Sveti oče semeniščnikom iz Madrida: V središče postaviti Boga
Andreja Červek – Vatikan
Zbrane semeniščnike je spremljal nadškof José Cobo Cano, ki je bil 30. septembra 2023 umeščen za kardinala. Je naslovni kardinal cerkve Santiago y Montserrat v Rimu, ki jo bol vzel v posest med sveto mašo v nedeljo, 4. februarja. Cerkev Santiago y Montserrat »s svojimi naslovnimi svetniki povezuje apostolsko vero in ljubezen do Marije, značilno za vso Španijo«, pravi papež v pripravljenem govoru.
Dodaja, da nadškofa spremlja »njegov najdragocenejši zaklad«, to je njegovo semenišče. »Mnogi španski sveti škofje so se soočali s težko stvarnostjo, v kateri so se znašle njihove cerkve. Semenišče so si zamislili kot kraj, kjer bi se njihove pastoralne sanje lahko ukoreninile in razširile. Če hočemo ustvariti Cerkev, ki je Kristusovo telo, moramo – kot je Bog rekel Mojzesu – sprejeti načrt, ki smo ga videli na gori (prim. Raz 26,30), torej
spremenjenega Kristusa, ki je navzoč v evharistiji.«
Spomni na besede svetega Manuela Gonzáleza, »enega od teh svetih škofov«, ki je želel semenišče, v katerem bi evharistija bila najučinkovitejša spodbuda na pedagoški ravni, prva učiteljica in prvi predmet na znanstveni ravni, najbolj buden inšpektor na disciplinski ravni, najbolj živi vzor na asketski ravni, velika previdnost na ekonomski ravni ter vogelni kamen na arhitekturni ravni.
Da bi Boga postavili v središče in mu dopustili, da je temelj, načrt, arhitekt in vogelni kamen, je po papeževih besedah potrebna adoracija. »Jezus bo naš potrpežljiv, strog, nežen in odločen vzgojitelj, glede na to, kaj bomo potrebovali pri svojem razločevanju, saj nas pozna bolje, kot poznamo sami sebe, in nas čaka, nas spodbuja in podpira na naši poti. On je naša največja spodbuda, ker smo svoje življenje posvetili temu, da mu sledimo.«
»Bog hoče dati svojemu ljudstvu pastirje, ki so v skladu z njegovim srcem (prim. Jer 13,15). Od Jezusa se ne učimo stvari, ampak ga sprejmemo in se ga oklenemo, da bi ga lahko prinesli drugim. Pomemben poduk, ki nam ga daje Gospod, je človeškost: On je iz ljubezni do nas postal meso, človek. In pri tem učnem predmetu ni drugega zgleda kot je On sam. O drugih krepostih in okoliščinah bo Jezus govoril s pomočjo prilik in primerjav, pri čemer bo uporabljal podobo fige, semena ali nevihte. Velikega nauka Njegovega življenja pa se lahko naučimo le od tistih, ki so krotki in iz srca ponižni (prim. Mt 11,29).«
Evharistija vsako jutro spodbuja k razmisleku o jalovosti naših posvetnih idej, naših želja po vzpenjanju, pojavljanju in izstopanju. Bog, ki je neizmeren, pa se popolnoma podarja in sprašuje: Si se spravil s svojim bratom? Si se oblekel v praznično obleko? Ali si pripravljen vstopiti na mojo večno gostijo?
Razločevanje, znanost in čuječnost so zagotovo ključni vidiki semenišča, a so nekoristni brez askeze. »Treba je vstopiti v puščavo, da bi On lahko spregovoril našemu srcu. Če je to napolnjeno s posvetnostjo, s stvarmi, pa naj se imenujejo še tako 'verske', Bog ne bo našel prostora in ga ne bomo slišali, ko bo potrkal na naša vrata. Zato so tišina, molitev, post, pokora in askeza nujni, da bi se osvobodili tega, kar nas zasužnjuje, in bili popolnoma od Boga. In to ne le navznoter, ampak tudi navzven, pri našem delu in projektih, tako da se izročimo Jezusu. Gospod bo postal velika previdnost: njemu pustimo, da predlaga in uresničuje, v duhu pokorščine se prepustimo le njemu.«
