Papež v Trstu: Brezbrižnost je rak demokracije. Soudeležbe se naučimo in se v njej urimo

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je zatrdil, da demokracija ne pomeni le, da ljudje volijo, ampak zahteva, da se ustvarijo pogoji, v katerih se lahko vsakdo izrazi in v njih sodeluje. Soudeležbe pa ni mogoče improvizirati, ampak se je naučimo in se v njej urimo.

Krščanstvo danes lahko prispeva k evropskemu kulturnemu in družbenemu razvoju, in sicer s spodbujanjem rodovitnega dialoga s civilno skupnostjo in političnimi institucijami. V ospredje je postavil načeli solidarnosti in subsidiarnosti.

Poudaril je, da je za oblikovanje prihodnosti potrebna ustvarjalnost. Ne pustimo se preslepiti enostavnim rešitvam. Raje se navdušimo za skupno dobro. Naša naloga ni manipulirati z besedo demokracija in jo deformirati s praznimi nazivi brez vsebine, ki upravičujejo kakršno koli delovanje. Demokracija ni neka prazna škatla, ampak je povezana z vrednotami osebe, bratstva in celostne ekologije.

Govor papeža Frančiška na socialnem tednu v Trstu (7. julij 2024)

Spoštovani predstavniki oblasti, dragi bratje škofje, kardinali, bratje in sestre, dober dan!
Zahvaljujem se kardinalu Zuppiju in monsinjorju Baturiju, da sta me povabila, da z vami delim to sklepno sejo. Pozdravljam monsinjorja Renno ter znanstveni in organizacijski odbor socialnih tednov. V imenu vseh se zahvaljujem monsinjorju Trevisiju za sprejem v tržaški škofiji.

To je bil 50. socialni teden. Zgodovina »tednov« je prepletena z zgodovino Italije, in to nam pove že veliko: govori nam o Cerkvi, ki je občutljiva na družbene spremembe in usmerjena v prispevanje k skupnemu dobremu. S to močno izkušnjo ste želeli poglobiti zelo aktualno temo »V osrčju demokracije. Soudeležba med zgodovino in prihodnostjo«.

Blaženi Giuseppe Toniolo, ki je to pobudo začel leta 1907, je zatrjeval, da je demokracijo mogoče opredeliti kot »tisto civilno ureditev, v kateri socialne, pravne in ekonomske sile v polnosti svojega hierarhičnega razvoja sorazmerno sodelujejo za skupno dobro in se kot končni rezultat stekajo v korist nižjih razredov« (G. Toniolo, Democrazia cristiana. Concetti e indirizzi, I, Città del Vaticano 1949, 29). V luči te opredelitve je očitno, da se demokracija v današnjem svetu ne nahaja v dobrem stanju. To nas zanima in skrbi, saj je v igri dobro človeka, in nič kar je človeškega nam ne more biti tuje (prim. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1).

V Italiji je demokratična ureditev dozorela po drugi svetovni vojni, tudi zahvaljujoč odločnemu prispevku katoličanov. Na to zgodovino, na katero je vplivala tudi izkušnja socialnih tednov, smo lahko ponosni; in iz preteklosti, ne da bi jo mitizirali, se lahko naučimo prevzemati odgovornost za gradnjo nečesa dobrega v našem času. Takšno držo najdemo v Pastoralni noti, s katero je italijanski episkopat leta 1988 ponovno uvedel socialne tedne. Navajam cilje: »Osmisliti prizadevanje vseh za preoblikovanje družbe; pozornost nameniti ljudem, ki ostajajo zunaj ali na obrobjih vodilnih ekonomskih procesov in mehanizmov; ustvariti prostor za družbeno solidarnost v vseh njenih oblikah; podpreti povratek etike, ki pospešuje skupno dobro; osmisliti razvoj države, ki je razumljen kot globalno izboljšanje kvalitete življenja, kolektivnega sobivanja, demokratične soudeležbe, pristne svobode« (Italijanska škofovska konferenca, Ripristino e rinnovamento delle Settimane Sociali dei cattolici italiani, 20. november1988, 4).

Ta vizija, ki je ukoreninjena v družbenem nauku Cerkve, vključuje nekatere razsežnosti krščanske zavzetosti in evangeljsko razumevanje družbenih pojavov, ki ne veljajo le za italijanski kontekst, ampak predstavljajo opozorilo za celotno človeško družbo in pot vseh narodov. Tako kot je kriza demokracije tranzverzalna različnim stvarnostim in narodom, tako je tudi drža odgovornosti do družbenih sprememb poziv, namenjen vsem kristjanom po vsem svetu, ne glede na to, kje živijo in delajo.

