Papeževa poslanica za 8. svetovni dan revnih: Prošnja iz siromakovih ust se dvigne do Boga

Papež Frančišek

POSLANICA SVETEGA OČETA
za 8. svetovni dan revnih
33. nedelja med letom
Prošnja iz siromakovih ust se dvigne do Boga (prim. Sirah 21,5)
17. novembra 2024

Dragi bratje in sestre!
1. Prošnja iz siromakovih ust se dvigne do Boga (prim. Sir 21,5). V letu, ki je spričo rednega jubileja 2025 posvečeno molitvi, je ta svetopisemska modrost nadvse primerna, da nas pripravi na 8. svetovni dan revnih, ki ga bomo obhajali 17. novembra letos. Krščansko upanje vsebuje tudi prepričanost, da naša molitev pride pred Božje obličje; pa ne kakršna koli molitev: molitev siromaka! Premišljujmo o tej besedi in jo »berimo« na obrazih in v zgodbah revnih, ki jih srečujemo v svojih dnevih, da bo molitev postala pot občestva z njimi in sočustvovanja z njihovim trpljenjem.

2. Sirahova knjiga, na katero se sklicujemo, je premalo poznana in zasluži, da bi jo odkrili zaradi bogastva tem, ki jih obravnava, predvsem ko se dotika človekovega odnosa z Bogom in s svetom. Njen avtor, Ben Sirah, je učitelj, Jeruzalemski pismouk, ki verjetno piše v 2. stol. pr. Kr. Gre za modrega človeka, zakoreninjenega v Izraelovem izročilu, ki uči o različnih področjih človeškega življenja: od dela do družine, od življenja v družbi do vzgoje mladih; pozornost obrača na teme, ki so povezane z vero v Boga in s spoštovanjem postave. Obravnava nelahke probleme svobode, zla in Božje pravičnosti, ki so tudi za nas danes zelo aktualni. Ben Sirah po navdihu Svetega Duha namerava vsem posredovati pot, po kateri je treba hoditi, za modro življenje, ki ga je vredno živeti pred Bogom in pred brati.

3. Ena od tem, ki ji ta sveti avtor posveča največ prostora, je molitev. To počne z velikim žarom, saj daje glas svojemu osebnemu izkustvu. V resnici nobeno pisanje o molitvi ne more biti učinkovito in rodovitno, če ne izhaja iz tistega, ki je vsak dan v Božji navzočnosti in posluša njegovo Besedo. Ben Sirah izjavlja, da je modrost iskal vse od mladosti: »Ko sem bil še mlad, preden sem začel bloditi, sem v svoji molitvi javno iskal modrost« (Sir 51,13).

4. Na tej svoji poti odkrije eno temeljnih resničnosti razodetja, in to je dejstvo, da imajo reveži privilegiran prostor v Božjem srcu, tako da je spričo njihovega trpljenja Bog »nepotrpežljiv«, dokler jim ne prinese pravičnosti: »Oblake predre molitev siromaka, ne bo se utolažil, dokler se ne približa, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil. In Gospod ne bo odlašal, tudi ne bo prizanašal« (Sir 35,17-19).

Bog pozna trpljenje svojih otrok, ker je do vseh pozoren in skrben Oče. Kot Oče poskrbi za tiste, ki ga najbolj potrebujejo: ubogi, obrobni, trpeči, pozabljeni … Nihče pa ni izključen iz njegovega srca, saj smo pred njim vsi ubogi in potrebni. Vsi smo berači, saj brez Boga ne bi bili nič. Niti življenja ne bi imeli, če nam ga ne bi dal Bog. In vendar, kolikokrat živimo kot bi bili mi gospodarji življenja ali kot  da bi ga morali osvojiti! Posvetna miselnost zahteva, da postaneš nekdo, da si vsemu in vsem navkljub ustvariš ime s kršenjem družbenih pravil, samo da bi pridobil bogastvo. Kako žalostna utvara! Sreče ne osvojimo s teptanjem pravic in dostojanstva drugih.

