Papež Frančišek rimski kuriji: Poslušati, razločevati in hoditi

Vatican News

Poslušati, razločevati in hoditi so trije glagoli, ki so po papeževih besedah pomembni za pot vere in službo, ki jo opravljajo zaposleni pri rimski kuriji. »Prisluhniti moramo oznanilu Boga, ki prihaja, razločevati znamenja Njegove navzočnosti ter izbrati Njegovo Besedo tako, da hodimo za Njim,« je dejal in vsakega od treh glagolov povezal s tremi svetopisemskimi liki: poslušanje z Marijo, razločevanje z Janezom Krstnikom in hojo s tremi modrimi.

Poslušati s srcem in na kolenih

Marija je zgled poslušanja. Je Devica poslušanja, ki je prisluhnila angelovemu oznanilu in srce odprla za Božji načrt. »Ona nas spominja, da je prva velika zapoved “Poslušaj, Izrael“ (5 Mz 6,4), kajti pred vsako zapovedjo je pomembno vstopiti v odnos z Bogom in sprejeti dar njegove ljubezni, ki prihaja k nam,« je dejal papež in pojasnil, da se glagol poslušati ne nanaša samo na sluh, ampak vključuje tudi srce in samo življenje. »Poslušati s srcem je mnogo več, kot slišati sporočilo ali si izmenjati informacije. Gre za notranje poslušanje, ki zna zaznati želje in potrebe drugega, za odnos, ki nas vabi, da presežemo sheme in predsodke, v katere včasih popredalčkamo življenje ljudi okoli nas. Poslušanje je vedno začetek hoje.«

Marija sprejme oznanilo z držo ponižnosti in čudenja, v popolni odprtosti, torej »na kolenih«. »Poslušati “na kolenih“ je najboljši način za resnično poslušanje, saj pomeni, da pred drugim nismo v položaju nekoga, ki misli, da vse ve, ki si je vse razložil, še preden je kar koli slišal, ki gleda od zgoraj navzdol, ampak se, nasprotno, odpre skrivnosti drugega in je pripravljen ponižno sprejeti, kar nam drugi želi izročiti.«

»Včasih tudi pri sporazumevanju med nami tvegamo, da bomo kot plenilski volkovi,« je zbranim dejal sveti oče. »Takoj poskušamo požreti besede drugega, ne da bi mu zares prisluhnili, in takoj nanj zlijemo svoje vtise in sodbe. A za poslušanje je potrebna notranja tišina, pa tudi prostor tišine med poslušanjem in odgovarjanjem. Najprej poslušamo, nato v tišini sprejmemo, premislimo, razložimo in šele nato lahko damo odgovor. Vsega tega se naučimo v molitvi, saj ta razširi srce, s piedestala vzame naš egocentrizem, nas vzgaja za poslušanje drugih in v nas ustvarja tišino kontemplacije. Kontemplacije se učimo v molitvi, ko klečimo pred Gospodom, vendar ne le z nogami, temveč tudi s srcem!« Papež je izpostavil, da je treba »ponovno pridobiti kontemplativnega duha, ki nam vsak dan na novo odkriva, da smo prinašalci dobrega, ki nas človeči in nam pomaga k novemu življenju. Ničesar boljšega ne moremo posredovati naprej drugim (Evangelii gaudium, 264).

Papež Frančišek je izpostavil, da se tudi v kuriji morajo naučiti umetnosti poslušanja. »Pred našimi vsakodnevnimi dolžnostmi in dejavnostmi, zlasti pred vlogami, ki jih opravljamo, je najprej treba ponovno odkriti vrednost odnosov in jih osvoboditi formalizmov, jih oživiti z evangeljskim duhom, predvsem z medsebojnim poslušanjem. S srcem in na kolenih. Bolj se poslušajmo, brez predsodkov, z odprtostjo in iskrenostjo; s srcem na kolenih. Poslušajmo se in poskušajmo dobro razumeti, kaj nam pravi brat, razumeti njegove potrebe in na nek način njegovo življenje, ki se skriva za besedami, ne da bi ga obsojali.«

Prakticirati duhovno razločevanje

Vzajemno poslušanje pa pomaga »živeti razločevanje kot metodo delovanja«, s čimer je papež prešel k drugemu poudarku svojega govora rimski kuriji. Kot primer je navedel Janeza Krstnika, ki je na začetku Jezusovega delovanja šel skozi veliko krizo vere, saj njegova predstava o Mesiji ni ustrezala Jezusovim dejanjem in besedam. Janez Krstnik je moral razločevati, da bi prejel »nove oči«, kajti Jezus ni bil takšen, kot je pričakoval, da bo.

