Papež Frančišek: Cerkev odprtih vrat evangelizira, živi evangeljsko veselje in je usmiljena

Papež Frančišek

GOVOR SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Vesel sem, da sem tukaj, med vami, resnično. Zahvaljujem se msgr. Terlindenu za njegove besede in da nas je spomnil na prednostno nalogo oznanjevanja evangelija. Hvala vsem vam.

Na tem križišču, ki je Belgija, ste vi Cerkev »v gibanju«. Pravzaprav si že nekaj časa prizadevate za preoblikovanje župnij na tem območju in dati močan zagon oblikovanju laikov; predvsem si prizadevate za to, da bi bili skupnost, ki je blizu ljudem, ki ljudi spremlja in pričuje z dejanji usmiljenja. Izhajajoč iz vaših vprašanj bi vam rad ponudil nekaj osnutkov za razmišljanje o treh besedah: evangelizacija, veselje, usmiljenje.

Prva pot, ki jo moramo prehoditi: evangelizacija. Spremembe našega časa in kriza vere, ki jo doživljamo na Zahodu, so nas spodbudile, da se vrnemo k bistvenemu, to je k evangeliju, da bi se vsem ponovno oznanila vesela novica, ki jo je Jezus prinesel na svet, in da bi zasijala v vsej lepoti. Kriza – vsaka kriza – je čas, ki nam je ponujen, da se zdramimo, si postavimo vprašanja in se spremenimo. Gre za dragoceno priložnost – v svetopisemskem jeziku se imenuje kairos, posebna priložnost, kot se je zgodilo Abrahamu, Mojzesu in prerokom. Ko doživljamo potrtost, se moramo namreč vedno vprašati, kakšno sporočilo nam Gospod želi dati. In kaj nam kaže kriza? Iz krščanstva, ki je bilo umeščeno v gostoljuben družbeni okvir, smo prešli v krščanstvo »manjšine« ali bolje v krščanstvo pričevanja. In to zahteva pogum cerkvenega spreobrnjenja, da bi začeli s tistimi pastoralnimi spremembami, ki zadevajo tudi navade, sloge, govorico vere, da bi bili v resnici v službi evangelizacije (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 27).

In Helmutu bi rad rekel: tudi od duhovnikov se zahteva ta pogum. Biti duhovniki, ki se ne omejujejo na ohranjanje ali upravljanje dediščine preteklosti, temveč pastirji, ki so zaljubljeni v Kristusa in pastirji, ki so pozorni na dojemanje evangeljskih vprašanj – pogosto implicitnih – medtem ko hodijo s svetim Božjim ljudstvom, in mi hodimo malo spredaj, malo na sredini in malo v ozadju. In ko prinašamo evangelij – mislim na to, kar nam je povedala Yaaninka – Gospod odpira naša srca za srečanje z drugačnimi od nas. Lepo je, celo nujno je, da so med mladimi različne sanje in duhovnosti. Tako tudi mora biti, saj je lahko veliko osebnih in skupnostnih poti, ki pa nas vodijo k istemu cilju, k srečanju z Gospodom. Bratje in sestre, v Cerkvi je prostor za vse, vse, vse in nihče ne sme biti fotokopija drugega. Edinost v Cerkvi ni uniformnost, ampak je iskanje harmonije v različnosti! In tudi Arnaudu bi rekel: sinodalni proces mora biti vrnitev k evangeliju. Med svojimi prednostnimi nalogami ne sme imeti neke »modne« reforme, ampak se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bo evangelij prišel v družbo, ki ga ne posluša več ali se je oddaljila od vere? Vsi se moramo to vprašati.

Druga pot: veselje. Tukaj ne govorimo o veselju, ki je vezano na nekaj trenutnega niti ne moremo slediti modelom bega in potrošniške zabave. Gre za večje veselje, ki spremlja in podpira življenje tudi v temnih ali bolečih trenutkih, in to je dar, ki prihaja od zgoraj, od Boga. To je veselje srca, ki ga vzbuja evangelij. To pomeni vedeti, da na poti nismo sami in da je tudi v revščini, v grehu in bridkosti Bog blizu, skrbi za nas in ne bo dopustil, da bi imela smrt zadnjo besedo. Bog je blizu, bližina. Precej preden je postal papež, je Joseph Ratzinger zapisal, da je pravilo za razločevanje naslednje: »Kjer manjka veselja, kjer umre humor, tam tudi ni Svetega Duha […] in obratno: veselje je znamenje milosti« (Bog Jezusa Kristusa, Brescia 1978, 129). Lepo je, kajneda. In zato bi vam rad rekel, naj se iz vašega oznanjevanja, iz vašega praznovanja, iz vašega služenja in apostolata kaže veselje srca, kajti to vzbuja vprašanja in priteguje tudi tiste, ki so daleč. Veselje srca in ne tisti trenutni nasmeh. Veselje srca. Zahvaljujem se sestri Agnesi in ji pravim: veselje je pot. Kadar se zvestoba zdi težavna, moramo pokazati – kakor si ti Agnesi dejala – da je zvestoba »pot do sreče«. In potem, ko vidimo, kam vodi pot, smo bolj pripravljeni začeti hoditi.

