Papež je v ponedeljek, 26. avgusta 2024, sprejel udeležence kapitlja Kongregacije oblatov svetega Jožefa: skritost, očetovstvo in pozornost do najmanjših Papež je v ponedeljek, 26. avgusta 2024, sprejel udeležence kapitlja Kongregacije oblatov svetega Jožefa: skritost, očetovstvo in pozornost do najmanjših  (Vatican Media)

Papež članom kapitlja Oblatov svetega Jožefa: skritost, očetovstvo in pozornost do najmanjših

Papež Frančišek je v ponedeljek, 26. avgusta 2024, sprejel v avdienco udeležence XVIII. generalnega kapitlja Kongregacije oblatov svetega Jožefa oziroma (Giuseppini iz Astija sv. Jožefa Marella).

Papež Frančišek

Dragi bratje, dober dan! Pozdravljam vas ob zaključku XVIII. generalnega kapitlja. Pozdravljam patra Jana Pelczarskiga, ponovno izvoljenega. Kot kaže si dobro delal? Ponovno so te izvolili! Pozdravljam svetnike, vse tukaj prisotne in celotno »Družino Giuseppina Marelliana«: redovnice, laike in mlade, celotno družino, pozdravljam vse. Tam je nekaj redovnic, ki zastopajo ženske in laike.

Kot veste, tudi moja družina izvira iz Astija. Imamo skupne korenine v deželi Piemont, ki je rodila vašega ustanovitelja sv. Jožefa Marella. Lepa dežela, z dobrim vinom... lepa dežela...

Za vodilo pri delu kapitlja ste izbrali stavek svetega Pavla Timoteju: »Opominjam te, da oživiš Božji dar, ki je v tebi« (2 Tim 1,6). To so zahtevne besede, s katerimi se priznavate kot prejemniki daru – svetosti ustanovitelja, karizme in zgodovine vaše kongregacije – in si prizadevate, da boste iz tega izhajajoče odgovornosti prevzeli za svoje, da boste ohranjali in pomnožili prejete talente in jih dali v službo bratom.

In ti dve drži – hvaležnost in odgovornost – spominjata na lik svetega Jožefa, varuha Svete družine, ki je vzor, ​​navdih in priprošnjik vaše kongregacije. Sedaj bi rad izpostavil tri razsežnosti bivanja Jožefa iz Nazareta, ki se mi zdijo pomembne tudi za vaše redovno življenje in za službo, ki jo opravljate v Cerkvi: skritost, očetovstvo in pozornost do najmanjših.

Prvič: skritost. Sveti Jožef Marello je to vrednoto povzel z geslom: »Kartuzijanci doma in apostoli zunaj doma«. Lepo je, tega nisem vedel. Ko sem ga prebral, sem bil presenečen. Lep povzetek in zelo pomemben. Najprej za vas, da boste znali ukoreniniti svoje življenje vere in svoje redovno posvečenje v vsakdanjem »biti« z Jezusom. Ne slepimo se: brez Njega ne obstanemo, nihče od nas. Vsakdo ima svoje krhkosti in brez Gospoda, ki nas podpira, ne bi obstali. Zato vas spodbujam, da vedno gojite intenzivno molitveno življenje – no ... intenzivno je premočan pridevnik, dobro molitveno življenje, to, ne zapustite ga – pa tudi skozi udeležbo pri zakramentih, poslušanje in premišljevanje Božje Besede, evharistično češčenje, osebno in skupnostno. In to želim poudariti: včasih zanemarimo adoracijo, a molitev adoracije, tišina pred Gospodom, je včasih malo dolgočasna, kajne?, adorirati ... v tišini: to bi morali vsi delati, redovniki pa še bolj ... Sveti Jožef je najprej tako odgovoril na neizmerni dar, da je prav Božjega Sina sprejel v svojem domu tako, da je bil z Njim, ga poslušal, mu govoril in delil z njim življenje vsakdana. Zapomnimo si: brez Jezusa ne zdržimo! In vsak... v tem trenutku vas prosim, da razmislite o svojih grehih: vsi smo grešniki. Toda pomislite zdaj na svoje grehe in ugotovite, da ste padli v greh zato, ker niste bili blizu Gospodu. Vedno je tako. Kdor je blizu Gospoda, se ga takoj oprime in ne pade. Biti blizu Gospodu.

