Sveti oče pisal župnikom: Cerkev potrebuje vašo predanost in služenje

Predragi bratje župniki!

Mednarodno srečanje »Župniki za sinodo« in dialog s tistimi, ki so se ga udeležili, sta priložnost, da se v svoji molitvi spomnim vseh župnikov po svetu, ki jim z veliko naklonjenostjo namenjam te besede.
Tako samoumevno je, da se sliši skoraj banalno, če to rečemo, vendar zaradi tega ni nič manj resnično: Cerkev ne bi mogla iti naprej brez vaše predanosti in služenja. Zato želim predvsem izraziti hvaležnost in spoštovanje za vaše velikodušno delo, ki ga vsak dan opravljate, ko sejete evangelij na tla vseh vrst (prim. Mr 4,1-25).

Kot doživljate v teh dneh podelitve, se župnije, v katerih opravljate svojo službo, nahajajo v zelo različnih okoljih: od tistih na obrobjih velemest – neposredno sem jih spoznal v Buenos Airesu – do tistih, ki so tako prostrane kot province na redko poseljenih območjih; od tistih v mestnih središčih mnogih evropskih držav, kjer stare bazilike gostijo vedno manjše in starejše skupnosti, pa do tistih, kjer se sveta maša obhaja pod velikim drevesom in se ptičje petje meša z glasovi številnih otrok.

Župniki vse do zelo dobro poznajo, od znotraj poznajo življenje Božjega ljudstva, njegove napore in radosti, njegove potrebe in bogastvo. Zato sinodalna Cerkev potrebuje svoje župnike: brez njih se ne bomo mogli nikoli naučiti hoditi skupaj, ne bomo mogli stopiti na pot sinodalnosti, ki je »pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Govor ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015).

Nikoli ne bomo postali misijonarska sinodalna Cerkev, če v župnijskih skupnostih sodelovanje vseh krščenih pri edinem poslanstvu oznanjevanja evangelija ne bo značilnost njihovega življenja. Če župnije ne bodo sinodalne in misijonarske, tudi Cerkev ne bo takšna. Povzetek poročila prvega zasedanja XVI. redne generalne skupščine škofovske sinode je glede tega zelo jasen: župnije so poklicane, da se, izhajajoč iz svojih struktur in organizacije svojega življenja, pojmujejo kot »predvsem v službi poslanstva, ki ga verniki opravljajo v družbi, v družinskem in poklicnem življenju, ne da bi se osredotočale izključno na dejavnosti, ki potekajo v njih, in na svoje organizacijske potrebe« (8, l). Zato je nujno, da župnijske skupnosti postajajo vedno bolj kraji, iz katerih krščeni odhajajo kot učenci misijonarji učenci in v katere se vračajo polni veselja, da bi podelili čudovite stvari, ki jih je Gospod storil po njihovem pričevanju (prim. Lk 10,17).

Kot pastirji smo poklicani, da na tej poti spremljamo skupnosti, ki jim služimo, hkrati pa si moramo z molitvijo, razločevanjem in apostolsko gorečnostjo prizadevati, da bo naše služenje primerno zahtevam misijonarske sinodalne Cerkve. Ta izziv zadeva papeža, škofe in rimsko kurijo, zadeva pa tudi vas, župnike. On, ki nas je poklical in posvetil, nas danes vabi, naj prisluhnemo glasu njegovega Duha in gremo v smer, ki nam jo kaže. V nekaj smo lahko prepričani: ne bo nam odtegnil svoje milosti. Na poti bomo prav tako razumeli, kako svojo službo osvoboditi tistih vidikov, ki jo delajo bolj naporno, ter kako ponovno odkriti njeno najbolj resnično bistvo: oznanjevanje Besede in zbiranje skupnosti ob lomljenju kruha..

