Papež na binkošti: V moči Duha govorimo o miru in odpuščanju, življenju in spoštovanju
Andreja Červek – Vatikan
Potrebujemo upanje. Oči moramo dvigniti k obzorjem miru, bratstva, pravičnosti in solidarnosti. To je edina življenjska pot, pogosto ni lahka, včasih pa je ovinkasta in strma. Toda vemo, da nismo sami, je dejal papež Frančišek med sveto mašo. Govoril je o delovanju Svetega Duha ter izpostavil, da smo kristjani kot apostoli poslani oznanjat evangelij z isto močjo Duha, ki smo jo prejeli pri krstu in birmi. Ne z objestnostjo in vsiljivostjo, ne s preračunljivostjo in premetenostjo, ampak z močjo, ki izhaja iz zvestobe resnici, o kateri Duh uči naša srca.
Homilija papeža Frančiška, binkošti, 19. maj 2024
Pripoved o binkoštih (prim. Apd 2,1-11) nam pokaže dve področji delovanja Svetega Duha v Cerkvi: v nas in v poslanstvu, z dvema značilnostma: močjo in ljubeznivostjo.
Delovanje Duha v nas je močno, kar simbolizirata veter in ogenj, ki sta v Svetem pismu pogosto povezana z močjo Boga (prim. 2 Mz 19,16-19). Brez te moči ne bi mogli nikoli premagati zla niti premagati želje mesa, o čemer nam govori sveti Pavel. Vzgibe, kot so nečistost, malikovanje, razprtije in nevoščljivosti (prim. Gal 5,19-21), se lahko premaga z Duhom, ki nam daje moč, ko vstopi v naše »suho, togo in hladno« srce (prim. pesem slednica Pridi, Sveti Duh). Ti vzgibi uničujejo naše odnose z drugimi in razdelijo naše skupnosti, Duh pa vstopi v naše srce in vse ozdravi.
To nam pokaže tudi Jezus, ko se pod vodstvom Duha za štirideset dni umakne v puščavo (prim. Mt 4,1-11), da bi bil preizkušan. V tem času tudi njegova človečnost raste, postaja močnejša in ga pripravlja na poslanstvo.
Hkrati pa je Paraklitovo delovanje v nas tudi ljubeznivo. Veter in ogenj namreč ne uničita in ne sežigata tistega, česar se dotakneta: eden napolni prostor, v katerem se nahajajo učenci, drugi pa se v obliki plamenov nežno spusti na njihove glave. In ta nežnost je tudi lastnost Božjega delovanja, ki jo večkrat najdemo v Svetem pismu.
Lepo je videti, kako ista krepka in trda roka, ki je najprej orala grude strasti, potem, ko je posadila sadike kreposti, jih nežno »zaliva« in »neguje« (prim. pesem slednica Pridi, Sveti Duh) ter jih varuje z ljubeznijo, da rastejo in se krepijo, mi pa lahko po napornem boju proti zlu okusimo sladkost usmiljenja in občestva z Bogom. Duh je močan, daje nam moč za zmago, in je tudi nežen. Kot pravi lepa molitev zgodnje Cerkve: »Tvoja krotkost ostaja pri meni, Gospod, in tako tudi sadovi tvoje ljubezni!« (Salomonove hvalnice, 14,6).
Sveti Duh, ki se je spustil nad učence in se jim je približal – paraklit –, deluje tako, da preoblikuje njihova srca in jim vliva »pogum, ki jih spodbuja, da svojo izkušnjo Jezusa in upanje, ki jih oživlja, posredujejo drugim« (prim. Redemptoris missio, 24). Kot bosta o tem pričevala Peter in Janez pred velikim zborom, ko jima bo zapovedal, da »nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu« (Apd 4,18); odgovorila bosta: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (v. 20). Da sta lahko tako odgovorila, je bila potrebna moč Svetega Duha.
To je pomembno tudi za nas, ki smo pri krstu in birmi prejeli Duha. Iz »sobe zadnje večerje« te bazilike smo tako kot apostoli tudi mi danes poslani oznanjat evangelij vsem, pri tem pa iti »vedno onkraj, ne le v geografskem smislu, ampak tudi onkraj etničnih in verskih ovir, za zares univerzalno poslanstvo« (prim. Redemptoris missio, 25). In zahvaljujoč Duhu to lahko in moramo storiti z enako močjo in prijaznostjo.
Z isto močjo: ne z objestnostjo in vsiljivostjo – kristjan ni objesten, njegova moč je moč Duha – in ne s preračunljivostjo in premetenostjo, ampak z energijo, ki izhaja iz zvestobe resnici, o kateri Duh uči naša srca in jo v nas povečuje. Zato se mi predamo Duhu in ne moči sveta. Še naprej govorimo o miru tistim, ki želijo vojno, govorimo o odpuščanju tistim, ki sejejo maščevanje, govorimo o sprejemanju in solidarnosti tistim, ki zapirajo vrata in postavljajo ovire, govorimo o življenju tistim, ki izbirajo smrt, govorimo o spoštovanju tistim, ki radi ponižujejo, žalijo in zavračajo, govorimo o zvestobi tistim, ki zavračajo vse vezi in zamenjujejo svobodo s površinskim, motnim in praznim individualizmom. Ne da bi se pustili prestrašiti težavam, ne posmehu in ne nasprotovanju, ki jih tako danes kot včeraj v apostolskem življenju nikoli ne manjka (prim. Apd 4,1-31).
Istočasno, ko delujemo s to močjo, želi naše oznanjevanje biti ljubeznivo in sprejeti vsakogar. Ne pozabimo na to: vsi, vsi, vsi. Ne pozabimo tiste prilike o povabljenih na gostijo, na katero niso hoteli iti: »Pojdite na križišča in povabite vse, vse, dobre in slabe, vse« (prim. Mt 22,9-10). Duh nam daje moč, da gremo naprej in vsakogar prijazno pokličemo, daje nam ljubeznivost, da vsakogar sprejmemo.
Vsi mi, bratje in sestre, zelo potrebujemo upanje, ki ni optimizem, ampak nekaj drugega. Potrebujemo upanje. Upanje je upodobljeno kot sidro ob obali, mi pa se oklepamo vrvi, ki gre proti upanju. Potrebujemo upanje. Oči moramo dvigniti k obzorjem miru, bratstva, pravičnosti in solidarnosti. To je edina pot življenja, druge ni. Seveda pa se žal pogosto ne zdi lahka, včasih je res ovinkasta in strma. Toda vemo, da nismo sami. Imamo to gotovost, da lahko s pomočjo Svetega Duha, z njegovimi darovi, skupaj hodimo po njej in jo delamo vedno bolj prehodno tudi za druge.
Bratje in sestre, obnovimo svojo vero v navzočnost Tolažnika, ki je ob nas, in še naprej molimo: Pridi, Stvarnik Sveti Duh, razsvetli naše misli, napolni naša srca s svojo milostjo, vodi naše korake, našemu svetu podari svoj mir. Amen.