Nasilje, ki ga povzročajo vojne, jasno kaže, kolikšna prevzetnost žene tiste, ki se imajo za mogočne pred ljudmi, medtem ko so bedni v Božjih očeh. Koliko novih revežev povzroči ta slaba politika, ki jo vodijo z orožjem, koliko nedolžnih žrtev! Vendar se ne smemo umikati. Gospodovi učenci vedo, da vsak izmed teh »malih« nosi vtisnjen obraz Božjega Sina, in vsakega mora doseči naša solidarnost in znamenje krščanske ljubezni. »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo revežev, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 187).

5. V tem letu, ki je posvečeno molitvi, moramo molitev revnih sprejeti za svojo in moliti skupaj z njimi. Gre za izziv, ki ga moramo sprejeti in za pastoralno dejavnost, ki jo moramo gojiti. Dejansko »da je najhujše izključevanje, zaradi katerega reveži trpijo, pomanjkanje duhovne naklonjenosti. Velikanska večina ubogih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo, obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri. Prednostna odločitev za revne se mora poglavitno kazati v izredni in zlasti verski pozornosti« (prav tam, 200).

Vse to zahteva ponižno srce, ki ima pogum, da postane berač. Srce, ki je pripravljeno, da se prepozna kot ubogo in potrebno. Obstaja namreč ujemanje med uboštvom, ponižnostjo in zaupanjem. Pravi revež je ponižen, kot je dejal sveti škof Avguštin: »Ubožec se nima s čim ponašati, bogataš pa ima ošabnost, s katero se boriti. Zato me poslušaj; bodi resnično ubog, bodi kreposten, bodi ponižen« (Govori, 14,4). Ponižni se nima s čim ponašati in si ničesar ne domišlja, ve, da ne moremo računati nase, ampak trdno verjame, da se lahko sklicuje na usmiljeno ljubezen Boga, pred katerim je kot izgubljeni sin, ki se skesan vrne domov, da bi dobil očetov objem (prim. Lk 15,11-24). Ubožec, ki nima ničesar, na kar bi se naslonil, prejme moč od Boga in vanj polaga vse svoje zaupanje. Kajti ponižnost rojeva zaupanje, da nas Bog ne bo nikoli zapustil in nas ne bo pustil brez odgovora.

6. Revežem, ki prebivajo v naših mestih in so del naših skupnosti, pravim: ne izgubite te gotovosti! Bog je pozoren do vsakega izmed vas in vam je blizu. Ne pozablja vas in tega ne bi mogel nikdar storiti. Vsi imamo izkustvo molitve, za katero se zdi, da ostaja brez odgovora. Včasih prosimo, da bi bili osvobojeni bede, ki nam povzroča trpljenje in nas ponižuje, pa se zdi, da Bog ne posluša naših prošenj. Toda Božja tišina ni nepozornost do našega trpljenja. Nasprotno, vsebuje besedo, ki prosi, da bi jo z zaupanjem sprejeli in se prepustili njemu in njegovi volji. To ponovno potrjuje Sirah: »Božja sodba v korist reveža« (prim. 21,5). Iz uboštva torej lahko privre pesem najbolj pristnega upanja. Zapomnimo si, da »kadar se notranje življenje zapre v lastne koristi, ni več prostora za druge, ni posluha za reveže, ne poslušamo več Božjega glasu, ne uživamo več blagega veselja njegove ljubezni, ne utripa navdušenje za dobro … To ni življenje v Duhu, ki priteka iz srca vstalega Kristusa« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 2).

7. Svetovni dan revnih je že postal dogodek vsake cerkvene skupnosti. Gre za pastoralno priložnost, ki je ne smemo podcenjevati, ker izzove vsakega vernika, da prisluhne molitvi ubogih, se zave njihove navzočnosti in potreb. Gre za ugodno priložnost za izvedbo pobud, ki konkretno pomagajo revežem, pa tudi priznanje in podporo številnim prostovoljcem, ki se zavzeto posvečajo najbolj potrebnim. Zahvaliti se moramo Gospodu za ljudi, ki se dajo na razpolago za poslušanje in podporo najbolj ubogih. To so duhovniki, posvečene osebe, laiki in laikinje, ki s svojim pričevanjem dajejo glas Božjemu odgovoru na molitve tistih, ki se obračajo Nanj. Molk se torej prekine vsakokrat, ko sprejmemo in objamemo brata v potrebi. Ubogi nas morajo še veliko naučiti, ker oni v kulturi, ki je na prvo mesto postavila bogastvo in pogosto žrtvuje dostojanstvo ljudi na oltarju materialnih dobrin, veslajo proti toku, ko opozarjajo, da je za življenje bistveno nekaj povsem drugega.

