Papež o don Milaniju: Posredoval znanje tistim, ki so za nekatere bili zadnji, za evangelij pa prvi

Andreja Červek – Vatikan

Don Lorenzo Milani (1923–1967) je bil znan po svojem posebnem pastoralnem in pedagoškem pristopu, ki ga je razvijal in uporabljal v šoli za revne otroke, ki jo je vodil v odročni toskanski župniji v vasi Barbiana. Osrednji dogodek v njegovem življenju je bilo spreobrnjenje, ki nam pomaga, da »v celoti razumemo njegovo osebo, najprej v njegovem nemirnem iskanju in nato, po popolnem sprejetju Kristusa, v njegovem polni uresničitvi. Njegov “da” Bogu ga je prevzel, preoblikoval in ga spodbudil, da ga je sporočal drugim.«

Don Lorenzo Milani z učinci v Barbiani

»Spreobrnjenje je središče vse človeške in duhovne izkušnje don Milanija, zaradi katerega je postal vernik in duhovnik ter zvesti služabnik evangelija revnih. V polnosti je živel evangeljske blagre uboštva in ponižnosti. Zapustil je  svoje meščanske privilegije, bogastvo, udobje in elitno kulturo ter postal ubog med ubogimi. In nikoli se ni počutil prikrajšanega zaradi te izbire, saj je vedel, da je to njegovo poslanstvo, da je Barbiana njegov kraj. »Šola je bila okolje, v katerem je delal za velik namen, za višji cilj: zadnjim povrniti dostojanstvo, spoštovanje, pravice in državljanstvo, predvsem pa jim priznati Božje sinovstvo, ki vključuje vse,« je dejal papež.

»Don Milani je bil priča in razlagalec družbene in gospodarske preobrazbe, spremembe obdobja, v katerem se je industrializacija uveljavljala nad podeželjem, ko so kmetje in njihovi otroci morali postati delavci, kar jih je še bolj odrinilo na rob družbe. Don Milani je z razsvetljenim umom in odprtim srcem razumel, da je bila tudi javna šola v tem kontekstu za otroke diskriminatorna, saj je poniževala in izključevala tiste, ki so bili že v osnovi prikrajšani, in postopoma prispevala k utrjevanju neenakosti. Šola ni bila prostor družbenega napredovanja, ampak selekcije, in ni bila funkcionalna za evangelizacijo, saj je nepravičnost oddaljila revne od Božje besede, od evangelija, kmete in delavce pa od vere in Cerkve.«

Spraševal se je, kako naj bo Cerkev s svojim sporočilom smiselna in učinkovita, da revni ne bi bili vedno bolj zapostavljeni. »Z modrostjo in ljubeznijo je našel odgovor v vzgoji ter s svojim modelom šole posredoval znanje tistim, ki so za nekatere bili zadnji, za evangelij pa prvi.« Vse svoje življenje je posvetil mali skupnosti v Barbiani. Tudi nas danes vabi, »naj ne ostanemo brezbrižni«, naj si »razlagamo stvarnost in prepoznamo nove revne in nove revščine«. Vabi nas, naj se »približamo vsem izključenim in si jih vzamemo k srcu«.