Sveti oče Katoliški akciji: V Cerkvi in družbi spodbujati »kulturo objema«

Andreja Červek – Vatikan

Življenje se začne in konča z objemom

»Objem je eden najbolj spontanih izrazov človeške izkušnje,« je dejal. »Človekovo življenje se začne z objemom staršev, ki je prvo dejanje sprejetosti, temu pa sledijo mnogi drugi, ki dajejo smisel in vrednost dnevom in letom, vse do zadnjega, ki je slovo od zemeljske poti. Predvsem pa je ovito v velik objem Boga, ki nas prvi ljubi in nas nikoli ne neha privijati k sebi, zlasti ko se, potem ko smo se izgubili, vrnemo, kot vidimo v priliko o usmiljenem Očetu (prim. Lk 15,1-3.11-32). Kakšno bi bilo naše življenje in kako bi se uresničevalo poslanstvo Cerkve brez teh objemov?« Kot odgovor je sveti oče zbranim ponudi tri elemente ali »tri vrste objemov«: objem, ki manjka, objem, ki rešuje, objem, ki spreminja življenje.

Objem, ki manjka

Zagon, ki ga Katoliška akcija tako navdušeno izraža, po papeževih besedah »v našem svetu ni vedno sprejet«. Včasih naleti na zaprtost in odpor, zaradi česar »roke postanejo toge, dlani pa se grozeče stisnejo«. Tako niso več izraz bratstva, ampak »zavrnitve in nasprotovanja, velikokrat celo nasilnega«, »znamenje nezaupanja do

 drugih, bližnjih in daljnih, vse do spora«. »Ko se objem spremeni v pest, postane zelo nevaren,« je izpostavil papež. »Izvor vojn so pogosto objemi, ki jih ni, ali objemi, ki so zavrnjeni, tem pa sledijo predsodki, nerazumevanja in sumničenja, dokler v drugem ne vidimo sovražnika. In vse to imamo danes žal pred očmi v mnogih delih sveta! Vi pa lahko s svojo prisotnostjo in delom vsem pričujete, da je pot objemov pot življenja.«

Objem, ki rešuje

Kar nas privede do drugega poudarka, ponazorjenega s podobo »objema, ki rešuje«. Že s človeškega vidika »objemanje pomeni izraziti pozitivne in temeljne vrednote, kot so naklonjenost, spoštovanje, zaupanje, spodbuda in sprava«. A kot je dodal sveti oče, objemanje postane še bolj pomembno, če ga živimo v razsežnosti vere: »V središču našega življenja je namreč usmiljen objem Boga, ki rešuje, dobrega Očeta, ki se je razodel v Kristusu in katerega obličje se zrcali v vsaki njegovi gesti – odpuščanja, ozdravljanja, osvoboditve, služenja (prim., Jn 1-15) – in katerega razodetje doseže vrh v evharistiji in na križu, ko Kristus daruje svoje življenje za odrešenje sveta, za dobro vsakega, ki ga sprejme z iskrenim srcem, in odpušča celo tistim, ki so ga križali (prim. Lk 23,34). Vse to nam je pokazal, da bi se tudi mi naučili delati enako. Zato nikoli ne izgubimo izpred oči Očetovega objema, ki rešuje, paradigme življenja in srca evangelija, vzora radikalne ljubezni, ki se hrani in navdihuje z zastonjskim in vedno obilnim Božjim darom (prim. Mt 5,44-48). Bratje in sestre, pustimo se mu objeti kot otroci (prim. Mt 18,2-3; Mr 10,13-16). Pustimo se objeti Gospodu, da se bomo v Njegovem objemu naučili objemati druge.«

Objem, ki spreminja življenje

Tako pridemo do tretjega koraka, do »objema, ki spreminja življenje«. Objem namreč lahko spremeni življenje ter pokaže nove poti upanja. Papež je spomnil na mnoge svetnike, v življenju katerih je en objem povzročil odločilen preobrat, na primer sveti Frančišek Asiški, ki je zapustil vse, da bi sledil Gospodu, potem ko je k sebi stisnil gobavca. »In če je to veljalo za njih, velja tudi za nas,« je dejal sveti oče in izpostavil raznovrstnost skupnostnega življenja Katoliške akcije, ki »najde skupni imenovalec prav v objemu ljubezni (prim. Kol 3,14; Rim 13,10), ki je bistveno znamenje Kristusovih učencev (prim. Lumen gentium, 42), pravilo, oblika in cilj vsakega načina posvečevanja in apostolata«. Spodbudil jih je, naj ravno ta objem oblikuje vsako njihovo prizadevanje in služenje, da bodo »živeli zvesti svoji poklicanosti in svoji zgodovini«.

Z usmiljenimi in sočutnimi rokami objeti brata v stiski

»Prijatelji, toliko bolj boste Kristusova navzočnost, kolikor bolj boste znali z usmiljenimi in sočutnimi rokami objeti in podpreti vsakega brata v stiski – kot laiki, ki so vključeni v dogodke sveta in zgodovine, bogati z velikim izročilom, usposobljeni in kompetentni v svojih odgovornostih, hkrati pa ponižni in goreči v življenju duha. Na ta način boste lahko v skladu z evangelijem postavili konkretna znamenja spremembe na družbeni, kulturni, politični in gospodarski ravni v okoljih, v katerih delujete,« je članom Katoliške akcije dejal papež ter dodal, da bo »kultura objema« po njihovi osebni in skupnostni poti rasla v Cerkvi in družbi, obnovila družinske in vzgojne odnose, procese sprave in pravičnosti, prizadevanja za občestvo in soodgovornost ter gradila vezi za prihodnost miru.

Romarji upanja na poti sinodalnosti

Ob koncu govora je spregovoril še o sinodi, ki je v teku in je v svoji tretji fazi, to je preroški, ki je tudi najtežja in najpomembnejša. »Zdaj je treba delo prejšnjih faz pretvoriti v odločitve, ki bodo poslanstvu Cerkve v našem času dale zagon in novo življenje. Najpomembnejši del te sinode je sinodalnost. Za to potrebujemo ljudi, ki jih je oblikoval Duh, romarje upanja, kot pravi tema približujočega se jubileja, sinodalne moške in ženske, ki se znajo pogovarjati in skupaj iskati, ki so sposobni slediti in hoditi po novih in zahtevnih poteh.« Zato je zbrane povabil, da v škofijah in župnijah, katerih del so, postanejo »športniki in nosilci sinodalnosti« za popolno uresničitev te poti.