Sveti oče: Boga prosimo za sočuten pogled in ponižno srce

Vatican News

Papež Frančišek je homilijo oprl na odlomek iz Lukovega evangelija, ki se je bral med bogoslužjem in v katerem Jezus obudi mladeniča v Nainu (prim. Lk 7,11-17). Jezus se nahaja pred mestom Nain, z njim pa hodijo učenci in »velika množica«. Ko je že blizu mestnih vrat, gre v nasprotno smer drug sprevod ljudi, da bi pokopali edinega sina ovdovele matere. Evangelij pravi: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila« (Lk 7,13).

»Jezus jo vidi in pusti, da ga prevzame sočutje,« je dejal papež Frančišek in spomnil na Benedikta XVI., ki je v svoji prvi okrožnici zapisal, da je Jezusov program »srce, ki vidi« (Deus caritas est, 31). »Koliko krat nas je spomnil, da vera ni ideja, ki jo je treba razumeti, ali morala, ki jo je treba prevzeti, temveč je Oseba, ki jo je treba srečati, Jezus Kristus: njegovo srce močno bije za nas, njegov pogled je ganjen pred našim trpljenjem.«

Gospodovo sočutje do človeka

»Gospod se ustavi pred bolečino tiste smrti. Zanimivo je, da ravno ob tem prizoru Lukov evangelij Jezusu prvič podeli naziv “Gospod“: “Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila.“ Jezus je imenovan Gospod – to je Bog, ki ima gospostvo nad vsem – ravno zaradi svojega sočutja do ovdovele matere, ki je s svojim edinim sinom izgubila razlog za življenje. To je naš Bog, katerega božanskost zasije v stiku z našimi nesrečami, kajti njegovo srce je sočutno. Vstajenje tega sina, dar življenja, ki premaga smrt, izhaja ravno od tukaj: iz sočutja Gospoda, ki se ga dotakne naše skrajno trpljenje, smrt. Kako pomembno je spregovoriti o tem pogledu sočutja tistim, ki doživljajo bolečino zaradi smrti svojih bližnjih!« je dejal sveti oče.

Ne jokaj, saj solze ne trajajo večno

V nadaljevanju je izpostavil pomembno značilnost tega Jezusovega sočutja, da je namreč konkretno. Kot pravi evangelij, je »pristopil in se dotaknil nosil« (prim. Lk 7,14). Dotakniti se nosil mrtvega človeka je bilo nekoristno, poleg tega pa je takšno dejanje v tistem času veljalo za nečisto in je okužilo tistega, ki ga je storil. »A Jezus se na to ne ozira, njegovo sočutje odpravi razdalje in ga približa. To je Božji slog, sestavljen iz bližine, sočutja in nežnosti. In iz malo besed. Kristus ne pridiga o smrti, ampak materi reče le eno stvar: “Ne jokaj“ (Lk 7,13). Zakaj? Je morda napačno jokati? Ne, Jezus sam joče v evangelijih. Ne jokaj, ji pravi, saj z Gospodom solze ne trajajo za vedno, imajo svoj konec. On je Bog, ki bo – kot prerokujejo sveti spisi – “uničil smrt“ in “obrisal vse solze“ (prim. Iz 25,8; prim. Raz 21,4). Naše solze je naredil za svoje, da bi nam jih odvzel.«

»Tu imamo torej sočutje Gospoda, ki pride, da bi oživil tistega mladega sina. Za razliko od drugih čudežev Jezus to stori, ne da bi od matere zahteval vero. Zakaj tako izjemen in zelo redek čudež? Ker tukaj gre za siroto in vdovo, ki ju Sveto pismo skupaj s tujcem označuje kot najbolj osamljene in zapuščene, ki ne morejo zaupati nikomur drugemu razen Bogu. Vdova, sirota in tujec so torej osebe, ki so Gospodu najbolj blizu in najbolj ljube. Ne moremo biti blizu in ljubi Bogu, če zanemarjamo tiste, ki uživajo njegovo varstvo in naklonjenost in ki nas bodo sprejeli v nebesa. Vdova, sirota in tujec.«

Krščanska ponižnost – popolnoma zaupati Bogu

Pri njih dobimo še en pomemben nauk, ki ga je papež strnil v besedo »ponižnost«. »Sirota in vdova sta namreč ponižni v pravem pomenu besede, sta tisti, ki vse upanje polagata v Gospoda in ne vase, središče življenja sta prenesli na Boga: ne zanašata se na svoje moči, ampak na Njega, ki skrbi zanju. Tisti, ki zavračajo vsakršno domnevo o samozadostnosti, ki spoznajo, da potrebujejo Boga in zaupajo vanj, so ponižni. In ravno ti ubogi v duhu nam razodevajo majhnost, ki je tako všeč Gospodu, pot, ki vodi v nebesa. Bog išče ponižne ljudi, ki upajo vanj, ne pa vase in v svoje načrte. Bratje in sestre, to je krščanska ponižnost: ni ena od ostalih kreposti, ampak je osnovna življenjska naravnanost: verjeti, da potrebujemo Boga, zanj narediti prostor ter mu v celoti zaupati. To je krščanska ponižnost.«

Kdor se ponižuje, bo povišan

Po papeževih besedah Bog ljubi ponižnost, ker mu to omogoča, da z nami sodeluje. »Še več, Bog ljubi ponižnost, ker je On sam ponižen. Spusti se k nam, se skloni; ne vsiljuje se, ampak pušča prostor. Bog ni samo ponižen, ampak je ponižnost,« pri čemer je spomnil na molitev Frančiška Asiškega: »Ti si ponižnost, Gospod.«

»Pomislimo na Očeta,« je povabil papež, »katerega ime se v celoti navezuje na Sina, ne pa na njega samega; in na Sina, katerega ime je v celoti povezano z Očetom. Bog ljubi tiste, ki se razsrediščijo, ki niso v središču vsega, torej ponižne: ti so mu bolj podobni kot kdor koli drug. Zato, kot pravi Jezus, “kdor se ponižuje, bo povišan“ (Lk 14,11).« Papež Frančišek je spomnil na besede Benedikta XVI. takoj po izvolitvi, ko je dejal, da je »ponižni delavec v Gospodovem vinogradu«. »Da, kristjani, zlasti papež, kardinali in škofje,« je dodal, »so poklicani biti ponižni delavci: da služijo, ne da se jim služi; da preden mislijo na svoje sadove, mislijo na tiste v Gospodovem vinogradu. In kako lepo se je odpovedati samemu sebi za Jezusovo Cerkev!« je poudaril.

»Bratje, sestre, prosimo Boga za sočuten pogled in ponižno srce. Ne utrudimo se prositi ga, kajti na poti sočutja in ponižnosti nam Gospod daje svoje življenje, ki premaga smrt. Molimo za naše drage pokojne brate. Njihovo srce je bilo pastirsko, sočutno; in ponižno, saj je smisel njihovega življenja bil Gospod. Naj v Njem najdejo večni mir. Naj se radujejo z Marijo, ki jo je Gospod povišal, ko je videl njeno ponižnost (prim. Lk,48).