Papež dedkom in babicam: Ljubezen nas naredi boljše, bogatejše in modrejše

Andreja Červek – Vatikan

Ljubezen nas naredi boljše

Ko se med seboj imamo radi, postanemo boljši. »In to vam pravim kot “dedek”,« je dejal papež, »z željo, da bi z vami delil vedno mladostno vero, ki združuje vse generacije. Tudi sam sem jo prejel od svoje babice, od katere sem prvič izvedel za Jezusa, ki nas ljubi, ki nas nikoli ne pusti same in nas spodbuja, naj smo si blizu in nikogar ne izključujemo.«

Od svoje babice je papež tudi slišal zgodbo o družini, v kateri je bil dedek, ki je med jedjo za mizo vse umazal. Zato so ga poslali stran, da bi jedel sam. Vnuk pa si je naslednje dni dal opravka s kladivom in žeblji, in ko ga je oče vprašal, kaj počne, mu je odgovoril: »Delam ti mizo, da boš lahko jedel sam, ko boš star!«

»Tega me je naučila babica in te zgodbe nisem nikoli pozabil. Tudi vi je ne pozabite, kajti le tako, da z ljubeznijo ostajamo skupaj in nikogar ne izključujemo, postanemo boljši, bolj človeški!«

Ljubezen nas naredi bogatejše

Ljubezen pa nas ne naredi samo boljših, ampak zaradi nje postanemo tudi bogatejši. »Naša družba je polna ljudi, ki so specializirani za številne stvari, bogatih z znanjem in uporabnimi sredstvi za vse. Če pa ni delitve in vsak misli le nase, se vse bogastvo izgubi, pravzaprav postane osiromašenje človeštva. In to je velika nevarnost našega časa: revščina razdrobljenosti in sebičnosti. Pomislimo na primer na nekatere izraze, ki jih uporabljamo: ko govorimo o “svetu mladih”, “svetu starih”, ”svetu tega in onega"” ... Toda svet je samo en! Sestavljen je iz mnogih stvarnosti, ki so različne prav zato, da si lahko pomagajo in se dopolnjujejo: generacije, ljudstva in vse razlike, če so usklajene, lahko kot ploskve velikega diamanta razkrijejo čudovit sijaj človeka in stvarstva,« je dejal papež in poudaril: »Ne smemo dovoliti, da bi različnost ustvarjala med nami razprtije! Ne smemo drobiti diamanta ljubezni, najlepšega zaklada, ki nam ga je dal Bog.«

Nadaljeval je, da včasih slišimo trditve, kot sta »misli nase« in »nikogar ne potrebujem«. »To so lažne trditve, ki ljudi zavajajo, da mislijo, kako je dobro ne biti odvisen od drugih, delati sam, živeti kot otoki, medtem ko so to drže, ki ustvarjajo le veliko osamljenosti.«

Kot primer je navedel starostnike, ki zaradi kulture odmetavanja ostanejo sami in morajo zadnja leta življenja preživeti daleč od doma in bližnjih. »Razmislimo za trenutek: ali ni svet, v katerem se nikomur ni treba bati, da bo svoje dni končal sam, veliko boljši? Zato gradimo ta svet skupaj, ne le z oblikovanjem programov oskrbe, temveč z vlaganjem v različne projekte bivanja, v katerih odhajajoča leta ne veljajo za izgubo, ki nekoga zmanjšuje, temveč za bogastvo, ki raste in vse bogati: in kot taka naj bodo spoštovana in naj se jih ne bojimo.«

Ljubezen nas naredi modrejše

Tako je sveti oče prišel še do tretjega poudarka: ljubezen nas naredi modrejše. Obrnil se je na vnuke: »Dragi vnuki, vaši stari starši so spomin v svetu, ki je brez spomina. In ko družba izgubi spomin, je z njo konec. Prisluhnite starim staršem, zlasti ko vas s svojo ljubeznijo in pričevanjem učijo gojiti najpomembnejša občutenja, ki se ne pridobijo na silo, ne pojavijo se z uspehom, vendar pa napolnijo življenje.«

Ni naključje, da sta Jezusa, potem ko sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj v Jeruzalemu (prim. Lk 2,22-38), prepoznala dva ostarela človeka, Simeon in Ana. Sprejela sta ga, ga vzela v naročje in razumela, kaj se dogaja: da je tam bil navzoč Bog in da ju je gledal z očmi otroka. Samo onadva sta ob pogledu na malega Jezusa spoznala, da je prišel Mesija, Odrešenik, ki so ga vsi čakali. Dva ostarela človeka sta dojela skrivnost.

»Starostniki vidijo daleč, saj so živeli toliko let in nas lahko veliko naučijo: na primer, kako grozna je vojna. Mene je tega že davno naučil moj dedek, ki je preživel prvo svetovno vojno in mi je s svojimi zgodbami pomagal razumeti, da je vojna nekaj strašnega in se ne bi smela nikoli zgoditi.«

Skrbite drug za drugega

»Obiščite svoje stare starše in jih ne odrivajte na obrobje, za svoje dobro. Odrinjenost starejših na družbeni rob pokvari vsa življenjska obdobja, ne le starosti. Vi pa se raje učite modrosti iz njihove močne ljubezni in tudi iz njihove krhkosti, ki je “nauk”, sposoben učiti brez potrebe po besedah, je pravi protistrup proti otrdelosti srca. To vam bo pomagalo, da se ne boste sploščili na sedanjost in da boste uživali življenje kot odnos. Pa ne samo to: ko ste stari starši in vnuki, stari in mladi, skupaj, ko se pogosto vidite in slišite, ko skrbite drug za drugega, je vaša ljubezen piš čistega zraka, ki osveži svet in družbo ter nas vse naredi močnejše, onkraj sorodstvenih vezi.«

Papež je poudaril, da je to tudi sporočilo, ki nam ga je dal Jezus na križu, ko je »videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, in je rekel materi: “Žena, glej, tvoj sin!” Potem je rekel učencu: “Glej, tvoja mati!” In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27). »S temi besedami nam je zaupal čudež, ki ga moramo uresničiti: ljubiti vse kot ena velika družina,« je sklenil svoj govor sveti oče, se vsem zbranim zahvalil za srečanje in zagotovil svojo molitev. Prosil pa jih je tudi, naj molijo zanj ter še spodbudil: »Skupaj, povezani, ste zgled in dar za vse!«