Sveti oče med homilijo: Cerkev in svet potrebujeta Marijo

Vatican News

Besede apostola Pavla osvetljujejo začetek novega leta: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Pretrese nas izraz »polnost časa«. V starih časih so imeli navado, da so čas merili s praznjenjem in polnjenjem amfor: ko so bile prazne, se je začelo novo časovno obdobje, ki se je končalo, ko so bile polne. To je polnost časa: ko je amfora zgodovine polna, Božja milost prekipi: Bog postane človek in to stori v znamenju žene, Marije. Ona je pot, ki jo je izbral Bog; ona je cilj mnogih ljudi in rodov, ki so »kapljo za kapljo« pripravljali Gospodov prihod na svet. Mati je torej v središču časa: Bogu je bilo všeč, da se je obrat v zgodovini zgodil po njej, po ženi. S to besedo nas Sveto pismo vrača k začetkom, k Prvi Mojzesovi knjigi in nam nakazuje, da Mati z Otrokom označuje novo stvarjenje, nov začetek. Na začetku časa zveličanja je torej sveta Božja Mati, naša sveta Mati.

Lepo je torej, da se leto začne s klicanjem nje; lepo je, da verno ljudstvo kot nekoč v Efezu – tisti kristjani so bili pogumni! – z veseljem razglaša Sveto Božjo Mater. Besede Božja Mati namreč izražajo veselo gotovost, da se je Gospod, nežno Dete v maminem naročju, za vedno združil z našo človeškostjo, tako da ta ni več samo naša, ampak njegova. Božja Mati: le nekaj besed, s katerimi izpovedujemo Gospodove večne zaveze z nami. Božja Mati: to je dogma vere, je pa tudi »dogma upanja«: Bog v človeku in človek v Bogu, za vedno. Sveta Božja Mati.

V polnosti časov je Oče poslal svojega Sina, rojenega iz žene; a besedilo sv. Pavla dodaja še drugo poslanje: »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba! Oče!"« (Gal 4,6). Tudi pri poslanju Duha je protagonistka Mati: Sveti Duh prvič pride nad njo ob oznanjenju (prim. Lk 1,35), potem se ob začetkih Cerkve spusti na apostole, ki so zbrani v molitvi z »materjo Marijo« (Apd 1,14). Tako nam je Marijin sprejem prinesel največje darove: Ona je »Gospoda veličastva naredila za našega brata« (Tomaž Čelanski, Vita seconda, CL, 198: FF 786) in omogočila Duhu, da vpije v naših srcih: »Aba! Očka!« Marijino materinstvo je pot do očetovske nežnosti Boga; najbližja, najbolj neposredna in najlažja pot. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Mati nas namreč vodi na začetek in v srce vere, ki ni teorija ali obveznost, ampak neizmeren dar, ki nas napravlja za ljubljene otroke, prebivališča Očetove ljubezni. To, da v svoje življenje sprejmemo Mater, zato ni pobožna odločitev, ampak je zahteva vere: »Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski« (sv. Pavel VI., Omelia a Cagliari, 24. aprila 1970), to je Marijini otroci.

Cerkev potrebuje Marijo, da bi ponovno odkrila svoj ženski obraz: da bi bila bolj podobna njej, ki kot ženska, Devica in Mati predstavlja njen najpopolnejši vzor in lik (prim. Lumen gentium, 63); da bi naredila prostor ženam in da bi bila rodovitna prek pastorale, ki jo sestavljajo skrb in marljivost, potrpežljivost in materinski pogum. Pa tudi svet mora gledati na matere in žene, da bi našel mir, da bi izšel iz spiral nasilja in sovraštva, in bi ponovno imel človeške poglede ter srca, ki vidijo. Vsaka družba mora sprejeti dar žene, vsake žene: jo spoštovati, jo varovati in ceniti, vedoč, da kdor rani eno samo ženo, oskruni Boga, ki je bil rojen iz žene.

Kakor je Marija, žena, odločilna v polnosti časov, tako je odločilna za življenje vsakogar; nihče bolje od Matere ne pozna časov in nujnih potreb otrok. To nam še enkrat dokazuje »začetek«, prvo znamenje, ki ga je storil Jezus na svatbi v Kani. Tam je prav Marija tista, ki opazi, da zmanjka vina in se obrne Nanj (prim. Jn 2,3). Potrebe otrok nagnejo Njo, Mater, da spodbudi Jezusa, naj posreduje. In v Kani Jezus reče: »Napolnite vrče z vodo! In napolnili so jih do vrha.« (Jn 2,7) Marija, ki pozna naše potrebe, tudi za nas pospeši prekipevanje milosti in vodi naša življenja k polnosti. Bratje, sestre, vsi imamo pomanjkljivosti, samoto, praznine, ki morajo biti zapolnjeni. Vsakdo izmed nas pozna svoje. Kdo jih lahko zapolni, če ne Marija, Mati polnosti? Kadar smo v skušnjavi, da bi se zaprli vase, pojdimo k njej; kadar nam ne uspe, da bi se odmotali iz vozlov življenja, se zatecimo k njej. Naši časi, ki so prazni miru, potrebujejo Mater, ki bo spet sestavila človeško družino. Glejmo na Marijo, da bomo postali graditelji edinosti in storimo to z njeno materinsko ustvarjalnostjo, ki skrbi za otroke: zbira jih in tolaži, posluša njihove bolečine in jim briše solze. In poglejmo to zelo nežno ikono Virgo lactans (Devica, ki doji) [iz opatije Montevergine, ki se danes nahaja v baziliki sv. Petra]. Takšna je mama: s kakšno nežnostjo skrbi za nas in nam je blizu. Skrbi za nas in nam je blizu.

Novo leto izročimo Božji Materi. Posvetimo ji svoje življenje. Ona mu bo z nežnostjo znala odkriti polnost. Ker nas bo vodila k Jezusu in Jezus je polnost časa, vsakega časa, našega časa, časa vsakega izmed nas. Kakor je bilo namreč zapisano, »ni bila polnost časov tista, ki je storila, da je bil poslan Božji Sin, ampak nasprotno, poslanje Sina je povzročilo polnost časa« (prim. Luter, Vorlesung über den Galaterbrief 1516-1517, 18). Bratje in sestre, naj bo to leto polno Gospodove tolažbe; naj bo to leto napolnjeno z materinsko nežnostjo Marije, svete Božje Matere.
Sedaj vas povabim, da vsi skupaj trikrat ponovimo: Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati!