Papež posvečenim v Diliju: Varujte dar evangelija, ki ga je Gospod dal tej deželi in širite njegov vonj

Papež Frančišek

Dragi bratje škofje,
dragi duhovniki n diakoni, redovnice, redovniki in bogoslovci,
dragi katehisti, bratje in sestre, dober dan!
Veliko vas mlajših – semeniščniki, mlajše redovnice ...) je ostalo zunaj. In zdaj, ko sem videl škofa, [sem mu rekel], da mora povečati stolnico, ker je milost imeti toliko poklicev. Zahvaljujemo se Gospodu in tudi vsem misijonarjem, ki so bili pred nami. Ko gledamo tega človeka, ki je bil vse življenje katehet, lahko razumemo milino poslanstva, ki mu je bilo zaupano. Zahvaljujemo se Gospodu za ta blagoslov tej Cerkvi.

Vesel sem, da sem med vami v okviru potovanja, v katerem prihajam kot romar v dežele Vzhoda. Zahvaljujem se msgr. Norbertu de Amaralu za besede, ki mi jih je namenil in omenil, da je Vzhodni Timor država na »robu sveta«. Tudi jaz prihajam z roba sveta, ampak vi bolj kot jaz. In – rad bi rekel – da prav zato, ker na robu sveta, se nahaja v središču evangelija! To je paradoks, ki se ga moramo naučiti: v evangelijih biti na robu je središče in Cerkev, ki ne zmore doseči skrajnih meja in se skriva v središču, je zelo bolna Cerkev. (...) Cerkev, ki misli na obrobje, pošilja svoje misijonarje in se postavlja v tiste meje, ki so središče, središče Cerkve. Hvala, ker ste na robu. Kajti dobro vemo, da so v Kristusovem srcu bivanjska obrobja v središču. Evangelij je poln ljudi, likov in zgodb, ki so na robovih, na mejah, vendar jih je Jezus sklical in so postali protagonisti upanja, ki nam ga je prinesel.

Veselim se z vami in za vas, ker ste Gospodovi učenci v tej deželi. Ko mislim na vaše napore in izzive, za katere ste poklicani, da se z njimi spoprimete, sem se spomnil zelo prepričljivega odlomka iz Janezovega evangelija, ki nam pripoveduje o zelo nežnem in intimnem prizoru, ki se je zgodil v hiši Jezusovih prijateljev Lazarja, Marte in Marije (prim. Jn 12,1-11). Med večerjo je v nekem trenutku Marija »vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju« (v. 12,3).

Marija mazili Jezusu noge in vonj se je razširil po hiši. Skupaj z vami bi se rad zadržal prav pri tem: pri vonju, pri vonju Kristusa in vonju njegovega evangelija. Gre za dar, ki ga imate in ki ste ga zastonj prejeli, toda ga moramo varovati in smo poklicani, da ga širimo. Varovati vonj, tega daru evangelija, ki ga je Gospod dal tej deželi Vzhodnega Timorja in širiti vonj.

Varovati vonj. Vedno se moramo vračati k izvoru prejetega daru, tega, da smo kristjani, duhovniki, redovniki ali katehisti. Po Božjem Sinu Jezusu, ki je umrl za nas in nam je daroval Svetega Duha, smo prejeli Božje življenje samo. Maziljeni smo bili z oljem veselja in apostol Pavel piše: »Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj« (2 Kor 2,15).

Dragi bratje, drage sestre, vi ste Kristusov vonj! In ta simbol vam ni tuj. Tukaj, na Timorju, namreč v obilju raste sandalovina, njena vonjava pa je zelo cenjena in iskana tudi pri drugih ljudstvih in narodih. Samo Sveto pismo hvali njeno vrednost, ko pripoveduje, da je kraljica iz Sabe obiskala kralja Salomona in mu prinesla sandalovino kot darilo (prim. 1 Kr 10,12). Ne vem, ali se je kraljica iz Sabe ustavila v Vzhodnem Timorju, preden je srečala Salomona – kdo ve? – in vzela sandal tukaj …

Bratje in sestre, vi ste v tej državi dišava evangelija. Ste dišava, ki je dražja, kot so francoske dišave. Vi ste Kristusova dišava, vi ste dišava evangelija v tej deželi. Kot drevo sandalovine, ki je vedno zeleno, močno, ki raste in rodi sadove, ste tudi vi učenci misijonarji, odišavljeni s Svetim Duhom, da radostite življenje vašega ljudstva.

