Sveti oče mladim Papuancem: Govorite jezik ljubezni, bližine in služenja

Vatican News

Ob prihodu so papeža pozdravili s plesom in glasbo ter predstavili štiri prizore, povezane s stvarnostjo mladih: fant in dekle iz Papue Nove Gvineje sta spregovorila o pomenu družine ter vzgoje in izobraževanja, njuna sovrstnika s Salomonovih otokov pa o varovanju okolja ter tradicionalni obrti in kulturi. Sledila so tri pričevanja in govor svetega očeta, v katerega je vključil tudi navzoče, ki so z navdušenjem odgovarjali na njegova vprašanja.

Govor papeža Frančiška mladim

Dragi mladi, dober dan!
Vesel sem, da sem lahko te dni preživel v vaši deželi, kjer sobivajo morje, gore in tropski gozdovi; predvsem pa je to mlada dežela, v kateri živi veliko mladih! Vsi smo lahko občudovali mladi obraz te dežele, tudi prek lepe predstave, ki smo si jo ogledali tukaj. Hvala! Hvala za vaše veselje, za to, kako ste predstavili lepoto Papue, »kjer se ocean stika z nebom, kjer se rojevajo sanje in se pojavljajo izzivi«; predvsem pa hvala, ker ste vsem namenili pomembno željo: »Soočiti prihodnost z nasmehi upanja!« Z nasmehi veselja.
 

In sedaj vas vprašam, kaj izberete vi? Model razpršenosti ali model harmonije? Kaj izberete? Ne slišim, bolj naglas! [Mladi odgovorijo: harmonijo!] Bravo! Sveto pismo nam pripoveduje, da so se Noetovi potomci po vesoljnem potopu razkropili na različne otoke, vsak »po svojem jeziku, po rodovih, po narodih« (1 Mz 10,5). Ne da bi odpravil razlike, jim je Bog omogočil način, da so se začeli sporazumevati in združevati; »vsa zemlja je imela en jezik« (1 Mz 11,1). In to pomeni, da nas je Gospod ustvaril, da bi bili v dobrih odnosih z drugimi. Bodite pozorni: ni nas ustvaril za zmedo, ampak zato, da bi imeli dobre odnose. In to je zelo pomembno.

In spričo teh jezikovnih razlik, ki razdvajajo, ki razpršujejo, je potreben en sam jezik, ki nam pomaga biti združeni. Vprašam vas: kateri je jezik, ki spodbuja prijateljstvo, ki ruši zidove razdeljenosti in nam odpira pot, da bi vsi vstopili v bratski objem? Kateri je ta jezik? Rad bi slišal nekoga izmed vas, ki je pogumen … Kdo mi lahko pove, kateri je ta jezik? Kdor je najbolj pogumen, naj dvigne roko in pride sem naprej. [mladi odgovorijo: Ljubezen.] 

Ste prepričani? [mladi odgovorijo: Ja!] Pomislite: kaj pa je nasprotje ljubezni? [mladi odgovorijo: Sovraštvo.] Sovraštvo. Sovraštvo. Vendar pa obstaja še nekaj, kar je morda še hujše od sovraštva: to je brezbrižnost do drugih. Ste razumeli, kaj je sovraštvo in kaj je brezbrižnost? Ste razumeli? [mladi odgovorijo: Ja!] Ali veste, da je brezbrižnost nekaj zelo slabega, saj pustiš druge na poti, ni ti mar, da bi jim pomagal. Brezbrižnost ima korenine sebičnosti. Vi, ki ste mladi, morate v življenju v srcu čutiti nemir, ki vas spodbuja k skrbi za druge. V srcu morate imeti nemir, ki vas spodbuja k prijateljstvu med vami. In skrbeti morate za nekaj, kar vam bom povedal sedaj in se vam bo zdelo morda nekoliko nenavadno. V življenju mladega človeka obstaja odnos, ki je zelo pomemben: to je bližina starim staršem. Se strinjate? [mladi odgovorijo: Ja!] Sedaj vsi skupaj recimo: »Naj živijo stari starši!« [mladi ponovijo] Najlepša hvala. Hvala.
 

Vrnimo se k svetopisemski pripovedi o Noetovi družini. Vsak je govoril svoj jezik, tudi veliko narečij. Vprašam vas: koliko narečij je tukaj? Eno? Dve? Tri? [mladi odgovorijo, vendar se ne razume dobro] Ali imate skupni jezik? Dobro pomislite: ali imate skupni jezik? [mladi odgovorijo: Ja!] Jezik srca! Jezik ljubezni! Jezik bližine! In tudi jezik služenja.
Zahvaljujem se vam za vašo prisotnost tukaj. In upam, da vsi govorite najgloblji jezik: da boste vi vsi »wantok« ljubezni.

Dragi mladi, vesel sem vašega navdušenja in vsega, kar počnete in razmišljate. Vendar pa se sprašujem – bodite pozorni na vprašanje –: ali lahko mlad človek naredi napako? [mladi odgovorijo: Ja!] In ali lahko odrasla oseba naredi napako? [mladi odgovorijo: Ja!] In star človek kot sem jaz, lahko naredi napako? [mladi odgovorijo: Ja!] Vsi lahko naredimo napako. Vsi. Vendar pa je pomembno, da se napake zavedamo. To je pomembno. Nismo supermani. Lahko naredimo napako. In to nam daje tudi gotovost: da se moramo vedno popraviti. V življenju lahko vsi pademo, vsi. Vendar pa obstaja zelo lepa pesem, rad bi, da bi se jo naučili. Gre za pesem, ki jo pojejo mladi, ko gredo v gore. Tako se glasi: »V umetnosti vzpenjanja ni pomembno, da ne padeš, ampak da ne ostaneš na tleh.« Ste razumeli? [mladi odgovorijo: Ja!] V življenju lahko vsi pademo, vsi! Ali je pomembno, da ne pademo? [mladi odgovorijo: Ne!] Res je, kaj pa je pomembneje? [mladi odgovorijo: Ponovno vstati!] Ne ostati na tleh. In če vidiš prijatelja, sošolca, prijateljico, sošolko svoje starosti, ki je padel oz. padla, kaj moraš storiti? Se temu smejati? [mladi odgovorijo: Ne!] Ne slišim. [mladi odgovorijo: Ne!] Moraš ga pogledati in mu pomagati ponovno vstati. Samo v eni situaciji v življenju lahko gledamo na drugega človeka od zgoraj navzdol: kadar mu pomagamo vstati. Se strinjate ali ne? [mladi odgovorijo: Ja!] Če je nekdo izmed vas padel, če je demoraliziran, kaj moraš storiti? Ga brcniti, takole? [naredi gesto] [mladi odgovorijo: Ne!] Ne slišim. [mladi ponovijo: Ne!] Bravo. Bravo.

Sedaj skupaj ponovimo: V življenju ni pomembno, da ne pademo, ampak da ne ostanemo na tleh. Ponovite. [mladi ponovijo] Najlepša hvala.

Dragi mladi, zahvaljujem se vam za vaše veselje, za vašo navzočnost. Molil bom za vas. Molil bom za vas. In vi ne pozabite moliti zame, saj to delo ni lahko. Najlepša hvala za vašo prisotnost. Najlepša hvala za vaše upanje.