem načinu življenja čutili, da so od Boga poklicani k zdravemu čustvenemu življenju, ki rodi sadove? Ali lahko prepoznamo, da imajo njihovi odnosi možnost, da se odprejo in dajo semena resnične krščanske ljubezni, kot dobro, ki ga lahko storijo, odgovor, ki ga lahko dajo Gospodu?
Mislim, da glede klica, namenjenega »vsem«, ni razprave. Glede tega je Jezus zelo jasen: vsem. Povabljeni niso hoteli priti na praznovanje. In tedaj je rekel, naj gredo na križišča in pokličejo vse, vse, vse. In da bi ostalo jasno, Jezus pravi »zdrave in bolne«, »pravične in grešnike«, vse, vse, vse. Z drugimi besedami, vrata so odprta vsem, vsi imajo svoj prostor v Cerkvi. Kako bo vsak to živel? Pomagajmo ljudem, da bodo živeli tako, da bodo lahko zrelo zasedli ta prostor in to velja za vse vrste osebnosti.

V Rimu poznam duhovnika, ki dela s istospolnimi fanti. Očitno je danes tema istospolnosti zelo močna in občutljivost glede tega se spreminja glede na zgodovinske okoliščine. Kar pa meni nikakor ni všeč, je to, da se na tako imenovani »greh mesa« gleda s povečevalnim steklom, kakor se je toliko časa delalo glede šeste zapovedi. Če si izkoriščal delavce, če si lagal ali goljufal, ni bilo pomembno, pomembni so bili samo grehi pod pasom.

Vsi so bili torej povabljeni. To je bistvo. In za vsakega je treba uporabiti najbolj primerno pastoralno držo. Ne smemo biti površni in naivni, ko bi ljudi silili v stvari, za katere še niso zreli ali niso sposobni. Za duhovno in pastoralno spremljanje ljudi je potrebne veliko občutljivosti in ustvarjalnosti. Vendar so vsi, vsi, vsi poklicani, da živijo v Cerkvi: tega nikoli ne pozabite.

Izhajajoč iz tvojega vprašanja bi rad dodal že nekaj, kar sicer zadeva transgender osebe. Splošnih avdienc ob sredah se udeležuje sestra Karla de Foucaulda, sestra Geneviève, ki ima osemdeset let in še z dvema drugima sestrama kaplanica Rimskega cirkusa. Živijo v potujoči hiši zraven cirkusa. Nekega dne sem jih šel obiskat. Imajo kapelico, kuhinjo, prostor za spanje, vse dobro urejeno. Ta sestra je veliko delala s transegnder dekleti. Nekega dne mi je rekla: »Jih lahko pripeljem na avdienco?« »Seveda!« sem ji odgovoril, »zakaj ne?« In vedno prihajajo skupine trans žensk. Ko so prišle prvič, so jokale. Vprašal sem jih, zakaj. Ena od teh žensk mi je rekla: »Nisem mislila, da bi me papež lahko sprejel!« Potem, po prvem presenečenju, so se navadile prihajati. Ena mi piše in jaz ji odgovorim po e-pošti. Vsi so povabljeni! Spoznal sem, da se te osebe čutijo zavrnjene in to je v resnici težko.

Pozdravljeni, svetost, sem Domingo, začenjam stopnjo formacije, ki je »magisterij«[8]. Vi nas vedno prosite, naj molimo za vas … Ali lahko podelite z nami, kaj vam v tem obdobju najbolj leži na srcu? Kaj vam povzroča največ trpljenja? Po eni strani, kaj vam leži na srcu  in po drugi, kaj vas v tem obdobju razveseljuje?

Veselje, ki mi je najbolj blizu, je priprava na zasedanje sinode, čeprav včasih ponekod vidim, da obstajajo pomanjkljivosti v njenem vodenju. Veselje je videti, kako iz majhnih župnijskih skupin, iz majhnih cerkvenih skupin prihajajo zelo lepa razmišljanja in obstaja veliko vrenje. To je veselje.

Glede tega bi rad poudaril nekaj: sinoda ni moja iznajdba. Pavel VI. je ob koncu koncila spoznal, da je Katoliška Cerkev izgubila sinodalnost. Vzhodna jo ohranja. Tedaj je rekel: »Nekaj je treba storiti« in je ustanovil Tajništvo za škofovsko sinodo. Od tedaj dalje je počasen napredek. Včasih na zelo nepopoln način. Pred časom, leta 2001, sem sodeloval kot predsednik delegat na sinodi, posvečeni škofu kot služabniku evangelija Jezusa Kristusa za upanje sveta. Ko sem pripravljal stvari za glasovanje o tem, kar je prišlo iz skupin, mi je kardinal, ki je bil zadolžen za sinodo, dejal: »Ne, ne daj tega. Odstrani.« Skratka, hoteli so sinodo s cenzuro, kurialno cenzuro, ki je blokirala zadeve.

