Pismo svetega očeta Frančiška o vlogi literature v formaciji

Papež Frančišek

Pismo svetega očeta Frančiška

o vlogi literature v formaciji
 

1.  Sprva sem napisal naslov, ki se nanaša na duhovniško formacijo, potem pa sem pomislil, da je to mogoče podobno reči tudi glede formacije vseh pastoralnih delavcev, pa tudi vsakega kristjana. Mislim na vrednost branja romanov in poezije na poti osebnega zorenja.

2. V dolgočasju počitnic, v vročini in v samoti nekaterih zapuščenih sosesk, najti dobro knjigo za branje postane oaza, ki nas oddalji od drugih izbir, ki za nas niso dobre. Ne manjka tudi trenutkov utrujenosti, jeze, razočaranja, poraza, in ko nam tudi v molitvi še ne uspe najti dušnega miru, nam dobra knjiga vsaj pomaga prestati nevihto, dokler nam ne uspe doseči malo več vedrine. In morda nam branje odpre nove notranje prostore, ki nam pomagajo, da se izognemo zaprtosti v nekaj tistih obsesivnih idej, ki nas neizprosno ujamejo v past. Pred vseprisotnostjo medijev, družbenih omrežij, mobilnih telefonov in drugih naprav je bila to pogosta izkušnja in tisti, ki so to izkusili, dobro vedo, o čem govorim. Ne gre za nekaj zastarelega.

3. Za razliko od avdiovizualnih medijev, kjer je proizvod celovitejši in sta rob in čas za »obogatitev« pripovedi ali za njeno interpretacijo običajno zmanjšana, je v branju neke knjige bralec veliko bolj dejaven. Na nek način na novo piše delo, ga razširi s svojo domišljijo, ustvari svet, uporabi svoje sposobnosti, spomin, svoje sanje, svojo lastno zgodovino, polno dram in simboličnosti, in na ta način se pokaže delo, ki je zelo drugačno od tistega, ki ga je hotel napisati avtor. Literarno delo je tako živo in vedno rodovitno besedilo, ki je sposobno na veliko načinov na novo spregovoriti in ustvariti izvirno sintezo z vsakim bralcem, ki ga sreča. Bralec se pri branju obogati s tem, kar prejme od avtorja, a to mu hkrati omogoča, da razcveti bogastvo svoje osebe, tako da vsako novo delo, ki ga prebere, obnavlja in razširi osebno vesolje.

4. To me vodi k zelo pozitivni oceni dejstva, da se vsaj v nekaterih semeniščih presega obsedenost z zasloni – in s strupenimi, površnimi in nasilnimi lažnimi novicami – in se čas posveča literaturi, trenutkom vedrega in zastonjskega branja, govorjenju o teh knjigah, novih in starih, ki nam še naprej povedo veliko stvari. Toda na splošno moramo z obžalovanjem ugotoviti, da na poti formacije tistih, ki so na poti k posvečenemu služenju, pozornost za literaturo trenutno ne najde ustreznega mesta. Pogosto jo obravnavajo kot neko obliko razvedrila, oziroma kot manj važen izraz kulture, ki naj ne bi sodil na pot priprave in potemtakem konkretne pastoralne izkušnje bodočih duhovnikov. Razen nekaj izjem pozornost za literaturo velja za nekaj nebistvenega. S tem v zvezi bi rad potrdil, da ta pristop ni dober. Je izvor oblike hudega intelektualnega in duhovnega obubožanja bodočih duhovnikov, ki so na ta način prikrajšani za privilegiran dostop ravno preko literature do središča človeške kulture, še posebej pa do človekovega srca.

5. S tem zapisom želim predlagati korenito spremembo odnosa v zvezi z veliko pozornostjo, ki jo je treba v okviru formacije duhovniških kandidatov nameniti literaturi. S tem v zvezi se mi zdi zelo učinkovito, kar pravi neki teolog:

»Literatura [...] privre iz osebe v tistem, kar je v njej najbolj neupogljivo, v njeni skrivnosti [...]. Življenje se zave samega sebe, ko doseže polnost izraza in prikliče vse vire jezika.«[1]

6. Literatura je tako povezana s tem, kar si vsak izmed nas želi od življenja, ker stopa v intimen odnos z našim konkretnim bivanjem, z njegovimi bistvenimi napetostmi, z njegovimi željami in pomeni.