In vse to se bo pozitivno odrazilo tudi na vašem apostolatu, predvsem na tistem poslanstvu, ki vas označuje kot »apostole mladih«. Mladi ne potrebujejo nas, potrebujejo Boga! In bolj ko živimo v njegovi navzočnosti, bolj jim lahko pomagamo, da ga srečajo, brez nepotrebnega protagonizma in da imamo v srcu samo njihovo zveličanje ter njihovo polno srečo. Naši mladi - pravzaprav vsi – živijo in živimo v pozunanjenem svetu, v katerem je pomemben videz, doseganje soglasja, imeti vedno nove izkušnje. Toda življenje, ki ga živimo povsem »zunaj«, te pusti praznega v notranjosti, kot tisti, ki ves svoj čas preživijo na ulici in pustijo, da njihov dom propade zaradi pomanjkanja skrbi in ljubezni. Napravite svoja srca, svoje skupnosti, svoje redovne hiše, za kraje, kjer boste lahko čutili in delili toplino domačnosti z Bogom in s svojimi brati, v katerih je ta domačnost z Bogom in med brati, kot je rekel sveti Janez Pavel II., »zveličanje, ki gre skozi Jezusovo človeškost, uresničuje v dejanjih, ki so del vsakdanjika družinskega življenja« (Apostolska spodbuda Redemptoris Custos , 8). In tako se je zgodilo s svetim Jožefom. In to je pomembno za napredovanje.

Drugič: očetovstvo. V tem pogledu so zelo pomenljive besede, ki jih je sveti Jožef Marello zapisal don Stefanu Delaudu: »Uboga mladina, preveč zapuščena in zanemarjena, revna odraščajoča generacija je preveč prepuščena sama sebi!« (Pismo 31, 20. februar 1869). Tu lahko začutimo srce očeta, ganjenega nad lepoto svojih otrok, ponižanega zaradi brezbrižnosti in nezainteresiranosti tistih, ki bi jim namesto tega morali pomagati dati najboljše od sebe. In v istem pismu nadaljuje, glede na to, kako krivičen in jalov je odnos tistih, ki se potem glede te zapuščene in dezorientirane mladine omejujejo na njeno kritiko. In tako je še danes. Sveti škof govori o »napačni velikodušnosti«, o »napačno usmerjenih čustvih« (gl. prav tam): in to dokazuje, to je, da v mladih vidi velik potencial za dobro, ki samo čaka, da se razcveti in obrodi sadove, če ga podpirajo in spremljajo modri, potrpežljivi in ​​velikodušni vodniki. In takšni želi, da ste vi: pozorni na celostno dobro mladih, konkretno navzoči ob njih in njihovih družinah, poznavalci majevtične umetnosti dobrih vzgojiteljev, modro spoštljivi do časa in možnosti vsakega posebej. Bratje, to je veliko delo, naporno, ki se mu ne moremo odpovedati, še zlasti pa v naših dneh (Prim. Apostolska spodbuda Christus vivit, 75).

In končno, po očetovstvu, pozornost do najmanjših. Ena od osupljivih stvari pri svetem Marijinem ženinu je velikodušna vera, s katero je sprejel v svoj dom in v svoje življenje Boga, ki se je v nasprotju z vsemi pričakovanji predstavil na njegovih vratih v sinu krhkega dekleta, ki ji je bila odvzeta vsaka možnost pritožbe. Ni bilo nobene pravice, ki bi jo Marija in njen otrok lahko človeško uveljavljala pred svetim patriarhom, razen pravice do Navzočnosti, ki jo je lahko prepoznala samo vera in sprejela ljubezen. In Jožef je zmogel ta korak: v njunem uboštvu je prepoznal resnično navzočnost Boga in jo naredil za svojo, oziroma jo je združil s svojim življenjem. Da, ker je to naše sprejemanje najmanjših. Ne gre za paternalistično sklanjanje pred njihovo domnevno »manjvrednostjo«, ampak za podelitev lastne revščine z njimi. To nas uči, kako postati Božji ubožec (glej Fil 2,5-11). To vas je učil sveti Jožef Marello, ki je v svojem pastirskem srcu ohranil prav posebno mesto za najbolj problematične otroke, za »ubogo mladino«, kot je rad rekel, in k temu nas Gospod kliče tudi danes.

Dragi bratje, z vami sem za vašo pot želel podeliti te točke. Hvala za vaše delo v Cerkvi in ​​družbi, hvala za vaše služenje! Nadaljujte s to velikodušnostjo. Molim za vas in vas blagoslavljam. In prosim, ne pozabite moliti zame…
[Blagoslov]

Ponedeljek, 26. avgust 2024, 12:39