Na poti so bile te nepopolnosti. Veliko jih je bilo, vendar je bila istočasno pot, po kateri smo hodili. Ko je bilo dopolnjenih petdeset let od ustanovitve Tajništva za škofovsko sinodo, sem podpisal dokument, ki so ga sestavili teologi, strokovnjaki za sinodalno teologijo. Če hočete videti lep rezultat po petdesetih letih poti, poglejte ta dokument. Zadnji deset le še napredujemo, dokler ne bomo dosegli, verjamem, zrelega izraza tega, kar je sinodalnost.

Sinodalnost ni iskanje glasov, kakor bi naredila politična stranka, ni vprašanje preferenc, pripadnosti tej ali oni stranki. Na sinodi je protagonist Sveti Duh. On je protagonist. Zato je potrebno poskrbeti, da Duh vodi stvari. Pustiti, da se izrazi, kot je to storil v binkoštnem jutru. Mislim, da je to najmočnejša pot.

Kar zadeva skrbi, me očitno ena stvar zelo skrbi, in to so brez dvoma vojne. Od konca druge svetovne vojne so bile po vsem svetu nenehno vojne. In danes vidimo, kaj se dogaja v svetu. Ni potrebno dodajati besed.

Zelo se vam zahvaljujem, svetost, da ste prišli v Lizbono. Tudi meni je ime Francisco. V resnici ste spremenili vzdušje tega mesta in te države, in dejal bi da vsega krščanskega sveta. Bil sem med zadnjimi tremi, ki so naredili zadnje zaobljube. Zelo se zavedam, da delam ob vas. Zato vas vprašam: kakšno je naše poslanstvo kot Cerkve, kot vesoljne Družbe in kot portugalske province. Kakšno vlogo imamo pri pobiranju sadov tega Svetovnega dneva mladih? Stvari se zares spreminjajo, ljudje so se zares navdušili: kaj moramo storiti, da ne bomo izgubili velike priložnosti, ki ste nam jo dali?
Svetovni dan mladih vključuje veliko mladih Portugalcev. Sprejeti morate nemir mladih in jim pomagati, da ga bodo razvijali, da se ne bo spremenil v spomin na preteklost. Z drugimi besedami, nemir se mora postopoma razvijati. Svetovni dan mladih je setev v srcu vsakega fanta in dekleta. Zato se ne more končati s tem, da bi postal spomin na vtis iz preteklosti. Doseči mora sad in to ni lahko. Prosim vas, da nadaljujete z mladimi, ki so sodelovali, pa tudi s tistimi, ki niso. Tukaj je bila voda dobro premešana in Sveti Duh naj to izkoristi, da se dotakne src. Vsak od teh mladih iz tega pride drugačen, to »različnost« je treba ohraniti. Sedaj je na vas: spremljajte jih, da se ohranja in raste. Čas je, da vržemo mreže v evangeljskem pomenu besede.

Hvala vam, sveti oče, da ste prišli!

[1]. Pismo svetega očeta Frančiška duhovnikom rimske škofije
[2]. V Argentini se villas miserias imenujejo neformalna naselja, sestavljena iz barak in zelo revnih hiš. Ime so dobila po romanu Bernarda Verbitskya Villa Miseria también es América (1957), ki opisuje grozljive življenjske razmere notranjih migrantov.
[3]. P. José María de Llanos, imenovan »pater Llanos« (Madrid, 26. aprila 1906 - Alcalá de Henares, 10. februarja 1992), je bil španski jezuit, najbolj znan med tako imenovanimi »duhovniki delavci« v Španiji.
[4]. Bratje jezuiti z redovnimi zaobljubami in ne da bi prejeli mašniško posvečenje, posvetijo svoje življenje, da bi pomagali skupnemu poslanstvu Družbe.
[5]. Tukaj se papež nanaša na nekakšen praktičen povzetek za uporabo v Družbi in je bil preoblikovan v 20. stol. in je veljal kot nadomestek za Konstitucije. Vzgojo jezuitov glede Družbe je to besedilo določen čas oblikovalo do te mere, da nekateri niso več nikoli prebrali Konstitucij, ki pa so temeljno besedilo. Za papeža je v tem obdobju v Družbi obstajala nevarnost, da bodo pravila premagala duha, in je zmagala skušnjava, da bi prevelikega poudarjanja in razglašanja karizme.
[6]. P. Miguel Ángel Fiorito, jezuit, je bil Frančiškov duhovni oče. La Civiltà Cattolica je objavila pet zvezkov njegovih spisov: www.laciviltacattolica.it/categoria-prodotto/escritos-fiorito
[7]. Prim. C. Judde, Oeuvres spirituelles, Lyon, Perisses, 1883, II, 313-319.
[8]. Stopnja formacije jezuita, ki na splošno vključuje opravljanje apostolske dejavnosti med študijem filozofije in teologije.