7. Tega sem se kot mlad jezuit naučil s svojimi učenci. Med letoma 1964 in 1965, pri osemindvajsetih letih, sem bil profesor književnosti v Santa Feju na jezuitski šoli. Poučeval sem v zadnjih dveh letih gimnazije in moral sem poskrbeti, da bi moji učenci študirali El Cida. Fantom pa to ni bilo všeč. Prosili so, da bi brali García Lorca. Zato sem se odločil, da bodo El Cida študirali doma, med poukom pa sem obravnaval avtorje, ki so bili fantom najbolj všeč. Očitno so želeli brati sodobna literarna dela. Toda ob branju teh stvari, ki so jih trenutno privlačile, so dobili splošnejši okus za literaturo, za poezijo, in so potem prešli k drugim avtorjem. Končno srce išče več in vsakdo najde svojo pot v literaturo.[2] Jaz, na primer imam rad tragične umetnike, ker njihova dela lahko vsi občutimo kot naša, kot izraz naših lastnih dram. Ko jočemo nad usodo likov, v bistvu jočemo zaradi sebe in svoje praznine, svojih pomanjkljivosti, svoje osamljenosti. Seveda ne zahtevam, da preberete ista besedila, kot sem jih prebral jaz. Vsakdo bo našel tiste knjige, ki bodo spregovorile o njegovem življenju in bodo postale prave sopotnice. Nič ni bolj škodljivega kot brati nekaj iz obveznosti, pri čemer je potreben napor samo zato, ker so drugi rekli, da je to bistveno. Svoja branja moramo izbirati z odprtostjo, presenečenjem, prožnostjo, pustimo si svetovati, pa tudi z iskrenostjo, ko skušamo najti to, kar potrebujemo v vsakem trenutku svojega življenja.

Vera in kultura

8. Poleg tega za nekega vernika, ki želi iskreno vstopiti v dialog s kulturo svojega časa, ali preprosto z življenjem konkretnih ljudi, literatura postane nepogrešljiva. 2. vatikanski koncil z dobrim razlogom trdi, da »slovstvo in umetnost […] skušata izražati posebnosti človekove narave« in »za osvetljevanje njegovih bridkosti in radosti, njegovih potreb in njegovih moči.«[3] Literatura v resnici izhaja iz vsakdanjosti življenja, iz njegovih strasti in iz njegovih resničnih dogodkov, kot so »dejanja, delo, ljubezen, smrt in vse uboge stvari, ki zapolnjujejo življenje.«[4]

9. Kako lahko dosežemo središče starodavnih in novih kultur, če se ne menimo, zavržemo in/ali utišamo njihove simbole, sporočila, stvaritve in pripovedi, s katerimi so zajele ter želele razkriti in slaviti svoje podvige in najlepše ideale, kakor tudi njihova nasilja, strahove in najgloblje strasti? Kako lahko nagovarjamo srca ljudi, če se ne menimo, če odrinemo ali ne cenimo »tistih besed«, s katerimi so skozi romane in pesmi želele pokazati in, zakaj ne, razkriti dramo svojega življenja in svojega čutenja?

10. Poslanstvo Cerkve je znalo razgrniti vso svojo lepoto, svežino in novost v srečanju z različnimi kulturami – velikokrat po zaslugi literature – v katere se je zakoreninilo, se brez strahu vključilo in iz njih potegnilo najboljše od tega, kar je našlo. Gre za držo, ki ga je osvobodila skušnjave oglušujočega in fundamentalističnega individualizma, ki je v prepričanju, da ima določena zgodovinsko-kulturna slovnica sposobnost izraziti vse bogastvo in globino evangelija.[5] Mnoge prerokbe nesreče, ki skušajo danes zasejati obup, so zakoreninjene prav v tem pogledu. Stik z različnimi literarnimi in slovničnimi slogi bo vedno pomagal poglobiti večglasje Razodetja, ne da bi ga skrčil ali osiromašil na lastne zgodovinske potrebe ali na lastne miselne strukture.

11. Zato ni naključje, da je krščanstvo začetkov na primer dobro zaznalo potrebo po jedrnatem soočenju s klasično kulturo časa. Oče Vzhodne Cerkve, kot je Bazilij iz Cezareje, je na primer v svojem Govoru mladim, ki ga je sestavil med letoma 370 in 375 in ga verjetno nalovil na svoje nečake, poveličeval dragocenost klasične literature – ustvarili so jo éxothen (»tisti od zunaj«), kakor je imenoval poganske avtorje – bodisi za dokazovanje, se pravi za lógoi (»pogovore«) za uporabo v teologiji ali eksegezi, bodisi za samo pričevanje življenja, oziroma za práxeis (»dejanja, obnašanje«), ki jih je treba upoštevati pri asketiki in morali. Zaključil je s spodbujanjem mladih kristjanov, naj klasike obravnavajo kot ephódion (»popotnico«) za njihovo izobraževanje in vzgojo, ter iz njih črpajo »dobiček za dušo« (IV, 8-9). Prav iz tega srečanja med krščanskim dogodkom in kulturo časa je izšla izvirna predelava evangeljskega oznanila.