Kot je izpostavil papež, je za vse v kuriji pomembno razločevanje, »ta umetnost duhovnega življenja, ki odstrani prepričanje, da že vse vemo; nevarnost misli, da je dovolj slediti pravilom; skušnjavo, da bi tudi v življenju kurije nadaljevali s preprostim ponavljanjem vzorcev, ne da bi upoštevali, da nas Božja skrivnost vedno presega ter da življenje ljudi in resničnost, ki nas obdaja, sta in ostajata nad idejami in teorijami. Prakticirati moramo duhovno razločevanje, pretresati Božjo voljo, preizprašati notranje vzgibe našega srca in nato oceniti odločitve, ki jih je treba sprejeti, in izbire, ki jih je treba opraviti. Razločevanje nam tudi pri delu kurije pomagati, da bomo poslušni Svetemu Duhu, da bomo znali izbrati smernice in sprejeti odločitve, in sicer ne na podlagi posvetnih kriterijev ali z enostavnim izvajanjem pravil, ampak v skladu z evangelijem.«

Podati se na pot in hoditi

Pri razlagi tretjega elementa, to je hoje, se je sveti oče oprl na tri modre, ki nam govorijo o pomembnosti hoje. Ko veselje evangelija zares sprejmemo, to v nas sproži gibanje in povzroči dejanski izhod iz nas samih ter nas postavi na pot, ki vodi v srečanje z Gospodom in v polnost življenja. »Krščanska vera – ne pozabimo – ne želi potrditi naše varnosti, nas udobno namestiti v lahke verske gotovosti, nam podariti hitre odgovore na kompleksne življenjske probleme. Nasprotno, ko Bog kliče, vedno spodbudi hojo, kot je to bilo pri Abrahamu, Mojzesu, prerokih in vseh Gospodovih učencih. On nas postavi na pot, potegne nas iz naših varnih območij, postavi pod vprašaj naše pridobitve in nas ravno na ta način osvobaja, spreminja, razsvetljuje oči našega srca, da bi nam dal razumeti h kakšnemu upanju nas je poklical (prim. Ef 1,18).«

»Tudi pri služenju tukaj v kuriji,« je zatrdil papež, »je pomembno ostati na poti, nikoli nehati iskati in poglabljati resnico, obenem pa premagati skušnjavo, da bi ostali nepremični in bi hodili v labirintu svojih ograd in strahov. Strahovi, togost, ponavljanje shem ustvarjajo statičnost, ki ima navidezno prednost, da ne ustvarja problemov (quieta non movere), ter vodijo v prazno tavanje po naših labirintih, kar škoduje služenju, ki smo ga poklicani nuditi Cerkvi in vsemu svetu.«

Sveti oče je pozval, naj so pozorni na »ideološko fiksacijo«, ki pogosto pod krinko dobrih namenov »ločuje od realnosti in preprečuje hojo«. »Poklicani smo, da se podamo na pot in hodimo, kot so to storili modri, ko so sledili Luč, ki nas hoče vedno voditi onkraj in ki nas včasih usmeri v iskanje še neraziskanih poti in na nove ceste. In ne pozabimo, da se potovanje modrih – kot vsaka hoja, o kateri nam pripoveduje Sveto pismo – vedno začne od zgoraj, z Gospodovim klicem, z znamenjem, ki pride z neba, ali ker sam Bog postane vodnik, ki osvetljuje korake svojih otrok. Kadar torej obstaja nevarnost, da bi se služba, ki jo opravljamo, sploščila, da bi postala labirint togosti ali povprečnosti, kadar se zapletemo v mreže birokracije in se s težavo prebijamo skoz, ne pozabimo gledati navzgor, začeti znova pri Bogu, se pustiti razsvetliti njegovi Besedi ter tako vedno znova najti pogum za nov začetek. Iz labirintov lahko pridemo le “od zgoraj“.«

Samo kdor ljubi, lahko hodi

Za hojo, za iti onkraj, je po papeževih besedah potreben pogum. Gre za vprašanje ljubezni. »Danes je namreč težko posredovati gorečnost nekomu, ki jo je že dolgo izgubil. Šestdeset let po koncilu se še vedno razpravlja o delitvi na “progresiste“ in “konzervativce“, a dejanska osrednja razlika je med “zaljubljenimi“ in “navajenimi“. To je razlika. Samo kdor ljubi, lahko hodi.«

Sveti oče se je ob koncu govora vsem članom rimske kurije zahvalil za njihovo predano delo ter spodbudil: »Pri svojem delu gojimo poslušanje srca ter služimo Gospodu tako, da se učimo med seboj sprejemati in poslušati. Urimo se v razločevanju, da bi bili Cerkev, ki poskuša razlagati znamenja zgodovine z lučjo evangelija, pri tem pa išče rešitve, ki posredujejo Očetovo ljubezen. In vedno ostanimo na poti, s ponižnostjo in čudenjem, da si ne bi domišljali, da smo prispeli, in da v nas ne bi ugasnila želja po Bogu.«