Papež sprejel okoli 150 vernikov Siro-malabarske katoliške Cerkve
Papež Frančišek
Vaše blaženosti,
dragi bratje in sestre,
ekscelence.
Vesel sem srečanja z vami in izrekam dobrodošlico Vam, bratom škofom in tistim, ki Vas spremljajo na Vašem prvem potovanju v Rim po izvolitvi. To so bile lepe volitve! [smejijo se] Dober je …. Pojdimo naprej. Bratsko pozdravljam tudi predstavnike sirsko-malabarske skupnosti v Rimu.
Verniki vaše ljubljene Cerkve so znani ne samo v Indiji, ampak po vsem svetu, po moči vere in pobožnosti: to je res. Vaša starodavna zvestoba je zakoreninjena v pričevanju sv. Tomaža, apostola Indije, vse do mučeništva. Ste varuhi in dediči apostolskega oznanjevanja. V svoji dolgi in težki zgodovini ste imeli veliko izzivov, ko ste v preteklosti videli tudi brate po veri, ki so proti vam zagrešili zločinska dejanja, ker so bili neobčutljivi za posebnosti vaše cvetoče Cerkve. Kljub temu ste ostali zvesti Petrovemu nasledniku. In danes sem vesel, da vas lahko sprejmem in vas potrdim v slavni dediščini, ki ste jo prejeli in jo prenašate naprej. Vi ste pokorni in kjer je pokorščina, je Cerkev; kjer je nepokorščina, tam je razkol. Vi ste pokorni, in to je vaša slava: pokorščina, tudi s trpljenjem, tudi, vendar naprej. Patriarh se smehlja …
To je vaša zgodovina, enkratna in dragocena, in je edinstvena dediščina za vse sveto Božje ljudstvo. To priložnost izkoriščam, da spomnim, da so vzhodna izročila nujna v Cerkvi. Zlasti v času, kakršen je naš, ki seka korenine in vse, žal tudi versko držo meri po koristnem in takojšnjem, krščanski Vzhod omogoča, da zajemamo iz starodavnih in vedno novih virov duhovnosti. Ti sveži vrelci Cerkvi prinašajo življenjsko moč, in zato je lepo, da kot rimski škof opogumljam vas, zveste siro-malabarske katoličane, kjerkoli se nahajate, da gojite čut pripadnosti vaši Cerkvi sui iuris, da bi mogla njena velika liturgična, teološka, duhovna in kulturna dediščina še bolj blesteti. Njegovi blaženosti sem tudi rekel, naj prosi za jurisdikcijo za vse vaše migrante na mnogih koncih Bližnjega Vzhoda. Dejal sem, da morajo na papirju prositi za jurisdikcijo, vendar sem že danes dal jurisdikcijo in s tem lahko delujete; seveda je treba narediti tudi preko tega, vendar od danes, lahko. Želim vam pomagati, ne da bi vas nadomestil, ravno zaradi tega, ker vas narava vaše Cerkve sui iuris usposablja, da poleg pozornega preiskovanja različnih razmer sprejmete tudi primerne ukrepe, da se zvesti vodstvu velikega nadškofa in Sinoda spoprimete s preizkušnjami, ki jih doživljate.
V tem smislu sem v zadnjem času naslovil pisma in vernike nagovoril po video sporočilu, da bi jih opozoril na nevarno skušnjavo, da se hočejo osredotočiti na neko podrobnost, ki se ji nočejo odpovedati, v škodo skupnega dobrega Cerkve. Gre za tok samozadostnosti, ki vodi k temu, da ne slišimo nobenega drugega razloga razen svojega. V španščini mi pravimo, da si ta samozadostnost reče »yo, me, mi, con migo, para mi«: jaz, mene, z mano, me, zame, vse zame. In tukaj je hudič: hudič … obstaja hudič, delivec in se vrine in nasprotuje najgloblji želji, ki jo je Gospod izrazil, preden se je žrtvoval za nas: da bi mi, njegovi učenci, bili »eno« (Jn 17,21), da se ne bi delili, da ne bi razbili občestvo. Varovanje edinosti torej ni pobožna spodbuda, ampak je dolžnost in to še posebej takrat, ko gre za duhovnike, ki so obljubili pokorščino in od katerih verno ljudstvo pričakuje zgled ljubezni in krotkosti.