Vendar pa ne pozabimo nečesa: vonj, ki smo ga prejeli od Gospoda, je treba skrbno varovati, kakor ga je Marija iz Betanije shranila prav za Jezusa. Varovati moramo ljubezen. Ne pozabite tega stavka: varovati ljubezen, s katero je Gospod nadišavil naše življenje, da se ne bo razkadila in ne bo izgubila svojega vonja. Kaj to pomeni? Pomeni, da se moramo zavedati daru, ki smo ga prejeli, ker je vse to, kar imamo dar in si zapomniti, da dišava ni namenjena nam samim, ampak za maziljenje Kristusovih nog z oznanjevanjem evangelija in služenjem ubogim, pomeni bedeti nad seboj, ker sta povprečnost in duhovna mlačnost vedno na preži. In spomnim se nečesa, kar je kardinal De Lubac rekel o povprečnosti in posvetnosti: »Najhujša stvar, ki se lahko zgodi ženskam in moškim v Cerkvi, je, da padejo v posvetnost, duhovno posvetnost«. Bodite previdni, obdržite to dišavo, ki nam daje toliko življenja.

In dodajam še nekaj: s hvaležnostjo glejmo na zgodovino, ki je bila pred nami, na seme vere, ki so ga tukaj zasejali misijonarji, – ti trije, ki so nam govorili: redovnica, ki je tu preživela vse svoje posvečeno življenje; ta duhovnik, ki je znal spremljati svoje ljudstvo v težkih trenutkih tuje nadvlade in ta diakon, ki mu ustnice niso ohromele pri oznanjevanju evangelija in krščevanju; pomislimo na te tri primere, ki so reprezentativni za zgodovino naše Cerkve in ljubimo svojo zgodovino; in tukaj posejano seme – in na šole za usposabljanje pastoralnih delavcev in še na veliko drugega. Toda ali je to lahko dovolj? V resnici moramo vedno skrbeti za plamen vere. Zato vam želim reči: ne zanemarjajte poglabljanja evangeljskega nauka, ne zanemarjajte zorenja v duhovnem, katehetskem in teološkem oblikovanju; kajti vse to služi oznanjevanju evangelija v vaši kulturi in istočasno jo očiščuje arhaičnih in včasih vraževernih oblik in izročil.

Oznanjevanje vere se mora inkulturirati v vašo kulturo in vaša kultura mora biti evangelizirana. In to velja za vse ljudi, ne samo za vas. Če ste Cerkev, ki ni sposobna inkulturirati vere, ki ni sposobna izraziti vere v vrednote, značilne za to deželo, bo eksperta za etičnost, a bo neplodna Cerkev. V vaši kulturi je veliko lepih stvari. Posebej mislim na vero v vstajenje in v navzočnost duš pokojnih. Vendar moramo vse to vedno očiščevati v luči evangelija in nauka Cerkve. Zavzemite se za to, kajti »vsaka kultura in vsaka družbena skupina potrebuje očiščenje in zorenje« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 69).

In pridemo do drugega vidika: širiti vonj. Cerkev obstaja, da bi evangelizirala, in mi smo poklicani, da drugim prinašamo prijeten vonj novega evangeljskega življenja. Marija iz Betanije ne uporablja dragocene narde, da bi polepšala sama sebe, ampak da Jezusu mazili noge in tako razširi vonj po vsej hiši. Evangelij po Marku celo opiše, da je Marija, da bi mazilila Jezusa, »strla« alabastrno posodico, ki je vsebovala dišeče mazilo (prim. 14,3). Evangelizacija se zgodi, ko imamo pogum »streti« posodo, ki vsebuje dišavo, streti »lupino«, ki nas pogosto zapira same vase, in izstopiti iz lene, udobne vernosti, ki jo živimo zgolj za osebne potrebe. Všeč mi je bil izraz sestre Rose, zelo mi je bilo všeč, ko je rekla: »Cerkev v gibanju, Cerkev, ki ne stoji na mestu, ki se ne vrti okoli same sebe, ampak gori od zavzetosti, da vsem prinaša veselje evangelija«.

