Papež v Džakarti. Svoje potovanje začenja z objemom sirot, revnih in beguncev

Salvatore Cernuzio

Lep pozdrav od ljudi na ulici

Na ulici so moški, ženske in otroci v belih majicah mahali z zastavami v barvah Indonezije in vzklikali »Selamat datang«, »Dobrodošel«. Ko so pod vodstvom nuncija Piera Pioppa prestopili prag nunciature, da bi pozdravili papeža Frančiška, so vsi sedli v krog v atriju: sirote, ostareli, revni, begunci. Skupaj jih je bilo 40, spremljali pa so jih tisti, ki jim vsak dan pomagajo in se trudijo nadomestiti njihove pomanjkljivosti ter se odzvati na njihove potrebe: redovnice dominikanke, jezuitska služba za begunce in skupnost Sant'Egidio.

»Razni ljudje« na nunciaturi

Skupnost sv. Egidija, ki je v azijski državi dejavna od leta 1991 na pobudo nekaterih mladih laikov iz škofije Padang in je zdaj razvejana v enajstih mestih, je na nunciaturo pospremila 20 gostov. »Različni ljudje so«, so razložili predstavniki Sv. Egidija, prisotni na srečanju. »Gre za revne, ki živijo na ulici, zbirajo odpadke in jih reciklirajo. To niso brezdomci, kot jih vidimo v Evropi, ampak cele družine, ki nimajo doma in živijo med odpadki«. Tukaj v Džakarti jih imenujejo »vozniki vozičkov«, ker ta lesena vozila nalagajo s smetmi, zbranimi na odlagališčih, pogosto pa je voziček sam njihov edini »dom«, kjer živijo, jedo in spijo. Skupnost sv. Egidija jim prinaša hrano in oblačila, tako kot v vseh mestih po svetu. Nekateri izmed teh so se danes lahko rokovali s papežem, ki je prišel do vseh stolov prisotnih, vsakega posebej pozdravil in na kratko prisluhnil njihovi zgodbi.

Begunci in brodolomci

Med njimi so, vedno v spremstvu Sv. Egidija in Erlipa Vitarseja, prvega stalnega diakona nadškofije v Džakarti, tudi starejši ljudje iz ustanov, revni ljudje, ki živijo ali delajo na smetiščih in pogosto zahajajo v skupno menzo, nato begunci iz Somalije in begunska družina iz Šrilanke, ki je zbežala pred tamilskim preganjanjem. Pred meseci se je s čolnom odpravila v Avstralijo, a se je ladja na morju prevrnila. Po čudežu so se v Indonezijo vrnili živi in tako kot mnogi čakajo na ponovno združitev s sorodniki v Avstraliji ali celo Kanadi. »Živijo v negotovosti v državi, ki jih ne zavrača, nima pa ustrezne zakonodaje in sredstev, da bi jim lahko pomagala«.

Papež Frančišek je prisluhnil njihovi zgodbi, ki jo je povedal James, in jih blagoslovil, tako kot je storil beguncu iz Mjanmara, enega od mnogih Rohingov, ki trpijo zaradi brutalnosti, ki jo je sveti oče pogosto obsodil. Tako je edini, ki daje javno podporo tej manjšini. Papež je danes v znak bližine in pozornosti položil roko na glavo dečka, ki ga je JRS pripeljala na nunciaturo.

Naklonjenost otrokom

Papež Frančišek je nadalje delil objeme in še objeme številnim prisotnim otrokom: tako sirotam, zbranim po vaseh in na obrobju mesta, ki jih hranijo in vzgajajo dominikanske redovnice, kot otrokom Šol miru. Slednji so mu podarili risbo »sveta, ki bi si ga želeli«, podobo zemeljske oble, ki jo podpirata kraka, sestavljena iz vseh zastav, združenih in tesno skupaj v znak bratstva.

Med poljubi, blagoslovi na glavo in čelo, rožnimi venci kot darili je papež dobršen del tokratnega srečanja preživel najmanjšimi. Ustavil se je tudi in se zasebno pogovoril z Afganistanko, zavito v čador. Pošalil se je s starejšim moškim na invalidskem vozičku: »Jaz tudi!« Nazadnje je dal svoj blagoslov in rekel, da je vesel in ganjen, da s takšnim srečanjem začne najdaljšo pot svojega pontifikata.