Papež srečal umetnike: Umetnost naj ustvari mesto, kjer noben človek ne bo tujec
Andreja Červek – Vatikan
Svet potrebuje umetnike
Papež je dejal, da si je zelo želel priti na beneški bienale ter tako »vrniti obisk, kot je to lepa navada med prijatelji«. Spomnil je, da je junija lani sprejel skupino umetnikov v Sikstinski kapeli. »Sedaj pa jaz prihajam “na vaš dom”, da bi vas osebno srečal, se vam še bolj približal in se vam na ta način zahvalil za vse, kar ste in kar počnete,« je dejal zbranim in poudaril, da »svet potrebuje umetnike«. »To dokazuje množica ljudi vseh starosti, ki pogosto obiskujejo umetniška prizorišča in dogodke,« pri čemer je spomnil na prvi paviljon Svetega sedeža, ki je bil postavljen pred šestimi leti na otoku Svetega Jurija v okviru beneškega arhitekturnega bienala.
Umetnost kot mesto zatočišče, kjer ni nihče tujec
Po papeževih besedah »ima umetnost v vseh pogledih status “mesta zatočišča”«, ki »se ne pokorava režimu nasilja in diskriminacije«, da bi tako »ustvarila oblike človeške pripadnosti, ki znajo prepoznati, vključiti, zaščititi in sprejeti vse. Vse, začenši z zadnjimi.«
»Mesta zatočišča« so svetopisemska ustanova, omenjena že v Stari zavezi (prim. 5 Mz 4,41). Namenjena so bila preprečevanju prelivanja nedolžne krvi in umirjanju slepe želje po maščevanju, zagotavljanju varstva človekovih pravic in iskanju oblik sprave. »Pomembno bi bilo, da bi se različne umetniške prakse povsod uveljavile kot nekakšna mreža mest zatočišč, ki bi sodelovala v prizadevanju za osvoboditev sveta od
nesmiselnih in praznih antinomij, ki hočejo prevladati v rasizmu, ksenofobiji, neenakosti, ekološkem neravnovesju in aporafobiji: gre za grozljiv neologizem, ki pomeni “strah pred revnimi”. V ozadju teh antinomij je vedno zavračanje drugega. To je egoizem, zaradi katerega delujemo kot osamljeni otoki in ne kot sodelujoči arhipelagi. Prosim vas, prijatelji umetniki, da si zamislite mesta, ki jih na zemljevidu še ni: mesta, kjer noben človek ne velja za tujca. Zato, ko rečemo “tujci povsod”, predlagamo “bratje povsod”.«
Umetnost vzgaja za kontemplativen pogled
Naslov paviljona Svetega sedeža, ki je postavljen v beneškem ženskem zaporu, je »Z mojimi očmi«. Papež je zatrdil, da imamo vsi potrebo po tem, da se nas pogleda in da si upamo gledati sami sebe. »Jezus nam je v tem je večni učitelj: vsakega gleda z intenzivnostjo ljubezni, ki ne obsoja, ampak zna biti blizu in spodbujati. In rekel bi, da nas umetnost vzgaja za takšen pogled, ne posesiven, ne objektivizirajoč, a tudi ne brezbrižen in površen; vzgaja nas za kontemplativen pogled. Umetniki so v svetu, vendar so poklicani, da ga presežejo. Danes je na primer bolj kot kdaj koli prej nujno, da znajo jasno ločiti umetnost od trga. Seveda trg spodbuja in uzakonja, vendar vedno obstaja nevarnost, da “pije kri” ustvarjalnosti, krade nedolžnost in nazadnje hladno poučuje, kaj je treba storiti.«
Ženske kot protagonistke človeštva
To, da je srečanje z umetniki potekalo v ženskem zaporu, je za papeža bila iztočnica, da je še poudaril, kako »nihče nima monopola nad človeško bolečino«. »Toda v ženski se v edinstveni obliki združujeta veselje in trpljenje, ki jima moramo prisluhniti, saj nas lahko naučita kaj pomembnega,« pri čemer je omenil umetnice, kot so Frida Khalo, Corita Kent ali Louise Bourgeois in številne druge. »Z vsem srcem upam, da nam bo sodobna umetnost odprla oči in nam pomagala ustrezno ovrednotiti prispevek žensk kot soprotagonistk v človeški pustolovščini.«
»Dragi umetnice in umetniki, spominjam se vprašanja, ki ga je Jezus namenil množici glede Janeza Krstnika: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? (Mt 11,7-8). To vprašanje ohranimo v svojih srcih. Usmerja nas v prihodnost.«