V ljubezni, ki postane srečanje in bližina, molitev dobi preizkus svoje pristnosti. Če se molitev ne spremeni v konkretno delovanje, je prazna; kajti »vera brez del je mrtva« (Jak 2,26). Vendar pa je dobrodelnost brez molitve v nevarnosti, da postane človekoljubje, ki se kmalu izčrpa. »Brez vsakdanje zveste molitve se naše delovanje izprazni, izgubi svojo globoko dušo, se skrči na navaden aktivizem« (Benedikt XVI., Kateheza 25. aprila 2012). Tej skušnjavi se moramo izogibati in biti vedno čuječi z močjo in vztrajnostjo, ki prihaja od Svetega Duha, ki je darovalec življenja.

8. V tem kontekstu se je lepo spomniti pričevanja, ki nam ga je zapustila Mati Terezija iz Kalkute, žena, ki je dala življenje za reveže. Svetnica je stalno ponavljala, da je bila molitev kraj, iz katerega je zajemala moč in vero za svoje poslanstvo služenja zadnjim. Ko je 26. oktobra 1985 govorila v Generalni skupščini združenih narodov, je vsem pokazala rožni venec, ki ga je imela vedno v roki, in rekla: »Sem samo uboga sestra, ki moli. Ko molim, mi Jezus položi svojo ljubezen v moje srce in jaz grem, da jo podarim vsem ubogim, ki jih srečam na svoji poti. Tudi vi molite! Molite in opazili boste uboge, ki so okoli vas. Morda tudi na istem stopniščnem presledku, kot je vaše stanovanje. Morda so tudi v vaših domovih tisti, ki čakajo na vašo ljubezen. Molite in oči se vam bodo odprle in srce se bo napolnilo z ljubeznijo.«

In kako naj se tukaj, v mestu Rimu, ne spomnimo sv. Benedikta Jožefa Labra (1748-1783), čigar telo počiva in ga častijo v župnijski cerkvi Santa Maria ai Monti. Kot romar iz Francije v Rim, ki so ga zavrnili številni samostani, je zadnja leta svojega življenja preživel ubog med ubogimi. Ure in ure je ostajal pred Najsvetejšim, z rožnim vencem, molil je brevir, bral Novo zavezo in Hojo za Kristusom. Ker ni imel niti majhne sobice, kjer bi se nastanil, je običajno spal v kotu ruševin Koloseja, kot »Božji potepuh«, in svoje bivanje spremenil v nenehno molitev, ki se je dvigala k Njemu.

9. Na poti proti svetemu letu vse spodbujam, naj postanejo romarji upanja in postavljajo otipljiva znamenja za boljšo prihodnost. Ne pozabimo skrbeti za »majhna znamenja ljubezni« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 145): ustaviti se, približati se, posvetiti malo pozornosti, nasmeh, nežnost, besedo tolažbe … Teh gest se ne improvizira; zahtevajo vsakdanjo zvestobo, pogosto skrito in tiho, ki pa jo krepi molitev. V tem času, v katerem se zdi, da pesem upanja daje prostor hrušču orožja, kriku tolikih nedolžnih ranjencev in molku neštetih žrtev vojn, se obrnimo na Boga s svojo prošnjo za mir. Kar zadeva mir smo reveži in stegujemo roke, da bi ga sprejeli kot dragoceni dar, istočasno pa se obvezujemo, da ga bomo popravljali v vsakdanu.

10. V vseh okoliščinah smo poklicani biti prijatelji ubogih, hoditi po Jezusovih stopinjah, ki je prvi postal solidaren z zadnjimi. Naj nas na tej poti podpira sveta Božja Mati Marija, ki nam je ob prikazanju v Banneuxu zapustila sporočilo, ki ga ne smemo pozabiti: »Jaz sem Devica ubogih.« Njej, na katero se je Bog ozrl zaradi njenega ponižnega uboštva in je s svojo pokorščino storila velike reči, zaupamo svojo molitev, prepričani, da se je dvignila v nebesa in bo uslišana.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. junija 2024, god sv. Antona Padovanskega, zavetnika revnih.
FRANČIŠEK