12. Po zaslugi evangeljskega presojanja kulture je mogoče prepoznati navzočnost Duha v pisani človeški stvarnosti, se pravi, da je mogoče dojeti že posejano seme navzočnosti Duha v dogodkih, v občutljivosti, željah, v globokih napetostih src in družbenih, kulturnih in duhovnih kontekstov. V Apostolskih delih, na primer tam kjer je govora o Pavlovi navzočnosti na Areopagu (prim. Apd 17,16-34), lahko prepoznamo podoben pristop. Ko Pavel govori o Bogu, pravi: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: '… saj smo po rodu iz njega’« (Apd 17,28). V tej vrstici sta dva navedka: eden posreden v prvem delu, kjer se navaja pesnika Epimenida (6. stol. pr. Kr.) in neposredni, ki navaja Pojave pesnika Arata iz Solija (3. stol. pr. Kr.), ki opeva ozvezdja in znamenja dobrega in slabega vremena. Tu »se Pavel razodeva kot 'bralec' poezije in dopusti, da zaslutimo njegov način pristopa k literarnemu besedilu, kar nas spodbudi k razmišljanju o evangeljskem presojanju kulture. Atenci so ga opredelili kot spermologos, to je 'žlobudra, klepetulja, šarlatan', dobesedno pa 'zbiralec semen'. Kar je bilo gotovo žalitev, se protislovno zdi globoka resnica. Pavel zbira semena poganske poezije in ko izstopi iz prejšnje globoke ogorčenosti (prim. Apd 17,16) pride do spoznanja Atencev kot 'zelo pobožnih' ter v teh straneh njihove klasične literature vidi resnično preparatio evangelica.«[6]

13. Kaj je storil Pavel? Razumel je, da »literatura odkriva brezna, ki prebivajo v človeku, medtem ko jih razodetje in potem teologija prevzameta, da pokažeta, kako Kristusu uspe, da gre skoznje in jih razsvetli.«[7] V upravljanju teh brezen je torej literatura »pristopna pot«,[8] ki pastirju pomaga vstopiti v rodoviten dialog s kulturo svojega časa.

Nikoli Kristus brez telesa

14. Preden poglobimo posebne razloge, zaradi katerih je treba na poti formacije bodočih duhovnikov spodbujati pozornost do literature, naj mi bo dovoljeno, da tukaj navedem misel o trenutnem verskem kontekstu: »Vračanje k svetemu in duhovno iskanje, ki zaznamujeta naš čas, sta dvoumna pojava. Bolj kakor brezboštvo je danes pred nami izziv, kako naj ustrezno odgovorimo na žejo po Bogu pri mnogih ljudeh. Ljudje naj ne poskušajo potešiti te žeje z zavajajočimi odgovori ali tako, da iščejo Jezusa Kristusa brez telesa.«[9] Nujna naloga oznanjevanja evangelija v našem času torej od vernikov in posebno od duhovnikov zahteva prizadevanje, da bi se lahko vsak srečal z Jezusom Kristusom, ki je postal telo, postal človek, postal zgodovina. Vsi moramo biti pozorni, da ne bomo nikoli izgubili izpred oči »telesa« Jezusa Kristusa: tistega telesa, ki ga sestavljajo strasti, čustva, občutki, konkretne pripovedi, roke, ki se dotikajo in ozdravljajo, pogledi, ki osvobajajo in opogumljajo, gostoljubnost, odpuščanje, ogorčenje, pogum, neustrašnost: z eno besedo, ljubezen.

15. In ravno na tej ravni lahko redno srečevanje z literaturo bodoče duhovnike in vse pastoralne delavce naredi še bolj občutljive za polno človeškost Gospoda Jezusa, v katero se v polnosti izliva njegovo božanstvo, da bodo evangelij oznanjali tako, da bodo vsi, zares vsi lahko doživeli, kako res je, kar pravi 2. vatikanski koncil: »V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka.«[10] To ne pomeni skrivnost abstraktnega človeštva, ampak skrivnost konkretnega človeškega bitja z vsemi ranami, željami, spomini in upi njegovega življenja.