Vse to povzema podoba, ki ste jo izbrali kot simbol tega srečanja: srce. Na podlagi te podobe vam predlagam dva razmisleka za okrepitev prihodnje poti.

V prvem primeru si lahko krizo demokracije predstavljamo kot ranjeno srce. To, kar omejuje udeležbo, je pred našimi očmi. Če korupcija in ilegalnost kažeta na »infarktno« srce, morajo biti zaskrbljujoče tudi različne oblike socialne izključenosti. Vsakokrat, ko je nekdo odrinjen na rob družbe, trpi celotno družbeno telo. Kultura odmetavanja nam riše mesto, kjer ni prostora za revne, nerojene otroke, šibke osebe, bolnike, otroke, ženske, mlade, ostarele. Oblast postane avtoreferencialna, nesposobna poslušati ljudi in jim služiti. Aldo Moro je opozarjal, da »država ni zares demokratična, če ni v službi človeka, če njen najvišji cilj ni dostojanstvo, svoboda in avtonomija človeške osebe, če ne spoštuje družbenih formacij, v katerih se človek svobodno razvija in integrira svojo osebnost« (A. Moro, Il fine è l’uomo, Edizioni di Comunità, Roma 2018, 25). Sama beseda »demokracija« ne pomeni le, da ljudje volijo, ampak zahteva, da se ustvarijo pogoji, da se lahko vsakdo izrazi in sodeluje. Udeležbe pa ni mogoče improvizirati: naučimo se je kot otroci, kot mladi in v njej se je treba »uriti«, vključno s kritičnostjo do ideoloških in populističnih skušnjav. V tej perspektivi, kot sem imel priložnost spomniti pred leti ob obisku Evropskega parlamenta in Sveta Evrope, je pomembno izpostaviti »prispevek, ki ga lahko krščanstvo danes ponudi evropskemu kulturnemu in družbenemu razvoju v okviru pravilnega odnosa med religijo in družbo« (Govor Svetu Evrope,  Strasbourg, 25. november 2014), in sicer s spodbujanjem rodovitnega dialoga s civilno skupnostjo in političnimi institucijami, da bi z medsebojnim razsvetljenjem in osvobajanjem od ideoloških ostankov lahko sprožili skupni razmislek, zlasti o vprašanjih, povezanih s človeškim življenjem in dostojanstvom osebe.

V ta namen sta solidarnost in subsidiarnost rodovitni načeli. Ljudstvo namreč držijo skupaj vezi, ki ga tvorijo, vezi pa se krepijo, ko je vsakdo ovrednoten. Vsaka oseba ima vrednost, vsaka oseba je pomembna. Demokracija vedno zahteva prehod od podpiranja k udeležbi, od »navijanja« k dialogu. »Dokler bo naš družbeno-ekonomski sistem terjal samo eno žrtev in dokler bo en sam človek odrinjen, seveda ne moremo govoriti o svetovnem bratstvu. Človeška in bratska skupnost si je sposobna prizadevati za učinkovito in trajno spremljanje življenjske rasti vseh, ne le pri zagotavljanju njihovih osnovnih potreb, temveč tudi zato, da bi se lahko kar najbolj izkazali, čeprav njihov donos ne bo najboljši, čeprav bodo napredovali počasi, čeprav ne bodo ravno učinkoviti« (Okrožnica Vsi smo bratje, 110). Vsi se morajo čutiti del skupnostnega projekta; nihče se ne sme čutiti nekoristnega. Določene oblike asistencializma, ki ne priznavajo dostojanstva ljudi, so družbena hinavščina. Brezbrižnost je rak demokracije.

Drugi razmislek je spodbuda k soudeležbi, da bi bila demokracija podobna ozdravljenemu srcu. Za to je treba uveljavljati ustvarjalnost. Če se ozremo okoli sebe, vidimo mnogo znamenj delovanja Svetega Duha v življenju družin in skupnosti. Tudi na področjih gospodarstva, tehnologije, politike in družbe. Pomislimo na tiste, ki so v podjetju naredili prostor za invalide; na delavce, ki so se odpovedali eni od svojih pravic, da bi preprečili odpuščanje drugih; na skupnosti z obnovljivimi viri energije, ki spodbujajo celostno ekologijo in skrbijo tudi za družine v energetski revščini; na upravitelje, ki spodbujajo rodnost, zaposlovanje, šole, izobraževalne storitve, dostopna stanovanja, mobilnost za vse in vključevanje migrantov.