Vaše blaženosti, odločno delajmo za ohranjanje občestva in neutrudno molimo za to, da bi naši bratje, ki jih skuša posvetnost, ki vodi v togost in razdeljenost, mogli doumeti, da so del večje družine, ki jih ima rada in jih pričakuje. Tako kot oče v odnosu do izgubljenega sina puščamo odprta vrata in odprto srce, da bodo, ko se bodo pokesali, vstopili brez težav (prim. Evangelii gaudium, 46). Čakajmo jih. Brez strahu se soočajmo in razpravljajmo – to je v redu - predvsem pa molimo, da bi spore reševali v luči Duha, ki usklajuje različnosti in napetosti vodi v edinost. Bodimo prepričani: ošabnost, obtožbe in zavist ne prihajajo od Gospoda in nikoli ne vodijo k slogi in miru. Resno pomanjkanje spoštovanja do Presvetega zakramenta, do zakramenta ljubezni in edinosti, z razpravljanjem o podrobnostih obhajanja tiste evharistije, ki je najvišja točka njegove navzočnosti, ki jo častimo med nami, je nezdružljivo s krščansko vero. Vodilno merilo, ki je resnično duhovno, ki izhaja iz Svetega Duha, je občestvo: pomeni preveriti se s sprejemanjem edinosti, z zvestim in ponižnim, spoštljivim in pokornim varovanjem prejetih darov.
In vsem bi rad povedal: v težavnih in kriznih časih ne pustite, da vas prevzame pred problemi malodušje ali občutek nemoči. Bratje in sestre, naj upanje ne ugasne, ne naveličajte se potrpežljivosti, ne zapirajte se v predsodke, ki vodijo v netenje sovraštva. Pomislimo na velika obzorja poslanstva, ki nam ga Gospod zaupa, poslanstva, da smo znamenje navzočnosti njegove ljubezni v svetu, ne pohujšanje za tiste, ki ne verjamejo v bližnjega! Pri sprejemanju vsake odločitve pomislimo na uboge in oddaljene, na obrobja, na tista v Indiji in v diaspori, na bivanjska obrobja. Pomislimo na tiste, ki trpijo ter čakajo na znamenja upanja in tolažbe. Vem, da je življenje mnogih kristjanov marsikje težko, vendar je krščanska razlika v tem, da na zlo odgovarjamo z dobrim, da z vsemi verujočimi neutrudno delamo za dobro vseh ljudi.
Zahvaljujem se vam za prizadevnost vaše Cerkve na področju vzgoje družine in kateheze, ter podpiram vaše pastoralno delo, ki je namenjeno mladim in poklicem. V molitvi sem vam blizu in vas vsak dan nosim v svojem srcu. In vi, prosim vas, ponesite svojim bratom in sestram mojo spodbudo: ponesite jim jo.
Skupaj glejmo v Jezusa: Njega, križanega in vstalega, Njega, ki nas ljubi in nas dela eno, Njega, ki želi, da bi bili kot ena sama družina združeni okoli enega oltarja. Kakor apostol Tomaž gledamo njegove rane: še danes so vidne v telesih mnogih lačnih, žejnih in zavrženih, v zaporih, bolnišnicah in na ulicah. Ko se nežno dotaknemo teh bratov, medse sprejmemo živega Boga. Kot sv. Tomaž gledamo Jezusove rane in vidimo, kako je Gospod storil, da so iz teh ran, ki bi lahko omamile učence in jih pahnile v nepopravljiv občutek krivde, tekli kanali odpuščanja in usmiljenja. Veliko srce, veliko srce, vedno. Kakšno osuplost je moral čutiti apostol Tomaž, ko je zrl vanje in videl, da so njegovi dvomi in njegovi strahovi izginili pred Božjo veličino! Gre za presenečenje, ki rojeva upanje, to je presenečenje, ki ga je spodbudilo, da je šel ven in prekoračil nove meje, da bi postal vaš oče v veri. Negujmo to začudenje vere, ki omogoči, da premagamo vsako oviro!
In vi, dragi verniki sirsko-malabarske skupnosti v Rimu, potomci apostola Tomaža v Petrovem in Pavlovem mestu, imate posebno vlogo. Ta Cerkev, ki predseduje vesoljnemu občestvu ljubezni (prim. sv. Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom), vas kliče, da molite in da na poseben način sodelujete za edinost znotraj vaše Cerkve, ne samo v Kerali, ampak po vsej Indiji in po vsem svetu. V Kerali, ki je rudnik poklicev: molite, da bo to delala še naprej.
Vaše blaženosti, hvala vam za ta bratski obisk: vesel sem. Dragi bratje in sestre, iz srca vas pozdravljam in vas izročam Devici Mariji, sv. apostolu Tomažu ter vašim svetnikom in mučencem; in vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Hvala, najlepša hvala! Je jasno, da imate jurisdikcijo, kajne? Zelo dobro!