Velika dobrina

16. S pragmatičnega vidika mnogi znanstveniki trdijo, da navada branja prinese številne pozitivne učinke v življenje človeka: pomaga mu pridobiti večji besedni zaklad in posledično razviti različne vidike njegove inteligence. Spodbuja tudi domišljijo in ustvarjalnost. Hkrati to omogoča, da se nauči svoje pripovedi izraziti na bogatejši način. Izboljša tudi sposobnost koncentracije, zmanjša stopnje kognitivnega poslabšanja, blaži stres in tesnobo.

17. Še bolje: pripravlja nas na razumevanje in zato za soočanje z različnimi situacijami, ki se lahko pojavijo v življenju. Pri branju se potopimo v like, skrbi, drame, nevarnosti, v strahove ljudi, ki so na koncu premagali življenjski izziv, ali pa morda med branjem dajemo nasvete junakom, ki bodo kasneje koristili nam samim.

18. Da bi skušal še bolj spodbuditi k branju, z veseljem navajam nekaj besedil zelo znanih avtorjev, ki nas v nekaj besedah veliko naučijo.

Romani »v eni uri sprožijo v nas vse možne radosti in nesreče, za katere bi v življenju potrebovali cela leta, da bi jih spoznali vsaj v najmanjšem delu, in od katerih se nam najbolj intenzivne ne bi nikoli razodele, ker nam počasnost, s katero se prestavljajo, preprečuje njihovo zaznavanje.«[11]

»Ko berem velika literarna dela, se spremenim v tisoče ljudi in istočasno ostanem jaz sam. Kot nočno nebo grške poezije gledam z miriado oči, in vendar sem še vedno jaz tisti, ki gledam. Tukaj tako kot v veri, ljubezni, moralnem delovanju in spoznanju, presegam samega sebe, in vendar sem, ko to storim, bolj jaz kot kadarkoli.«[12]

19. Vendar pa se ne nameravam zadržati samo na tej ravni osebne koristnosti, ampak razmisliti o najodločilnejših razlogih za ponovno prebujanje ljubezni do branja.

Poslušati glas nekoga

20. Ko se moja misel obrne k literaturi, mi pride na misel to, kar je veliki argentinski pisatelj Jorge Luis Borges[13] rekel svojim študentom: Najbolj pomembno je brati, stopiti v neposreden stik z literaturo, bolj potopiti se v živo besedilo, ki je pred nami, kot pa se zapičiti v kritične ideje in komentarje. In Borges je to misel študentom razložil tako, da jim je rekel, da bodo morda na začetku razumeli le malo tega, kar bodo brali, da pa bodo v vsakem primeru poslušali »glas nekoga«. To je definicija literature, ki mi je zelo všeč: poslušati glas nekoga. In ne pozabimo, kako nevarno je prenehati poslušati glas drugega, ki nam postavlja vprašanja! Takoj zapademo v samo-osamo, vstopimo v neke vrste »duhovno« gluhoto, ki negativno vpliva tudi na odnos z nami samimi in na odnos z Bogom, ne glede na to koliko teologije ali psihologije smo preštudirali.

21. Ko hodimo po tej poti, ki nas napravi občutljive za skrivnost drugih, nam literatura pomaga, da se naučimo dotakniti se njihovih src. Kako se na tem mestu ne bi spomnili pogumne besede, ki jo je 7. maja 1964 sv. Pavel VI. namenil umetnikom in torej tudi velikim pisateljem? Dejal je: »Potrebujemo vas. Naša služba potrebuje vaše sodelovanje. Kajti, kot veste, je naša služba oznanjati in narediti dostopen in razumljiv, celo ganljiv svet duha, nevidnega, neizrekljivega, Boga. In v tem delovanju, ki nevidni svet preliva v dostopne, razumljive formule, ste vi mojstri.«[14] To je bistvo: naloga vernikov, posebno pa še duhovnikov je ravno v tem, da se »dotaknejo« srca sodobnega človeka, da je ganjeno in se odpre pred oznanilom Gospoda Jezusa in v tem njihovem prizadevanju ima prispevek, ki ga lahko nudita literatura in poezija, neprimerljivo vrednost.

