Sveti oče: Ali sem svoboden kot Jezus ali pa sem ujetnik posvetnosti?

Vatican News

Evangelij današnjega bogoslužja (prim. Mr 3,20-35) nam pravi, da se je Jezus po začetku svojega javnega delovanja soočil z dvojnim odzivom: z odzivom svojih sorodnikov, ki so bili zaskrbljeni in so se bali, da se mu je malo zmešalo, ter z odzivom verskih oblasti, ki so ga obtoževale, da ga pri njegovem delovanju vodi hudi duh. V resnici je Jezus pridigal in ozdravljal bolnike v moči Svetega Duha. In prav Duh je bil tisti, ki ga je delal božansko svobodnega, to je sposobnega ljubiti in služiti brez mere in brez pogojev. Za trenutek se zaustavimo in premislimo o tej Jezusovi svobodi.

Jezus je bil svoboden spričo bogastva: zato je zapustil varnost svoje vasi, Nazareta, in izbral življenje uboštva, ki je bilo polno negotovosti (prim. Mr 6,25-34). Zastonj je zdravil bolnike in vse, ki so ga prišli prosit za pomoč, ne da bi kadar koli kaj zahteval v zameno (prim. Mt 10,8). To je zastonjskost Jezusovega služenja. In je prav tako zastonjskost vsakega služenja.

Bil je svoboden spričo oblasti: čeprav je mnoge poklical, naj mu sledijo, nikoli nikogar ni primoral k temu. Prav tako nikoli ni iskal podpore mogočnikov, ampak se je vedno postavil na stran zadnjih in svoje učence učil, naj ravnajo enako (prim. Lk 22,25-27).

Končno je bil Jezus svoboden spričo iskanja slave in tudi spričo odobravanja, zato je vedno govoril resnico, tudi za ceno tega, da ne bi bil razumljen (prim. Mt 3,21), da bi postal nepriljubljen, vse do smrti na križu; ni se pustil ustrahovati ali kupiti ali izpriditi ničemur in nikomur (prim. Mt 10,28).

Jezus je bil svoboden človek. Svoboden spričo bogastva, svoboden spričo oblasti, svoboden spričo iskanja slave. In to je pomembno tudi za nas. Če namreč dopustimo, da nas pogojuje iskanje užitkov, moči, denarja ali odobravanja, postanemo sužnji teh stvari. Če pa dopustimo zastonjski Božji ljubezni, da nas napolni in razširi naše srce, če ji dovolimo, da spontano prekipeva s tem, da jo podarjamo drugim z vsem, kar smo, brez strahu, preračunljivosti in pogojevanja, tedaj rastemo v svobodi in širimo njen dober vonj tudi okoli sebe.

Lahko se torej vprašamo: ali sem svoboden človek? Ali pa se pustim vkleniti mitom denarja, moči in uspeha ter njim žrtvujem svojo vedrino in mir ter vedrino in mir drugih? Ali v okolju, kjer živim in delam, širim svež zrak svobode, iskrenosti in neposrednosti?
Naj nam Devica Marija pomaga živeti in ljubiti, kot nas je učil Jezus, v svobodi Božjih otrok (prim. Rim 8,15.20-23).