Bratstvo omogoča razcvet družbenih odnosov; po drugi strani medsebojna skrb terja pogum, da o sebi razmišljamo kot o ljudstvu. Žal se ta kategorija, »ljudstvo«, napačno razlaga in »lahko prispeva k odpravi same besede “demokracija” (“oblast ljudstva”). Vendar je pojem ”ljudstvo” nujen, če hočemo poudariti, da je družba več kot goli seštevek posameznikov«. V resnici »je zelo težko načrtovati kaj velikega in dolgoročnega, če ne postane kolektivni sen« (Okrožnica Vsi smo bratje, 157). Demokracija z ozdravljenim srcem še naprej goji sanje o prihodnosti, sodeluje, poziva k osebnemu in skupnostnemu vključevanju.

Ne pustimo se preslepiti enostavnim rešitvam. Raje se navdušimo za skupno dobro. Naša naloga je, da ne manipuliramo z besedo demokracija in je ne deformiramo s praznimi nazivi brez vsebine, ki upravičujejo kakršno koli delovanje. Demokracija ni neka prazna škatla, ampak je povezana z vrednotami osebe, bratstva in celostne ekologije.

Kot katoličani se na tem obzorju ne moremo zadovoljiti z obrobno ali zasebno vero. To ne pomeni toliko zahtevati, da bi bili slišani, ampak predvsem imeti pogum, da v javni razpravi podamo predloge za pravičnost in mir. Imamo kaj povedati, ne pa braniti privilegijev. Biti moramo glas, ki obsoja in daje predloge v družbi, ki pogosto jemlje glas in v kateri preveč ljudi nima glasu. To je politična ljubezen (prim. Okrožnica Vsi smo bratje, 180–182), ki se ne zadovolji z reševanjem posledic, ampak si prizadeva odpraviti vzroke. To je oblika ljubezni, ki politiki omogoči, da doseže raven svojih odgovornosti in izstopi iz polarizacij, ki osiromašijo in ne pomagajo razumeti izzivov in se z njimi spoprijeti. K tej politični ljubezni je poklicana celotna krščanska skupnost, v kateri so različne službe in karizme. Oblikujmo se za to ljubezen, da bi jo spravili v obtok v svetu, ki mu primanjkuje državljanske gorečnosti. Vedno bolje se naučimo hoditi skupaj kot Božje ljudstvo, da bi bili kvas udeleženosti sredi ljudstva, katerega del smo.

Giorgio La Pira je razmišljal o protagonizmu mest, ki nimajo moči za vojne, vendar zanje plačujejo najvišjo ceno. Tako si je zamislil sistem »mostov« med mesti po svetu, ki bi ustvarili priložnosti za enotnost in dialog. Po zgledu La Pire naj italijanskim katoliškim laikom nikoli ne zmanjka te sposobnosti »organiziranja upanja«: mir in projekti dobre politike se lahko ponovno rodijo od spodaj.

Zakaj ne bi obnovili, podprli in pomnožili prizadevanj za družbeno in politično formacijo, ki se začne pri mladih? Zakaj ne bi delili bogastva družbenega nauka Cerkve? Zagotovimo lahko prostore za razpravo in dialog ter spodbujamo sinergije za skupno dobro. Če nas je sinodalni proces usposobil za skupnostno razločevanje, naj nas obzorje jubileja vidi dejavne, romarje upanja, za Italijo jutrišnjega dne. Kot učenci vstalega Gospoda nikoli ne prenehajmo gojiti zaupanja, prepričani, da je čas boljši od prostora in da je sprožiti procese modrejše od zasedanja prostora. To je vloga Cerkve: vključevati v upanje, saj brez njega upravljamo sedanjost, ne gradimo pa prihodnosti.

Bratje in sestre, zahvaljujem se vam za vaše prizadevanje. Blagoslavljam vas in vam želim, da bi bili oblikovalci demokracije in nalezljive priče soudeležbe. In prosim vas, molite zame, saj to delo ni lahko. Hvala.