22. T.S. Eliot, pesnik, ki mu krščanski duh dolguje literarna dela, ki so zaznamovala sodobnost, je sodobno versko krizo upravičeno opisal kot krizo obširne »čustvene nesposobnosti«.[15] V luči tega tolmačenja stvarnosti, danes problem vere ni najprej problem bolj ali manj verjeti v doktrinalne trditve. Prej je to kriza, ki je povezana z nesposobnostjo mnogih, da bi bili ganjeni pred Bogom, pred njegovim stvarstvom, pred drugimi ljudmi. Tu gre torej za nalogo, da ozdravimo in obogatimo svojo občutljivost. Zato sem ob vrnitvi z apostolskega potovanja na Japonsko, ko so me vprašali, česa se mora Zahod naučiti od Vzhoda, odgovoril: »Mislim, da Zahodu manjka nekaj poezije.«[16]

Nekakšna telovadnica razločevanja

23. Kaj torej duhovnik pridobi od tega stika z literaturo? Zakaj je potrebno obravnavati in spodbujati branje velikih romanov, kot pomembno sestavino duhovniške paideie? Zakaj je pomembno na poti usposabljanja kandidatov za duhovništvo ponovno pridobiti in uveljaviti intuicijo, ki jo je začrtal teolog Karl Rahner, globoke duhovne naklonjenosti med duhovnikom in pesnikom?[17]

24. Skušajmo odgovoriti na ta vprašanja s poslušanjem razmišljanja nemškega teologa.[18] Pesnikove besede, piše Rahner, so »polne hrepenenja«, so »vrata, ki se odpirajo v neskončno, vrata, ki se na stežaj odpirajo v neizmernost. Prikličejo neizgovorljivo, težijo k neizrekljivemu.« Ta poetična beseda »se pokaže na neskončnem, vendar nam tega neskončnega ne more dati, niti ne more v sebi nositi ali skriti njega, ki je Neskončni«. To je dejansko lastno Božji Besedi, – nadaljuje Rahner – »pesniška beseda se torej sklicuje na Božjo besedo.«[19] Za kristjane je Beseda Bog in vse človeške besede nosijo sled notranjega domotožja po Bogu, ko težijo k tej Besedi. Lahko rečemo, da je resnično pesniška beseda podobno deležna Božje Besede, kot nam jo na odmeven način predstavlja Pismo Hebrejcem (prim. Heb 4,12,13).

25. In tako Karl Rahner vzpostavi lepo vzporednico med duhovnikom in pesnikom: »Samo beseda je intimno sposobna osvoboditi to, kar drži v ječi vse neizražene resničnosti: nemost njihovega teženja k Bogu.«[20]

26. V literaturi so potem v igri vprašanja o obliki izraza in pomena. Zato predstavlja neke vrste telovadnico presojanja, ki izostri modrostne sposobnosti notranjega in zunanjega preverjanja bodočega duhovnika. Kraj, na katerem se odpira ta pot dostopa do lastne resnice, je notranjost bralca, ki je neposredno vpleten v proces branja. Tu se nato odvija scenarij osebnega duhovnega razločevanja, v katerem ne bo manjkalo ne tesnobe in celo kriz. Veliko je namreč literarnih strani, ki lahko odgovorijo na ignacijansko definicijo »potrtosti«.

27. »Potrtost imenujem […] otemnelost duše in zmedenost v njej, teženje k nizkim in zemeljskim stvarem, vznemirjenost zaradi raznih motenj in skušnjav, ki nagibajo dušo k nezaupanju, ko ni upanja ne ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda.«[21]

28. Bolečina ali dolgčas, ki ju občutimo ob branju določenih besedil, nista nujno slaba ali nekoristna občutka. Sam Ignacij Lojolski je opazil, da v tistih, »ki gredo od slabega k slabšemu«, dobri duh deluje tako, da povzroča zaskrbljenost, vznemirjenost in nezadovoljstvo.[22] To bi bila dobesedna uporaba prvega Ignacijevega pravila o razločevanju duhov, ki je pridržano za tiste, ki »padajo iz smrtnega greha v smrtni greh« in to je, da se v takšnih ljudeh dobri duh obnaša tako, da jih »vznemirja in jim grize vest z glasom razuma,«[23] da jih vodi k dobremu in k lepoti.

29. Tako razumemo, da bralec ni naslovljenec spodbudnega sporočila, ampak je oseba, ki je aktivno spodbujena, da se premakne na nestabilen teren, kjer meje med odrešenjem in pogubo niso vnaprej določene in ločene. Dejanje branja je torej kot dejanje »razločevanja«, po katerem je bralec osebno vpleten kot »subjekt« branja in hkrati kot »objekt« tega, kar bere. Ob branju nekega romana ali nekega pesniškega dela bralec v resnici doživi izkušnjo, da ga »preberejo besede, ki jih bere.[24] Tako je bralec podoben igralcu na igrišču: on igra igro, istočasno pa se igra odvija skozi njega, v smislu da je popolnoma vpleten v to, kar počne.[25]

Pozornost in prebava

30. Kar zadeva vsebine, moramo priznati, da je literatura kot »teleskop« - po sloviti prispodobi, ki jo je skoval Proust[26] – usmerjen na bitja in stvari, ki je nepogrešljiv za izostritev »velike razdalje«, ki jo vsakdanjost koplje med našo zaznavo in celotno človeško izkušnjo. »Literatura je kot fotografski laboratorij, v katerem lahko podobe življenja obdelamo tako, da razkrijejo svoje obrise in odtenke. Temu torej »služi« literatura: za 'razvijanje' življenjskih podob«,[27] za spraševanje po njihovem pomenu. Skratka, služi učinkovitemu doživljanju življenjske izkušnje.

