Sveti oče o svetnosti v življenju in službi prezbiterja
Andreja Červek – Vatikan
»Svetnost ni sinonim za laičnost. Svetnost je razsežnost Cerkve, ki je poklicana služiti in pričevati o Božjem kraljestvu v tem svetu. Posvečenje pa radikalizira to razsežnost, ki seveda ni edina, ampak dopolnjuje eshatološko. Cerkev, vsaka krščena oseba, je v svetu, je za svet, vendar ni od sveta,« izpostavlja papež Frančišek.
Če je svetna razsežnost Cerkve, so tako laiki kot kleriki poklicani, da jo živijo in izražajo, čeprav na različen način. Vsak jo uresničuje glede na svoje stanje in v skladu s skrivnostjo učlovečenja. Papež dodaja, da so duhovniki misijonarji Kristusove kraljevskosti to svojo identiteto izkusili »na terenu«. »Ste škofijski duhovniki in želite biti v polnosti soudeleženi v prezbiteratu, v občestvu s škofom in sobrati. Pri tem vam pomaga inštitut. In to v skladu s frančiškovsko karizmo, kar je majhnost. Tako vas formira za ponižno, razpoložljivo in bratsko služenje. In to počne v skladu z modelom Kristusove kraljevskosti, ki temelji na služenju, velikodušnem darovanju, osebnem plačevanju, solidarnosti do revnih in izključenih. Kraljevskost je majhnost: v Kristusu sem eno in to pričuje sveti Frančišek.«
Sveti oče izpostavi še izraz »apostoli naklonjenosti in resnice«, ki je del molitve k Presvetemu Srcu Jezusovemu. »Lep izraz, ki ga molite vsak dan, da bi potrdili svojo zaobljubo apostolata, prepričani, da ste – združeni v Svetem Duhu s Kristusom – apostoli predvsem s svojo človečnostjo, s tistimi človeškimi krepostmi, ki jih opisuje drugi vatikanski koncil: iskrenost, spoštovanje pravičnosti, zvestoba dani besedi, prijaznost, diskretnost, odločnost, preudarnost in poštenost.«
Ob koncu še opozorilo: »Dragi bratje, zvestoba temu poklicu naj vas obvaruje pred dvema tendencama, ki sta danes razširjeni tudi med duhovniki. To sta avtoreferencialnost in posvetnost. Nihče med nami ni nanju popolnoma imun. Treba ju je prepoznati in se odzvati z Gospodovo milostjo.«