Papež Frančišek: Vsaka nesorazmerna obramba je nemoralna

Ob koncu apostolskega potovanja v Luksemburg in Belgijo, ki je potekalo od 26. do 29. septembra 2024, je sveti oče spregovoril o napadih na Libanon, zlorabah v Cerkvi in vlogi žensk.

Vatican News

Papež je tudi tokrat med povratnim letom v Rim odgovarjal na vprašanja novinarjev, ki so odprli vrsto tem. O svojih vtisih je dejal, da je bil pozitivno presenečen nad Luksemburgom; Belgijo je že poznal. Luksemburg ima dobro uravnoteženo družbo in pretehtane zakone. Presenetila sta ga uravnoteženost in prijaznost, kar je tudi pomembno sporočilo te evropske države.

Pravica do življenja

Drugo vprašanje se je nanašalo na postopek beatifikacije belgijskega kralja Baudouina, ki je leta 1992 zavrnil podpis zakona o legalizaciji splava, ter kako uskladiti pravico do življenja, zaščito življenja in pravico žensk do življenja brez trpljenja.

Papež je odgovoril, da je bil kralj »pogumen, saj ni podpisal zakona o smrti in odstopil«: »Za to je potreben pogum, za to mora biti politik “s hlačami”. Dal je sporočilo in to je storil kot svetnik. Proces beatifikacije se bo nadaljeval.«

»Ženske imajo pravico do življenja, svojega in svojih otrok. Ne pozabimo povedati: splav je umor. Ubit je človek. Zdravniki, ki to počnejo, so morilci. Tega ni mogoče izpodbijati. Človeško življenje je ubito. Ženske imajo pravico do zaščite življenja. Kontracepcijske metode so nekaj drugega; ne smemo jih zamenjevati. Zdaj govorim samo o splavu. O tem se ne razpravlja. To je resnica.«

Zlorabe v Cerkvi

Zlorabam v Cerkvi in kako namerava papež izpolniti zahteve žrtev, s katerimi se je srečal v Belgiji, je bilo namenjeno tretje vprašanje.

»Poslušal sem zlorabljene osebe. To je dolžnost. Nekateri pravijo, da je po statistiki 40, 42, 46 odstotkov zlorab v družini, le 3 odstotke zlorab pa je povezanih s Cerkvijo. To me ne zanima, jaz upoštevam tiste v Cerkvi. Naša dolžnost je, da pomagamo zlorabljenim osebam in zanje poskrbimo. Nekateri potrebujejo psihološko zdravljenje in pri tem jim moramo pomagati. Govori se tudi o odškodnini, ki je predvidena v civilnem pravu. Poskrbeti moramo za zlorabljene osebe, storilce pa je treba kaznovati. Zloraba namreč ni greh današnjega dne, ki ga jutri več ne bo. Je nagnjenje in psihična bolezen. Storilca zlorabe ne moremo pustiti na prostosti v normalnem življenju, z odgovornostmi v župnijah in šolah. Nekaterim škofom, duhovnikom, ki so to storili, so po sojenju in obsodbi dodelili delo na primer v knjižnici, vendar brez stika z otroki. Na tem področju moramo narediti iti naprej. Belgijskim škofom sem rekel, naj se ne bojijo.«

Obramba mora biti vedno sorazmerna z napadom

Naslednje vprašanje je bilo namenjeno razmeram na Bližnjem vzhodu. Papeža se je vprašalo, ali meni, da je Izrael šel predaleč v Libanonu in Gazi? »Vsak dan kličem v župnijo v Gazi – tam se nahaja okoli 600 ljudi – in mi poročajo, kaj se dogaja, tudi o krutostih. Ne razumem, kako so se stvari odvijale v Libanonu. Toda obramba mora biti vedno sorazmerna z napadom. Kadar je nekaj nesorazmerno, to kaže na prevladujočo težnjo, ki presega moralo. Vsaka država, ki s silo počne te stvari na tako presežen način ... so to nemoralna dejanja. Tudi v vojni je treba varovati moralo. Vojna je nemoralna, vendar pravila vojne nakazujejo določeno moralo.«

Vprašanje žensk

Zadnje vprašanje se je nanašalo na srečanje na Katoliški univerzi Louvain in izjavi univerze, ki »obžaluje konservativna stališča, ki jih je papež Frančišek izrazil glede vloge žensk v družbi«. Univerza mu očita, da je »nekoliko omejujoče govoriti o ženskah le kot o materinstvu, rodnosti, skrbi, je dejansko nekoliko diskriminatorno, saj gre za vlogo, ki pripada tudi moškim«. V zvezi s tem sta obe univerzi postavili vprašanje posvečenih služb v Cerkvi.

Papež je najprej poudaril, da je ta izjava bila pripravljena medtem ko je on govoril in bila torej pripravljena v naprej, kar je po njegovem prepričanju nemoralno.

O vprašanju žensk pa je takole odgovoril: »Jaz vedno govorim o dostojanstvu žensk. Rekel sem nekaj, česar ne morem reči o moških: Cerkev je ženska, je Jezusova nevesta. Maskulinizirati Cerkev, maskulinizirati ženske ni človeško, ni krščansko. Žensko ima svojo lastno moč. Dejansko je ženska – to vedno ponavljam – pomembnejša od moškega, saj je Cerkev ženska, Cerkev je Jezusova nevesta. Če se to tistim gospem zdi konservativno, sem jaz Carlo Gardell (slavni argentinski pevec tanga, op. p.). Vidim pa, da obstaja neki otopel um, ki o tem noče slišati. Ženska je enaka moškemu, pravzaprav je v življenju Cerkve ženska nadrejena moškim, ker je Cerkev ženska.«

O službah v Cerkvi pa je Frančišek dejal: »Mističnost ženske je večja od duhovništva. Pomemben teolog [Hans Urs von Balthasar] je o tem opravil študije: kaj je večje, petrinska ali marijanska služba? Marijina služba je večja, ker je služba edinosti, ki vključuje, druga pa je služba vodenja. Materinstvo Cerkve je materinstvo žensk. Petrinska služba je nižja služba, namenjena spremljanju vernikov, vendar vedno v okviru materinstva. To so proučevali različni teologi in to reči je realna stvar, ne bom rekel sodobna, ampak realna. To ni staromodno. Pretiran feminizem, ki pomeni, da so ženske maskulinizirane, ne funkcionira. Eno je maskulizem, kar ne gre, drugo je feminizem, kar ne gre. Kar gre, je Cerkev ženska, kar je večje od duhovniške službe. In o tem včasih ne razmišljamo.«

Ponedeljek, 30. september 2024, 16:01