31. In v resnici je naš običajen pogled na svet kot »zmanjšan« in omejen zaradi pritiska, ki ga na nas vršijo operativni in neposredni nameni. Tudi služenje – bogoslužno, pastoralno, karitativno – lahko postane imperativ, ki usmerja naše moči in pozornost samo na cilje, ki jih moramo doseči. Toda kot nas spominja Jezus v priliki o sejalcu, mora seme pasti v globoko zemljo, da sčasoma rodovitno dozori, ne da bi ga zadušila površnost ali trnje (Mt 13,18-23). Tako postane nevarno, da bi padli v učinkovitost za vsako ceno, ki zbanalizira razločevanje, osiromaši občutljivost in zmanjša zapletenost. Zato je potrebno in nujno uravnovesiti ta neizogibni pospešek in poenostavitev našega vsakdanjega življenja tako, da se naučimo odmakniti se od tega, kar je neposredno, da se naučimo upočasniti, premišljevati in poslušati. To se lahko zgodi, ko se človek zastonjsko ustavi, da bi prebral knjigo.

32. Obnoviti moramo načine odnosa do stvarnosti, ki bodo gostoljubni, ne strateški, ne neposredno naravnani na rezultat, v katerih bo mogoče pustiti, da se pokaže neskončni presežek bitja. Razdalja, počasnost in svoboda so značilnosti takšnega pristopa k stvarnosti, ki ravno v literaturi najde izrazno obliko, ki gotovo ni izključna, je pa privilegirana. Tedaj literatura postane telovadnica, kjer vadimo svoj pogled za iskanje in raziskovanje resnice o ljudeh in o situacijah kot skrivnosti, polni presežka pomena, ki se lahko samo delno izrazi v kategorijah, razlagalnih shemah, linearni dinamiki vzrok-učinek, sredstvo-cilj.

33. Druga lepa podoba, s katero izrazimo vlogo literature, prihaja iz fiziologije človeškega telesa in zlasti iz dejanja prebavljanja. Tukaj je svoj vzor dal kravji ruminatio, kakor sta trdila menih iz 11. stol. Viljem iz Saint-Thierryja in jezuit iz 17. stol. Jean-Joseph Surin. Slednji govori o »želodcu duše«, jezuit Michel De Cereau pa je pokazal pravo pravcato »fiziologijo prebavnega branja«.[28] Literatura nam pomaga, da izrazimo svojo prisotnost v svetu, da jo »prebavimo« in asimiliramo, s tem da dojamemo, kar presega zunanjost izkušnje; služi torej razlaganju življenja ob razločevanju njegovih pomenov in temeljnih napetosti.[29]

Gledati skozi oči drugih

34. Kar zadeva obliko govora, se zgodi tole: ko beremo literarno besedilo, smo postavljeni v položaj, da »gledamo skozi oči drugih«,[30] ko pridobimo širino pogleda, ki razširja našo človeškost. Tako se v nas prebudi empatična moč domišljije, ki je temeljno sredstvo za sposobnost poistovetenja s stališčem, stanjem in občutki drugih, brez česar ni solidarnosti, podelitve, sočutja in usmiljenja. Z branjem odkrivamo, da to, kar čutimo, ni samo naše, ampak je univerzalno in tako se tudi najbolj zapuščen človek ne čuti samega.

35. Čudovito raznolikost človeškega bitja in diahronično in sinhrono pluralnost kultur in znanj v literaturi oblikuje jezik, ki je sposoben spoštovati in izraziti njihovo raznolikost, a so istočasno prevedene v simbolično slovnico pomena, ki nam jih naredi razumljive, ne tuje, skupne. Izvirnost literarne besede je v dejstvu, da izrazi in posreduje bogastvo izkustva, ne da bi ga objektivizirala v opisni predstavitvi analitičnega znanja ali v normativnem preverjanju kritične sodbe, ampak kot vsebino nekega izraznega in interpretativnega napora, da bi zadevnemu izkustvu dali pomen.

