Papež Frančišek: Cerkev je kot pevski zbor, kjer potrebujemo drug drugega

Andreja Červek – Vatikan

Mednarodno srečanje pevskih zborov letos posebej obeležuje 40. obletnico delovanja pevskega zbora rimske škofije. V soboto zvečer bo v Vatikanu tudi potekal koncert: pod taktirko msgr. Marca Frisine in v spremstvu 80-članskega orkestra bodo nastopili vsi pevski zbori.

Znamenje edinosti

V dvorani Pavla VI. je svetega očeta s petjem in glasbo sprejelo dobrih 4000 pevcev in glasbenikov. »V Vatikan ste prišli, da bi skupaj poglobili pomen glasbe, ki je namenjena bogoslužju. Lepo vas je videti tukaj tudi zato, ker ste močno znamenje edinosti, saj prihajate iz različnih krajev, a vas povezujeta vera in glasbena strast,« je dejal in v nadaljevanju govora v ospredje postavil tri bistvene vidike njihovega služenja: harmonijo, občestvo in veselje.

Harmonija

Glasba ustvarja harmonijo tako, da doseže vse, potolaži trpeče, povrne navdušenje obupanim in v ljudeh predrami vrednote, kot sta lepota in poezija, ki sta »odsev harmonične Božje svetlobe«.

»Glasbena umetnost ima namreč univerzalen in neposreden jezik, ki ne potrebuje prevodov niti konceptualnih razlag. Lahko jo cenijo tako preproste osebe kot učeni ljudje, nekoga nagovori en vidik, drugega neki drugi vidik, bolj ali manj poglobljeno, a vsak črpa iz istega bogastva. Poleg tega glasba vzgaja ljudi, da poslušajo, so pozorni in se učijo; dviga njihova čustva, občutke in misli (prim. Ef 4,4-8), jih popelje onkraj vrtinca naglice, hrupa in zgolj materialnega pogleda na življenje ter jim pomaga bolje premišljevati o sebi in stvarnosti okoli njih. Tako tistim, ki jo gojijo, daje moder in umirjen pogled, s katerim lažje premagujejo delitve in nasprotovanja, da bi bili – tako kot instrumenti v orkestru ali glasovi v zboru – usklajeni, da bi pazili na neusklajenost in popravljali disonance, ki so koristne tudi za dinamiko skladb, če so vključene v spretno harmonično tkivo.«

Občestvo

Na drugem mestu je papež spregovoril o občestvu ter izpostavil, da »zborovsko petje ustvarjamo skupaj in ne sami«, kar nam prav tako veliko pove o Cerkvi in svetu, v katerem živimo.

»Našo skupno hojo si pravzaprav lahko predstavljamo kot izvedbo velikega koncerta, na katerem vsak sodeluje s svojimi sposobnostmi in ponuja svoj prispevek, igra ali poje svoj del ter tako odkriva svojo edinstvenost, ki je obogatena v simfoniji občestva. V pevskem zboru ali orkestru potrebujemo drug drugega, uspešnost nastopa vseh pa je odvisna od zavzetosti vseh, od tega, da vsak po svojih najboljših močeh prispeva s svojo vlogo, pri tem pa spoštuje in posluša vse okoli sebe, brez protagonizma, v uglašenosti. Tako kot v Cerkvi in življenju, kjer je vsak poklican, da dobro opravi svoj del v korist celotne skupnosti, da bi se z vsega sveta dvigovala hvalnica Bogu (prim. Ps 47,2).«

Veselje

Tretji pomemben vidik, o katerem je govoril sveti oče, je bilo veselje. Zbranim pevcem in glasbenikom je dejal, da so »varuhi večstoletnega zaklada umetnosti, lepote in duhovnosti«.

»Ne dovolite, da bi jo miselnost sveta onesnažila z interesi, ambicijami, ljubosumjem, delitvami, z vsem tistim, kar lahko vdre v življenje tako zbora kot skupnosti, zaradi česar niso več veseli kraji, ampak žalostni in obteženi, tako da jih celo razkrojijo. Vam pa bo koristilo, če boste ohranjali visok duhovni tenor svojega poklica: z molitvijo in premišljevanjem Božje besede, s sodelovanjem z glasom in tudi z umom in srcem pri bogoslužjih, ki ga spremljate, ter z vsakodnevnim navdušenim življenjem vsebin, da bo tako vaša glasba vedno bolj srečno povzdigovanje srca k Bogu, ki s svojo ljubeznijo privlači, razsvetljuje in vse spreminja (prim. 1 Kor 13,1-13).«