Kateheza: Jeza uničuje odnose. Zoperstaviti se ji z odpuščanjem in dobrosrčnostjo

Andreja Červek – Vatikan

Jeza kaže na nezmožnost sprejemanja drugačnosti drugega, zlasti kadar se njegove življenjske odločitve razlikujejo od naših. Sveti oče je izpostavil, da nas Jezus v molitvi Oče naš spodbuja, naj molimo za naše človeške odnose. Pomembno se je tudi naučiti odpuščati ter se jezi zoperstaviti z dobrosrčnostjo, širino srca, blagostjo in potrpežljivostjo. Spomnil pa je tudi na besede apostola Pavla, ki je kristjanom v Efezu svetoval, naj vedno poskušajo doseči spravo, ko pride do nesoglasij. Odlomek iz Pavlovega pisma Efežanom se je tudi bral na začetku splošne avdience.

Svetopisemski odlomek: Ef 4,26-27.31-32

»Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. […] Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Jeza.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Grešno nagnjenje, o katerem bomo razmišljali danes, je jeza. Gre za pregreho, ki je še posebej temačna in jo je s fizičnega vidika morda še najlažje opaziti. Človek, ki ga prevzame jeza, s težavo skrije njen naval. Prepoznamo jo po gibih njegovega telesa, agresivnosti, težkem dihanju, grozečem in mračnem pogledu.

Jeza je grešno nagnjenje, ki v svoji najsilnejši obliki ne dopušča predaha. Če nastane zaradi storjene (ali domnevno storjene) krivice, se pogosto ne sproži proti storilcu, ampak proti prvemu, na katerega človek naleti. Obstajajo moški, ki na delovnem mestu zadržujejo jezo in delujejo kot mirne in sočutne osebe, a ko pridejo domov, postanejo neznosni za svoje žene in otroke. Jeza je splošno razširjeno grešno nagnjenje: lahko nam jemlje spanec in nas pripraviti do tega, da v mislih nenehno kujemo načrte, ne da bi našli pregrado za utemeljevanje in tok misli.

Jeza je grešno nagnjenje, ki uničuje človeške odnose. Izraža nezmožnost sprejemanja drugačnosti drugega, zlasti kadar se njegove življenjske odločitve razlikujejo od naših. Ne ustavi se pri napačnem ravnanju ene osebe, temveč vse vrže v isti kotel: jezo in užaljenost sproža drugi, kakršen je, drugi kot tak. Človek začne sovražiti ton njegovega glasu, banalne vsakdanje geste, njegove načine razmišljanja in čustvovanja.

Ko odnos doseže to stopnjo izprijenosti, je jasnost misli že izgubljena. Kajti ena od značilnosti jeze je namreč ta, da se skozi čas ne zmanjša. V takih primerih celo razdalja in molk, namesto da bi breme nerazumevanja

 ublažila, ga še povečata. Zato apostol Pavel kristjanom priporoča, naj se takoj lotijo problema in poskušajo doseči spravo: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). Pomembno je, da se vse razreši takoj, še preden sonce zaide. Če čez dan pride do kakšnega nesporazuma in se dva človeka ne razumeta več ter nenadoma začutita, da sta si daleč narazen, noč ne bi smela biti prepuščena hudiču. Grešno nagnjenje bi nas ohranjalo budne v temi, premlevali bi o svojih pravilnih razlogih in sramotnih napakah, ki niso nikoli naše in vedno pripadajo drugim. Oseba, ki je pod vplivom jeze, vedno pravi, da je problem nekdo drug. Ni sposobna prepoznati lastnih napak in pomanjkljivosti.

Jezus nas v molitvi Oče naš spodbuja, naj molimo za naše človeške odnose, ki so minsko polje: področje, ki ni nikoli v popolnem ravnovesju. V življenju imamo opraviti z ljudmi, ki nam kaj dolgujejo; tako kot zagotovo tudi mi nismo vedno vseh ljubili v pravi meri. Nekaterim nismo vračali ljubezni, ki bi jim jo morali dati. Vsi smo

 grešniki z računi v rdečih številkah. Vsi smo dolžniki in zato se moramo vsi naučiti odpuščati, da bi nam bilo odpuščeno. Ljudje ne ostanejo skupaj, če se ne urijo v umetnosti odpuščanja, kolikor je to človeško mogoče. Kar se zoperstavlja jezi so dobrohotnost, širina srca, blagost in potrpežljivost.

O jezi pa je treba povedati še nekaj. Ta strašna pregreha je izvor vojn in nasilja. Pesnitev Iliada opisuje »Ahilovo jezo«, ki je bila vzrok »neskončnega žalovanja«. Vendar pa ni vse, kar se rodi iz jeze, napačno. Naši predniki so se dobro zavedali, da je v nas neukrotljiv del, ki ne more in ne sme biti zanikan. Strasti so do neke mere nezavedne: zgodijo se, so življenjske izkušnje. Za nastanek jeze nismo odgovorni, vedno pa smo odgovorni za njeno razvijanje. In včasih je dobro, da jezi damo duška na pravi način. Če se človek nikoli ne razjezi, če se ne razburi pred krivico, če pred zatiranjem šibke osebe ne začuti, da nekaj v njem vre, bi to pomenilo, da ni človek in še manj kristjan.

Obstaja sveto ogorčenje, ki ni jeza. Jezus je to v svojem življenju večkrat poznal (prim. Mr 3,5): na zlo ni nikoli odgovoril z zlom, a v svoji duši je čutil to čustvo in v primeru trgovcev v templju se je odzval z odločnim in preroškim dejanjem, ki ga ni narekovala jeza, ampak gorečnost za Gospodovo hišo (prim. Mt 21,12-13).

Na nas je, da s pomočjo Svetega Duha najdemo pravo mero za strasti. Vzgajati jih moramo na pravi način, da se bodo obrnile k dobremu in ne k slabemu.