Papež Frančišek ob koncu ramazana: Prosim vas, prenehajte s hrupom orožja in pomislite na otroke …

Papež Frančišek

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za priložnost, da vas nagovorim ob koncu ramazana. Letos je prišlo do srečnega sovpadanja z muslimanskim svetim mesecem, ki se je končal nekaj dni po obhajanju velike noči, za kristjane najbolj pomembnega praznika.

Vendar se ta veseli dogodek, zaradi katerega dvigamo oči proti nebu in častimo »usmiljenega in vsemogočnega« Gospoda (Nostra aetate, 3), ne sklada z žalostjo zaradi krvi, ki teži v blagoslovljenih deželah Bližnjega Vzhoda.

Bratje in sestre, naš oče Abraham je dvignil oči proti nebu, da bi gledal zvezde. Luč življenja, ki nas ovija in objema od zgoraj, nas prosi, naj premagamo noč sovraštva, ker naj po Stvarnikovi volji zvezde razsvetljujejo zemljo, ne pa da zemlja gori, opustošena od plamenov orožja, ki razplamteva nebo!

Bog je mir in želi mir. Kdor veruje Vanj, mora zavračati vojno, ki konfliktov ne rešuje, ampak jih poveča. Ne bom se naveličal ponavljati, da je vojna vedno in samo poraz. To je pot brez cilja; ne daje obetov, ampak ugaša upanje.

Muči me spopad v Palestini in v Izraelu. Naj takoj preneha ogenj na področju Gaze, kjer se dogaja humanitarna katastrofa, da bo pomoč lahko prišla do palestinskega prebivalstva, ki zelo trpi; naj osvobodijo talce, ki so bili ugrabljeni oktobra! In mislim na trpinčeno Sirijo, na Libanon, na celoten Bližnji Vzhod. Ne dovolimo, da bi izbruhnili plameni mržnje, ki jih podpihujejo pogubni vetrovi oboroževalne tekme! Ne pustimo, da bi se vojna razširila! Ustavimo vztrajnost zla!

V mislih imam družine, mlade, delavce, ostarele, otroke. Prepričan sem, da je v njihovem srcu, v srcu običajnih ljudi, velika želja po miru. In da spričo nasilja, ko jim iz oči tečejo solze, iz ust prihaja beseda: »dovolj«. Dovolj! - ponavljam tudi jaz – vsem tistim, ki imajo težko odgovornost za vodenje narodov: dovolj, ustavite se! Prosim vas, prenehajte s hrupom orožja in pomislite na otroke, na vse otroke, kot bi bili vaši lastni otroci. Vsi se ozrimo v prihodnost z očmi otrok. Oni se ne sprašujejo, kdo je sovražnik, ki ga je treba uničiti, ampak kdo so prijatelji, s katerimi bi se igrali. Oni potrebujejo domove, parke in šole, ne grobov in jam.

Prijatelji, verjamem, da puščave lahko vzcvetijo, kakor v naravi, tako tudi v srcih ljudi in v življenju narodov. Iz puščav sovraštva bodo vzkalili poganjki upanja samo, če bomo znali rasti skupaj, drug ob drugem; če bomo znali spoštovati prepričanja drugih; če bomo znali priznati pravico do obstoja vsakemu ljudstvu in pravico vsakega ljudstva, da ima državo; če bomo znali živeti v miru, ne da bi koga demonizirali. Verjamem in upam v to in z menoj kristjani, ki med mnogimi težavami živijo na Bližnjem Vzhodu. Objemam jih in jih opogumljam, ko zahtevam, da imajo vedno in povsod pravico in možnost, da svobodno izpovedujejo svojo vero, ki govori o miru in bratstvu.

Zahvaljujem se vam, da ste me poslušali. Z ljubeznijo vas pozdravljam in vam zagotavljam, da Bližnji Vzhod nosim v svojem srcu. Vsakemu izmed vas želim dobro in blagoslov Najvišjega. Shukran! [hvala!]

Vatikan, 12. aprila 2024
FRANČIŠEK