Tudi vaša država, ki je zakoreninjena v dolgo krščansko zgodovino, danes potrebuje prenovljen zagon v evangelizaciji, da bi do vseh prišel vonj evangelija: vonj sprave in miru po bolečih letih vojne; vonj sočutja, ki pomaga revnim, da se postavijo na noge in vzbudi prizadevanje za okrepitev gospodarske in socialne blaginje države; vonj pravičnosti proti korupciji. Pozorni bodite, ker korupcija pogosto vstopi v naše skupnosti, naše župnije. Zlasti pa je vonj evangelija treba širiti proti vsemu, kar ponižuje, kazi in celo uničuje človeško življenje, proti tistim ranam, ki povzročajo notranjo praznino in trpljenje, kot je alkoholizem, nasilje, pomanjkanje spoštovanja do dostojanstva žensk. Jezusov evangelij ima moč, da preobrazi vse te temne resničnosti in ustvari novo družbo.

Sporočilo, ki ga redovnice prinašate, ko se soočate s pojavom nespoštovanja žensk, je, da so ženske najpomembnejši del Cerkve, saj skrbijo za najbolj potrebne: skrbijo zanje, jih spremljajo ... Prihajam od obiska te čudovite hiše sprejema za najrevnejše in najbolj pomoči potrebne. Sestre, bodite matere Božjega ljudstva; imejte pogum rojevati skupnosti, biti matere. To vas prosim.

Drage sestre, dragi bratje, potrebujemo ta sunek evangelija; in zato potrebujemo zavzete, pripravljene in ustvarjalne duhovnike, redovnike in katehiste, usposobljene in ustvarjalne katehiste. Za vaše pričevanje se vam zahvaljujem g. Florentin, katehist, ki je velik del svojega življenja posvetil temu čudovitemu služenju. Zlasti duhovnikom bi rad rekel: opazil sem, da se ljudje z veliko naklonjenostjo obračajo na vas in vam pravijo »Amu«, ki je tukaj najpomembnejši naziv in pomeni »gospod«. Vendar se zaradi tega ne smete čutiti višji od ljudi, saj ste iz ljudstva, rodile so vas matere iz tega ljudstva, odraščali ste z ljudstvom, ne pozabite na kulturo ljudstva, ki ste jo prejeli, saj niste superiorni. Ne pustite se zapeljati v skušnjavo ponosa in oblasti. In veste, kako se začne skušnjava oblasti? Saj razumete, kajne? Moja babica mi je rekla: »Hudič vedno vstopi skozi žepe«, tukaj hudič vstopi, vedno vstopi skozi žepe. Prosim, ne mislite na svojo službo kot na družbeni prestiž. Služba je služenje. In če se kdo od vas ne počuti kot služabnik ljudstva, naj gre in povpraša modrega duhovnika za nasvet, ki bo pomagal ohraniti to zelo pomembno razsežnost.

Zapomnimo si tole: z dišavo se mazilijo Kristusove noge, ki so noge naših bratov v veri, začenši z najbolj revnimi. Najbolj privilegirani so najrevnejši in s to dišavo moramo poskrbeti zanje. Zgovorna je gesta, ki jo naredijo tukajšnji verniki, ko srečajo vas, duhovnike. Primejo vašo posvečeno roko in jo približajo čelu v znamenje blagoslova. Lepo je v tem znamenju doumeti naklonjenost svetega Božjega ljudstva, kajti duhovnik je orodje blagoslova: nikoli se ne sme okoristiti z vlogo, vedno mora blagoslavljati, tolažiti, biti služabnik sočutja in znamenje Božjega usmiljenja. In znamenje tega je ubog duhovnik. Kot svojo nevesto ljubite uboštvo.

Dragi bratje, portugalski diplomat Tomé Pires iz 16. stol je zapisal: »Malajski trgovci pravijo, da je Bog ustvaril Timor za sandalovino« (The Summa Oriental, Londra 1944, 204). Mi pa vemo, da poleg sandalovega obstaja še drug vonj, vonj Kristusa in evangelija, ki obogati življenje in ga napolni z veseljem.

Vi, duhovniki, diakoni, redovnice: ne izgubite poguma! Kot nas je spomnil oče Sancho v svojem ganljivem pričevanju: »Bog ve, kako poskrbeti za tiste, ki jih je poklical in poslal v svoj misijon«. V trenutkih največjih težav pomislite na to. On nas spremlja: pustimo se spremljati Gospodu v duhu uboštva in služenja. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, ne pozabite moliti zame: vendar molite za, ne proti, kajne? Hvala.

Rad bi zaključil z zahvalo, zelo veliko zahvalo za vaše ostarele ljudi, ostarele duhovnike, ki so tukaj preživeli svoja življenja, ostarele redovnice, ki so res v redu, ki so tukaj použile svoje življenje. Oni so naš zgled. Hvala.