36. Ko beremo neko zgodbo, si po zaslugi avtorjeve vizije vsak na svoj način predstavlja jok zapuščene deklice, staro ženo, ki pokriva telo svojega spečega vnuka, strast malega poslovneža, ki skuša iti naprej kljub težavam, ponižanje nekoga, ki čuti, da ga vsi kritizirajo, fanta, za katerega so sanje edini izhod iz bednega in nasilnega življenja. Medtem ko sredi teh zgodb začutimo sledove svojega notranjega sveta, postanemo bolj občutljivi za izkušnje drugih, izstopimo iz samih sebe, da bi vstopili v njihovo globino, lahko malo bolj razumemo njihove napore in želje, vidimo realnost z njihovimi očmi in nazadnje postanemo sopotniki. Tako se potopimo v konkretno in notranje bivanje prodajalca sadja, prostitutke, otroka, ki odrašča brez staršev, zidarjeve žene, starke, ki še vedno verjame, da bo našla svojega princa. In to lahko storimo z empatijo, ter včasih strpnostjo in razumevanjem.

37. Jean Cocteau je pisal Jacquesu Maritainu: »Literatura je nemogoča; oditi moramo iz nje, je pa jalovo, če se skušamo iz nje izvleči z literaturo, ker nam samo ljubezen in vera omogočata, da stopimo iz samega sebe.«[31] Toda ali res stopimo iz sebe, če nas v srcu ne žgejo trpljenja in radosti drugih? Rad bi spomnil, da nam, ker smo kristjani, nič človeškega ni vseeno.

38. Poleg tega literatura ni relativistična, ker nam ne odvzame vrednostnih meril. Simbolična predstavitev dobrega in zla, resničnega in lažnega, kot razsežnosti, ki v literaturi dobijo telesa v individualnih eksistencah in skupnih zgodovinskih dogodkih, ne nevtralizira moralne sodbe, ampak ji preprečuje, da bi postala slepa ali površno obsojajoča. »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?«  nas sprašuje Jezus (Mt 7,3).

39. In v nasilju, omejenosti ali krhkosti drugih imamo možnost za boljše razmišljanje o sebi. Ko literatura bralcu odpira širšo vizijo bogastva in bede človeškega izkustva, vzgaja njegov pogled za počasnost razumevanja, za ponižnost ne-poenostavljanja, za krotkost, da skozi sodbo ne zahtevamo nadzora nad resničnostjo in nad človeškim stanjem. Vsekakor je sodba potrebna, vendar pa ne smemo nikoli pozabiti njenega omejenega dosega: dejansko se sodba ne sme prevesti v smrtno obsodbo, v izbris, v zatiranje človeštva v korist suhoparne totalizacije zakona.

40. Literarni pogled bralca uri v decentralizaciji, za občutek meje, za odpoved spoznavnemu in kritičnemu gospodovanju nad izkustvom, ko ga uči uboštva, ki je vir izjemnega bogastva. V priznanju nekoristnosti in morda tudi nemožnosti skrčenja skrivnosti sveta in človeška bitja na protislovno polarnost resnično/lažno ali pravično/krivično bralec sprejme dolžnost sodbe ne kot sredstvo gospodovanja, ampak kot spodbudo k nenehnemu poslušanju in kot pripravljenost stopiti v igro v tistem izrednem bogastvu zgodovine, ki je posledica navzočnosti Duha, ki se daje tudi kot Milost: oziroma kot nepredvidljiv in nedoumljiv dogodek, ki ni odvisen od človeškega delovanja, ampak na novo opredeljuje človeka kot upanje na odrešenje.

Duhovna moč literature

41. Upam, da sem v teh kratkih razmišljanjih opozoril na vlogo, ki jo literatura lahko igra pri vzgoji srca in duha pastirja ali prihodnjega duhovnika v smeri svobodne in ponižne vaje v naši uporabi razuma, rodovitnega priznanja pluralnosti človeških jezikov, razširitve lastne človeške občutljivosti in končno večje duhovne odprtosti za poslušanje Glasu skoz toliko glasov.

42. V tem smislu literatura pomaga bralcu, da zdrobi malike avto-referenčnih, lažno samozadostnih, statično vsakdanjih jezikov, ki včasih grozijo, da bodo onesnažili tudi naš cerkveni govor, ko zaprejo svobodo Besede. Literarna beseda je beseda, ki spravlja jezik v tek, ga osvobaja in očiščuje: končno ga odpira njegovim lastnim nadaljnjim izraznim in raziskovalnim možnostim, ga dela gostoljubnega za Besedo, ki se ne naseli v človeški besedi šele, ko ta v polnosti razume sebe kot polno, dokončno in popolno spoznanje, ampak ko postane bedenje poslušanja in čakanja Njega, ki prihaja, da vse naredi novo (prim. Raz 21,5).