Zato vas spodbujam, da sprejmete ta Gospodov klic, da kot župniki postanete graditelji misijonarske sinodalne Cerkve, ter se z navdušenjem podate na to pot. V ta namen bi rad podal tri predloge, ki lahko navdihnejo slog življenja in delovanja pastirjev.
1. Vabim vas, da svojo specifično duhovniško karizmo vedno bolj živite v službi raznovrstnih darov, ki jih Duh širi v Božjem ljudstvu. Resnično je nujno potrebno »s čutom vere odkrivati, spodbujati in skrbno gojiti mnogovrstne karizme laikov, tako nižje kakor višje« (Presbyterorum Ordinis, 9), ki so nepogrešljive pri evangelizaciji človeških stvarnosti. Prepričan sem, da boste na ta način odkrili mnoge skrite zaklade in se boste pri pomembni nalogi evangelizacije znašli manj osamljeni ter boste izkusili veselje pristnega očetovstva, ki ne izstopa, temveč v drugih, moških in ženskah, prebuja mnoge dragocene potenciale.
 

2. Iz vsega srca vam predlagam, da se učite in udejanjate umetnost skupnostnega razločevanja ter pri tem uporabljate metodo »pogovora v Duhu«, ki nam je bila v veliko pomoč na sinodalni poti in na samem zasedanju. Prepričan sem, da boste lahko poželi številne sadove ne samo v strukturah občestva, kot je župnijski pastoralni svet, ampak tudi na mnogih drugih področjih. Kakor spominja Sinodalno poročilo, je razločevanje ključni element pastoralnega delovanja sinodalne Cerkve: »Pomembno je, da se praksa razločevanja izvaja tudi na pastoralnem področju, in sicer na način, ki je primeren kontekstom, da bi se osvetlila konkretnost cerkvenega življenja. To bo omogočilo boljše prepoznavanje karizem, prisotnih v skupnosti, modro dodeljevanje nalog in služb, načrtovanje pastoralnih poti v luči Duha, presegajoč zgolj načrtovanje dejavnosti.« (2, l)

3. Na koncu bi vam rad priporočil, da za temelj vsega postavite podelitev in bratstvo med vami in z vašimi škofi. Ta potreba se je močno pojavila na mednarodnem simpoziju za stalno formacijo duhovnikov na temo »Poživi Božji dar, ki je v tebi« (2 Tim 1,6), ki je potekal februarja lani tukaj v Rimu in na katerem je sodelovalo več kot osemsto škofov, duhovnikov, posvečenih oseb in laikov, moških in žensk, ki delujejo na tem področju, ter so zastopali osemdeset držav. Ne moremo biti pristni očetje, če nismo predvsem sinovi in bratje. In ne moremo spodbujati občestva in sodelovanja v skupnostih, ki so nam zaupane, če ju ne živimo najprej med seboj. Dobro vem, da bi se sredi mnogih pastoralnih dolžnosti takšna obveza lahko zdela preobremenjujoča ali celo izguba časa, vendar je v resnici ravno nasprotno: le tako smo namreč verodostojni in naše delovanje ne razdira tega, kar so drugi že zgradili.

Župnikov ne potrebuje samo misijonarska sinodalna Cerkev, ampak tudi specifična pot sinode 2021-2024, »Za sinodalno Cerkev. Občestvo, sodelovanje, poslanstvo«, v pričakovanju drugega zasedanja XVI. redne generalne skupščine škofovske sinode, ki bo potekalo oktobra prihodnje leto. Da bi jo lahko pripravili, moramo slišati vaš glas.
Zato tiste, ki so se udeležili mednarodnega srečanja »Župniki za sinodo«, vabim, naj bodo po prihodu domov misijonarji sinodalnosti tudi z vami, njihovimi brati župniki, spodbujajoč razmislek glede prenove službe župnika s sinodalnega in misijonarskega vidika, kar bo hkrati generalnemu tajništvu sinode pomagalo zbrati vaš nenadomestljiv prispevek pri pripravi dokumenta Instrumentum laboris. Namen tega mednarodnega srečanja je bil prisluhniti župnikom, vendar pa se to ne sme končati danes: še naprej vas moramo poslušati.

Predragi bratje, stojim vam ob strani na tej poti, po kateri skušam hoditi tudi sam. Vse vas iz srca blagoslavljam in tudi sam potrebujem to, da čutim vašo bližino in podporo vaše molitve. Izročimo se blaženi Devici Mariji Hodegetriji: njej, ki kaže pot, njej, ki vodi k Poti, Resnici in Življenju.

Rim, sveti Janez Lateranski, 2. maj 2024