Papež Frančišek: smrtna kazen ne prinaša pravice, je strup za družbo

Papež Frančišek

Predgovor

Evangelij je srečanje z živo Osebo, ki spreminja življenje. Jezus je sposoben spremeniti naše načrte, naše težnje in naše perspektive. Spoznati ga, pomeni napolniti svoj obstoj s smislom, saj nam Gospod ponuja veselje, ki nikoli ne mine. Ker je to samo Božje veselje.

Človeško zgodbo Dala Recinelle, ki sem ga sprejel v avdienco, sem bolje spoznal skozi članke, ki jih je v preteklih letih pisal za «L'Osservatore Romano» in zdaj skozi to knjigo, ki se dotakne srca. To je potrditev tega, kar je bilo rečeno. Samo na ta način si lahko razložimo, kako je bilo mogoče, da je človek, ki je imel pred seboj številne druge cilje, ki bi jih mogel doseči v svoji prihodnosti, iz laičnega kristjana, moža in očeta, postal kaplan obsojenih na smrtno kazen.

Zelo težka, tvegana in naporna naloga, saj se dotika zla v vseh njegovih razsežnostih. Zla, storjenega do žrtev, ki ga ni mogoče popraviti; zlo, ki ga doživlja obsojenec, vedoč, da je obsojen na gotovo smrt; zlo, ki se s prakso smrtne kazni vcepi v družbo. Da, kot sem že večkrat ponovil, smrtna kazen nikakor ni rešitev za nasilje, ki lahko prizadene nedolžne ljudi. Smrtne usmrtitve še zdaleč ne zagotavljajo pravice, ampak spodbujajo občutek maščevanja, ki se spremeni v nevaren strup za telo naših civilnih družb. Države bi morale skrbeti za to, da zapornikom omogočijo, da resnično spremenijo svoja življenja, namesto da vlagajo denar in sredstva v njihovo zatiranje, kot da so človeška bitja, ki niso več vredna življenja in se jih je treba znebiti. Fjodor Dostojevski v svojem romanu Idiot tako brezhibno povzema logično in moralno nevzdržnost smrtne kazni, ko govori o osebi, obsojeni na smrtno kazen: »To je kršitev človeške duše, nič drugega! Rečeno je: "Ne ubijaj", namesto tega, ker je on ubil, drugi ubijejo njega. Ne, to je nekaj, kar tam ne bi smelo biti.« Že sam jubilej bi moral pritegniti vse vernike, da z enim glasom zahtevajo odpravo smrtne kazni, ki je, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, »nedopustna, ker posega v nedotakljivost in dostojanstvo osebe« (št. 2267).

Poleg tega je delovanje Dala Recinelle, ne da bi pozabili na pomemben prispevek njegove žene Susan, kot se odraža v knjigi, veliko darilo za Cerkev in družbo v Združenih državah, kjer Dale živi in ​​dela. Njegovo delo laiškega kaplana, prav na resnično nečloveškem mestu, kot je smrtna kazen, je živo in goreče pričevanje o šoli neskončnega Božjega usmiljenja. Kot nas je naučil izredni jubilej Usmiljenja, nikoli ne smemo pomisliti, da bi lahko bil naš greh, napaka ali naše dejanje, ki nas dokončno oddalji od Gospoda. Njegovo srce je že bilo križano za nas. In Bog nam lahko le odpusti.

Seveda lahko to neskončno božje usmiljenje tudi pohujšuje, kot je pohujšalo marsikoga v Jezusovem času, ko je Božji Sin jedel z grešniki in prostitutkami. Sam brat Dale se mora soočiti s kritikami, pritožbami in zavračanjem zaradi svoje duhovne predanosti poleg obsojenih. Toda ali ni res, da je Jezus v svoj objem sprejel na smrt obsojenega tatu? No, Dale Recinella je resnično razumel in s svojim življenjem pričuje vsakič, ko stopi mimo vrat zapora, zlasti tega, kar sam imenuje »hiša smrti«, da je Božja ljubezen brez meja in brez mere. In da tudi najhujši grehi ne iznakazijo naše identitete v Božjih očeh. Ostajamo njegovi otroci, ki jih ljubi, varuje in jih ima za dragocene.

Zato bi se rad iskreno in ganjen zahvalil Daleu Recinelli. Njegovo delovanje kot kaplana za obsojene na smrt je vztrajna in strastna privrženost najintimnejši resničnosti Jezusovega evangelija, ki je Božje usmiljenje, njegova zastonjka ljubezen in neutrudnost do vsakega človeka, tudi do tistih, ki so delali napake. In da lahko prav v pogledu ljubezni, kot je Kristusov na križu, najdejo nov smisel svojega življenja in tudi svojega umiranja.

Vatikan, 18. julij 2024