43. Končno duhovna moč literature opozarja na prvenstveno nalogo, ki jo je Bog zaupal človeku: nalogo »poimenovanja« bitij in stvari (prim. 1 Mz 2,19-20). Poslanstvo varuha stvarstva, ki ga je Bog dodelil Adamu, izhaja v najprej iz prepoznanja lastne resničnosti in pomena, ki ga ima obstoj drugih bitij. Tudi duhovniku je zaupana ta prvenstvena naloga »poimenovati«, dati pomen, postati orodje občestva med stvarstvom in učlovečeno Besedo, ter njene moči, da razsvetli vse vidike človekovega položaja.

44. Podobnost med duhovnikom in pesnikom se tako kaže v tej skrivnostni in neločljivi zakramentalni zvezi med božjo Besedo in človeško besedo, ki daje življenje službi, ki postane služenje, polno poslušanja in sočutja, karizmi, ki postane odgovornost, viziji resnice in lepote, ki se razkriva kot lepota. Ne moremo, da ne bi prisluhnili besedam, ki nam jih je zapustil pesnik Paul Celan: »Kdor se resnično nauči videti, se približa nevidnemu.«[32]

V Rimu, pri Sv. Janezu v Lateranu, 17. julija leta 2024, v dvanajstem letu mojega papeževanja.
FRANČIŠEK

[1] R. Latourelle, «Letteratura», in R. Latourelle - R. Fisichella, Dizionario di Teologia Fondamentale, Assisi (PG) 1990, 631.
[2] Prim. A. Spadaro, «J. M. Bergoglio, il “maestrillo” creativo. Intervista all’alunno Jorge Milia», in La Civiltà Cattolica 2014 I 523-534.
[3] 2. Vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes 62.
[4] K. Rahner, «Il futuro del libro religioso», in Nuovi saggi II, Roma 1968, 647.
[5] Prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium 117.
[6] A. Spadaro, Svolta di respiro. Spiritualità della vita contemporanea, Milano, Vita e Pensiero, 101.
[7] R. Latourelle, «Letteratura», 633.
[8] Sv. Janez Pavel II., Pismo umetnikom, št.6.
[9] Apostolska spodbuda Evangelii gaudium 89.
[10] Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes 22.
[11] M. PROUST, Alla ricerca del tempo perduto. I. La strada di Swann, Milano, Mondadori, 1983, 104 s.
[12] C.S. Lewis, Lettori e letture. Un esperimento di critica, Milano 1997, 165.
[13] Prim. J.L. Borges, Borges, Oral, Buenos Aires 1979, 22.
[14] Sv. Pavel VI., Omelia, «Messa degli Artisti» nella Cappella Sistina, 7. maja 1964.
[15] T.S. Eliot, The Idea of a Christian Society, London 1946, 30.
[16] Tiskovna konferenca svetega očeta med povratnim letom z apostolskega potovanja na Tajsko in Japonsko, 26. novembra 2019.
[17] Cfr. A. Spadaro, La grazia della parola. Karl Rahner e la poesia, Milano, Jaca Book, 2006.
[18] K. Rahner, «Sacerdote e poeta» in La fede in mezzo al mondo, Alba 1963, 131-173.
[19] Prav tam, 171 s.
[20] Prav tam, 146.
[21] Sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, št. 317.
[22] Prim. prav tam št. 335.
[23] Prav tam, št. 314.
[24] Prim. K. Rahner, «Sacerdote e poeta» v La Fede in mezzo al mondo, Alba 1963, 141.
[25] Prim. A Spadaro, La pagina che illumina. Scrittura creativa come esercizio spirituale, Milano, Ares, 2023, 46-47.
[26] M. Proust, À la recherche du temps perdu. Le temps retrouvé, Paris 1954, Vol. III, 1041.
[27] A. Spadaro, La pagina che illumina…nav., 14.
[28] M. De Certeau, Il parlare angelico. Figure per una poetica della lingua (Secoli XVI e XVII), Firenze 1989, 139 s.
[29] Prim. A. Spadaro, La pagina che illumina…cit., 16.
[30] C.S. Lewis, Lettori e letture. Un esperimento di critica, Milano 1997, 165.
[31] J. Cocteau – J. Maritain, Dialogo sulla fede, Firenze, Passigli, 1988, 56. Prim. A. Spadaro, La pagina che illumina…nav., 11-12.
[32] P. Celan, Microliti, Milano 2020, 101.