Tretja pot: usmiljenje. Evangelij, ki ga sprejmemo in podelimo med seboj, ki ga prejmemo in podarimo, nas vodi k veselju, ker nam odkrije, da je Bog Oče usmiljenja, ki je ganjen zaradi nas, ki nas dviga iz naših padcev, ki nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. Zapomnimo si v svojem srcu: Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. »Toda oče ali tudi takrat, ko sem zagrešil nekaj hudega?« Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do tebe. To se nam spričo izkustva zla včasih lahko zdi »krivično«, ker mi preprosto uporabljamo zemeljsko pravičnost, ki pravi: »Kdor naredi napako, mora plačati.« Kljub temu je Božja pravičnost višja, kdor je naredil napako, je poklican popraviti svoje zmote, a da bi ozdravel v srcu, potrebuje Božjo usmiljeno ljubezen. Ne pozabite tega: Bog vse odpušča in Bog vedno odpušča. Bog nas opravičuje s svojim usmiljenjem, to je, nas napravi pravične, ker nam da novo srce, novo življenje.

Zato bi Mii rekel: hvala za veliko delo, ki ga opravljate za pretvorbo jeze in bolečine v pomoč. Pretvoriti ga v bližino in sočutje. Zlorabe povzročijo strašno trpljenje in rane ter spodkopljejo tudi pot vere. Potrebnega je veliko usmiljenja, da ne bi s kamnitim srcem ostali pred trpljenjem žrtev, da jim damo čutiti svojo bližino in jim nuditi vso možno pomoč, da se od njih učimo – kot si rekla ti – biti Cerkev, ki postane služabnica vseh, ne da bi si koga podjarmila. Da, kajti korenina nasilja je v zlorabi moči, ko vloge, ki jih imamo, uporabimo za zatiranje drugih ali za manipuliranje z njimi.

In usmiljenje – mislim na Petrovo službo – je ključna beseda za zapornike. To sedaj ni v besedilu. Ko vstopam v zapor, se vprašam: »Zakaj oni in ne jaz?«  Jezus nam dokazuje, da se Bog ne zadržuje daleč od naših ran in umazanije. On ve, da vsi lahko naredimo napako, vendar pa nihče ni napaka. Nihče ni za vedno izgubljen. Prav je torej, da sledimo vsem potem zemeljske pravičnosti in človeškim, psihološkim in kazenskim potem; vendar mora biti kazen zdravilo, voditi mora k ozdravljenju. Pomagati moramo ljudem, da bodo vstali in ponovno odkrili svojo pot v življenju in v družbi. Edinkrat v življenju vseh je dovoljeno gledati neko osebo od zgoraj navzdol in sicer, da bi ji pomagal vstati. Samo tako. Zapomnimo si: vsi lahko naredimo napako, nihče pa ni napaka, nihče ni za vedno izgubljen. Usmiljenje, vedno, vedno usmiljenje.

Sestre in bratje, zahvaljujem se vam. Ko vas pozdravljam, bi vas rad spomnil na delo Magritta, vašega slovitega slikarja, ki nosi naslov »Dejanje vere«. Predstavlja od znotraj zaprta vrata, ki pa so v sredini vdrta in odprta proti nebu. Gre za špranjo, ki nas vabi, naj gremo onstran, naj pogled usmerimo naprej in kvišku, naj se nikoli ne zapremo sami vase. To podobo vam zapuščam kot simbol Cerkve, ki nikoli ne zapre vrat, ki vsem nudi odprtost v neskončno, ki zna gledati onstran. To je Cerkev, ki evangelizira, živi evangeljsko veselje in je usmiljena.

Sestre in bratje, hodite skupaj, vi in Sveti Duh. Udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh in udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh, da boste tako Cerkev. Brez Duha se ne zgodi nič krščanskega. Tega nas uči Devica Marija, naša Mati. Ona naj vas vodi in varuje. Vse iz srca blagoslavljam. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!